Programska oprema, ki je specializirana za lov na plagiate in je najpogosteje uporabljena za preverjanje študentskih esejev, je odkrila že zdavnaj pozabljeni rokopis iz leta 1576 kot najverjetnejši vir več kot 20 monologov in odlomkov iz del velikega angleškega pesnika in dramatika Williama Shakespearja, je poročal spletni The Guardian.

Akademska raziskovalca Dennis McCarthy in June Schlueter s kolidža Lafayette v ameriški zvezni državi Pensilvanija sta namreč uporabila program WCopyfind in primerjala besedila Shakespearjevih del z nikoli objavljenim rokopisom Georgea Northa z naslovom A Brief Discourse of Rebellion, about the dangers of rebelling against the king (Kratka razprava o uporu in o nevarnostih upora proti kralju). Našla sta več kot 20 močno podobnih odlomkov, med drugim Macbethovo primerjanje pasem z različnimi razredi ljudi, prerokbo v Kralju Learu in dogodke glede boja Jacka Cada z Aleksandrom Idenom v Henriku VI.
"Do zdaj ni še noben akademik preučeval rokopisa in najverjetneje je bil zelo malo bran. Najina analiza je pokazala, da je rokopis Georgea Northa najbolj vplivni izvirni tekst na Shakespearjevo delo v kakršni koli obliki," so zapisali v po rokopisu izdani istoimenski knjigi, ki bo izšla še februarja letos. "Glede na to, na koliko različnih Shakespearjevih del, koliko različnih scen in koliko odlomkov je vplival rokopis, lahko rečemo, da presega vse druge znane Shakespearjeve vire, razen morda kronike Edwarda Halla in Plutarhovih Vzporednih življenjepisov v prevodu Thomasa Northa," so še zapisali.
Identična zaporedja besed – naključje?
Ko so pregledali zgolj štiri besede, in sicer proportion, glass, feature and fair (razmerje, steklo, značilnost, pravica), ki jih Shakespeare uporabi v zaporedju 31, North pa v zaporedju 16 besed, so ugotovili, da kaj takšnega v tako tesni formaciji ne stori prav nobeno drugo delo v podatkovni bazi. "Sicer bi človek lahko pomislil, da če nekdo piše o steklu, bo v isti odstavek pogosto zapisal tudi besede razmerje, značilnost in pravica, a ni tako, nihče drug tega ni storil," sta zapisala avtorja raziskave in dodala, da je bilo kaj takšnega pred digitalizacijo težko dokazovati, zdaj pa so dokazi kot na dlani.

McCarthy in Schlueter sta zatrdila, da "je verjetnost, da je Shakespeare po naključju uporabil zaporedje istih besed, ena proti milijardi, pa tudi če so se mu te štiri posrečile, je zadel še naslednje štiri, in sicer nature, shadow, deformed, world (narava, senca, deformiranost, svet), kar bi bilo enako kot zadeti na loteriji dvakrat zapored".
Skepticizem ostaja
Profesor angleščine John Mullan ostaja glede pomembnosti odkritja previden. "Ta rokopis je Shakespeare morda prebral, a ne smemo pozabiti, da obstaja osem knjig dolga izdaja o virih, od koder je Shakespeare črpal, če pogledamo prvi del Henrika IV., vidimo, da je v njem devet dolgih odlomkov prepisanih iz drugih del," je pojasnil in dodal, da so ti odlomki označeni kot "vir", "mogoč vir", "verjeten vir", "zgodovinska analogija" ali "analogija".