Nekaj dni pred jubilejem - 85 let bo dopolnil 11. oktobra - so v Dvorani Savice Zorko v Knjižnici Brežice pripravili premiero filmskega poklona temu jezikoslovcu, čigar ime je postalo sinonim za slovenščino, slovnico in vse, kar sodi k poglobljenemu obravnavanju jezika. Prav zato film, ki si ga bo na 1. programu Televizije Slovenija mogoče ogledati v nedeljo ob 21.35, nosi kratek, a zelo izpoveden naslov - Toporišič.
Scenarist in režiser filma Slavko Hren je želel Toporišiča predstaviti kot velikega znanstvenika, ki je preživel marsikaj in je svoja jezikoslovna spoznanja branil na vsakem koraku. "Nekako pokazati človeka za tem znanstvenikom, poiskati njegove korenine v krajih, od koder prihaja, z ljudmi, s katerimi je živel," je povedal za Odmeve.
Jože Toporišič, se je rodil leta 1926 na Mostecu pri Brežicah, kjer so se mu sokrajani za njegov življenjski prispevek pred leti zahvalili s podelitvijo naziva častnega občana. Diplomiral je leta 1952 iz slovenščine in ruščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1965 tudi doktoriral s tezo Nazorska in oblikovna struktura Finžgarjeve proze. Med letoma 1954 in 1965 je bil lektor slovenskega jezika na Filozofski fakulteti v Zagrebu, nato pa je do leta 1997 predaval na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, ko se je upokojil kot redni profesor za slovenski knjižni jezik. Leta 1997 je postal redni član SAZU-ja.
Obsežen bibliografski opus
Toporišičeva bibliografija obsega več kot 1.200 enot, med temi vsaj 70 avtorskih in uredniških monografskih del. Na moč njegove besede posebej vpliva prvina, ki izhaja iz spoznanja o družbeni vlogi jezika - razvit moderni jezik je določen s sposobnostjo odsevati dinamiko sodobne družbe.
S svojimi jezikoslovnimi deli, ki so velikokrat polemično posegala tudi v družbeni položaj slovenščine, je Toporišič pomembno zaznamoval slovenski strokovni in širši kulturni prostor druge polovice 20. stoletja. Vprašanja sodobne slovenščine, zlasti aktualnega knjižnega jezika, so prek njegovega znanstvenega dela postala nepogrešljiv del vrednostne podobe slovenstva.

Podpisal se je pod številne jezikoslovne razprave in knjige, njegova najpomembnejša je zagotovo Slovenska slovnica, sodeloval pa je tudi pri nastajanju Slovarja slovenskega knjižnega jezika in Slovenskega pravopisa. Med pomembnejšimi omenimo še dela, kot so Glasovna in naglasna podoba slovenskega jezika, Nova slovenska skladnja, Portreti, razgledi in presoje, Družbenost slovenskega jezika, Besedjeslovje in številne druga, predvsem prilagojena šolskim potrebam.
Zagreb, dolgoletna postaja v Toporišičevi karieri
Pomen tako obsežnega opusa in Toporišičevega večletnega prizadevanja je v omenjenem dokumentarnem filmu posnela ekipa Izobraževalnega programa TV Slovenija. Film je nastajal na glavnih postajah portretirančeve bogate in zanimive znanstvene in pedagoške poti. Pomemben del filma pa so posneli tudi v tujini, v Gradcu in v Zagrebu, kjer je akademik preživel enajst let po dokončanju študija in tam deloval kot lektor za slovenščino. Zanj prostora na ljubljanski univerzi tedaj ni bilo.
Toporišič v filmu z grenkobo pripoveduje, kako se je trudil priti v slovensko znanstveno in pedagoško okolje in kako mu je po dolgih letih to končno tudi uspelo. Tudi o tem, kako je tekla njegova karierna pot v Sloveniji, pogosto povezana s potovanji po svetu, saj je postal pravi ambasador slavistike in gostoval na univerzah po svetu, ter koliko časa je preteklo, da so ga sprejeli v SAZU, ter zakaj se je tako polemično boril za uveljavitev svojih znanstvenih pogledov na jezik in kaj vse je v ta namen spisal v zadnjih šestdesetih letih.
O portretirancu spregovorijo tudi njegovi sorodniki z Mosteca in poznavalci iz Brežic, kjer so mu v tamkajšnji knjižnici namenili posebni oddelek, ki je del rastoče zbirke, pa oba sinova, Andrej in Tomaž, akademiki Zinka Zorko iz Maribora, Matjaž Kmecl, Franc Zadravec, Erich Prunč iz Gradca, Marko Jesenšek, Velemir Gjurin, Helena Dobrovoljc, današnji študenti slavistike na ljubljanski univerzi in drugi.