Dobrih – in tudi odličnih – stripov je mnogo, ker pa smo dogovorjeni, da vsak pripravi tri predloge, je odločitev za izbor kdaj tudi precej težavna. Kot zadnji so svoje predloge pripravili stripar, ilustrator in likovni pedagog Matej Kocjan – Koco, kritičarka, raziskovalka, (radijska) moderatorka, soorganizatorka festivala Tinta Pia Nikolič, članica uredništva Zlatih hrušk in avtorica rubrike o knjigah za revijo Pil Katja Stergar ter antikvar in avtor razstave Alan Ford teče častni krog Rok Glavan.

Matej Kocjan – Koco – stripar, ilustrator in likovni pedagog

Gipi: Dežela potomcev (Stripburger/Forum, 2017, prevod Bojan Albahari)
Dežela potomcev je risarski in pripovedni presežek italijanskega stripovskega mojstra Gipija (s pravim imenom Gianni Pacinotti) o temačnem potovanju dveh bratov po postapokaliptičnem svetu prihodnosti. Vznik novega družbenega reda, mutiranih ljudi, nečloveških odnosov, krvoločnih sekt in vladavine blaznosti so samo spremljevalni program osrednje teme zgodbe – odnosa med mladimi in generacijo njihovih staršev, ki so doživeli prehod iz stare normalnosti v novo družbo norosti. Slednji nastopajo kot enigmatične in nezaupljive osebe, ki svoje preteklosti ne razkrivajo ter jo molče odnašajo s sabo v grob. Njihovi otroci jih ne razumejo, se jim upirajo, izzivajo ... Strah pred lastnim potomstvom sili odrsale v vzgojo brez ljubezni, fizično izkoriščanje, laganje, zatiranje spominov, pisanja, učenja … Prihodnost kot svet kaosa, rezerviran za peščico preživelih, razkriva, da je odraščanje travmatičen proces ter nenehna bitka generacij za moč in prevlado, ki neprestano poteka v vseh družbah in časih, tudi tistih, ki jih še nismo doživeli …

Sorodna novica Še stripovska pripoved o usodnosti večera, ko so v Trstu požgali Narodni dom

Zoran in Ivan Smiljanić: Črni plamen (ZRC SAZU, 2020)
Pretresljivo poročilo požiga Narodnega doma v Trstu leta 1920 je avtorja Zorana Smiljanića tako prevzelo, da se je za letošnjo 100. obletnico zaznamovanja dogodka odločil skozi obsežen stripovski album prikazati okoliščine te tragedije, ki je za vedno zaznamovala primorske Slovence. Zoranov sin Ivan je s svojim zgodovinarskim znanjem pripomogel, da strip Črni plamen presega dramatizirano rekonstrukcijo dogodkov, jih postavlja v širši kontekst časa ter podkrepi z izvirno slikovno dokumentacijo. Glavnina zgodbe se vrti okoli likov Josipa Furlana in Giuseppeja Pazzija, otrok istega mesta, ki z odraščanjem vse bolj postajata ujetnika lastne nacionalne identitete ter posledično politične ideologije, zaradi katere se zadnjič soočita skozi puškino cev … Ganljiv in poučen strip, ki presega golo zgodovinskost dejstev.

Peter Kuper: Kafka (Stripburger/Forum, 2020, prevod: Bojan Albahari)
Vsestranski strip eksperimentator in vulkan kreativnosti Peter Kuper v stripu Kafka predstavi zbirko kratkih in obenem manj znanih zgodb tega literarnega inovatorja, ki s svojim opusom še danes buri duhove in s svojo nenavadno perspektivo pripovedovanja zgodb izziva umetnike vseh panog. Kuperjev slog risbe – robat in kontrasten, podoben lesorezu – zajame bistvo grotesknosti Kafkovih likov, absurdnost prostora, v katerih zgodbe potekajo, in vzdušje, ki je do zdaj najboljši približek t. i. kafkovske situacije. Skratka – ena od bolj posrečenih literarno-stripovskih kreacij zadnjih let.

Pia Nikolič – kritičarka, raziskovalka, (radijska) moderatorka, soorganizatorka festivala Tinta

Kris Wilson, Dave McElfatrick, Rob DenBleyker: Cyanide & Happiness (HarperCollins, 2009)
Zbirka stripov, primerna za ljudi s specifično vrsto humorja in dobrim želodcem. Ti kratki pasični stripi so svoje domovanje sprva našli na spletni strani explosm.net, kjer so trije avtorji vsakih nekaj dni objavili (in še objavljajo) stripe, narejene iz od treh do petih kvadratkov, včasih pa jih delno tudi animirajo. Likovno je strip minimalističen, ozadja so zgolj bele ploskve, osebe pa so sestavljene iz kroga za glavo, štirih črtic za okončine in enega kvadrata za trup. Njihova vsebina je delno družbenopolitično aktualna ali povsem vsakdanja, povezuje pa jih popolnoma nekorektni črni humor, ki namerno presega meje "dobrega okusa" ob obilici smrti, krvi in seksa.

Max Andersson, Lars Sjunnesson: Bosanski sploščenec (Društvo za oživljanje zgodbe 2 koluta, 2006/2011)
Sarajevo doživlja obleganje. Vrši se osamosvojitvena vojna. Nekaj striparjev se vseeno neustrašno odpravi na obisk k prijateljem. Namesto prijateljev jih pričaka vse kaj drugega. Na primer srebreniške vdove, ki v labirintu predorov pod mestom nezakonito pridelujejo sladoled, kar je le krinka za njihov obsežnejši načrt: najti vse dele nekoč že zmrznjenega in nato razrezanega Josipa Broza – Tita. Ko ga bodo sestavile, se bo tudi Sarajevo znova razcvetelo, kot je dehtelo nekoč. Striparje na poti srečajo še druge absurdne in bizarne prigode, ki namesto patetike vojne narišejo zabavno ekspresionistično fantazijsko pripoved.

Iztok Sitar: 4000 (samozaložba, 2001)
Sklenimo venček stripovskih predlogov še z domačim priporočilom. Kot prejšnja dva tudi ta strip do pereče aktualnopolitične situacije pristopa nagajivo in razvedrilno, s čimer ne zmanjšuje njene resnosti, temveč nanjo gleda skozi kreativnejša in optimistična očala. 4000 je preroški strip z začetka tisočletja, ki ga je Sitar narisal po motivih svojega rojaka iz poljanske doline, Ivana Tavčarja. Mladega neonacista 19. aprila tako močno zbije avtomobil, da se zbudi v prihodnosti. Z dvema očesoma, rokama in nogama v letu 4000 sodi med manj čistokrvne Slovence, zato mora služiti tistim bolj polnokrvnim. Zagleda se v lepotico, ki ga je rešila, a kot nalašč jo mislijo naslednji dan (na dan beatifikacije Janeza Janše) omožiti z nekom, ki sodi v višjo kasto.

Katja Stergar – članica uredništva Zlatih hrušk in avtorica rubrike o knjigah za revijo Pil

Majda Koren: Kapo in Bundo, 2. del (ilustracije: Damijan Stepančič, Sodobnost International, 2020)
Kapo in Bundo (ki jima sama nonstop pripisujem še dva dodatna r-ja in sta zame Karpo in Brundo) sta pujsa, ki ne čakata pri koritu na pomije, ampak delata štalo. Pravzaprav sta kot dva navihana mulca s kupom odštekanih idej, a brez razmisleka o posledicah. Svet pred njunimi norijami rešujeta inšpektor Jože in Ivanka, mi pa se vsem štirim hahljamo. Strip je primeren za začetne samostojne bralce, saj album sestavljajo posamične zgodbe o lumparijah, ki jih v svoji značilni risbi upodobi Damijan Stepančič. 1. del zgodbic o razbojniških pujsih in inšpektorju (Inšpektor Jože) je leta 2014 izšel pri Založbi Mladika.

Žiga X. Gombač: Zgodovina Slovenije v stripu (ilustracije: Ivan Mitrevski, Založba Miš, 2017)
Devetošolka Živa, ki vseskozi navdihuje Žigo in Ivana, se rada plazi po ruševinah, zato nastopa v več stripih o posameznih poglavjih slovenske zgodovine. Kot mula sem z Žigo splezala na marsikateri hrib, se spustila v jamo ali prehodila pobočja, kjer so nam starši odkrili nekaj novega o naši preteklosti, muzeji so bili tako kot za Živo naš drugi dom. Le super moči, ki bi nas dejansko prestavila v okolje razstavnega eksponata, nismo imeli. Še dobro, da jo ima Živa, sicer bi se lump Razpoka, ki s svojim časovnim strojem skače med različnimi zgodovinskimi obdobji, polastil dragocenih artefaktov. Zgodovina je izpod pravega peresa in ustreznega čopiča lahko zabavna dogodivščina.

Emmanuel Guibert: Ariol 1-7 (ilustracije: Marc Boutavant, prevod Katja Šaponjić in Anja Golob, VigeVageKnjige, 2015–2020)
Ariol je osel (no, oslič, ker ima šele devet let), a njegove dogodivščine bi se (ali pa so se) lahko pripetile prav vsakemu od nas, saj upovedujejo tudi aktualne teme. Nobena pustolovščina ni čisto prava, če je ne doživiš s svojim najboljšim prijateljem – sploh če ta ni osel, ampak pujs, Ramon. In kakšno je življenje, če nisi zaljubljen, tako do ušes (pri osličih so ta kar izrazita), in Petula je res najlepša kravica, pa če ni kdo zaljubljen vate (no, brez tega bi se dalo) in če ga tvoji starši kdaj salamensko ne pokronajo (včasih pa tudi pozitivno presenetijo). Vsak album sestavlja 12 zgodb, prežetih s humorjem in toplino, knjige so idealne za družinsko branje in začetne bralce, ki jih bo navihana risba zapeljala v željo po še, k odlični bralni izkušnji pa prispeva tudi vrhunski prevod.

Sorodna novica Šnofi, Pasji mož in Magične živali: osveženi "zverinjak" Mladinske knjige

Dave Pilkey: Pasji mož. 1-6 (prevod Boštjan Gorenc, Založba Mladinska knjiga, 2017–2020)
Dave Pilkey se je v svetu stripa in med mladimi uveljavil s serijo Kapitan Gatnik, med najmlajšimi bralci pa s Pasjim možem. Odrasli pravijo, da ne razumejo, zakaj so ti stripi tak bum, a ko mularija na dvorišču redno sprašuje, ali je že nova knjiga, in so tudi vsi stari deli od rabe že pošteno oguljeni, potem je čisto vseeno, če odrasli ne štekajo, kaj je tako smešnega v policistu, ki je sestavljen iz človeškega telesa in pasje glave in se zato pogosto obnaša kot tipičen pes. Še vseeno pa mu tudi s pomočjo najboljšega mogočega komandirja in najboljše novinarke Sare Kapodol vsakič znova uspe v zapor spraviti zlobnega Petrčka. Zagotovo pa je za uspeh serije med slovenskimi bralci zaslužen tudi Boštjan Gorenc, ki je ponotranjil humor Dava Pilkeyja.

Rok Glavan – antikvar in avtor razstave Alan Ford teče častni krog
Joj, samo tri stripe, saj ne mislite resno. Toliko jih je, v zadnjem času sploh. Krojili so mi otroštvo in me spremljajo v odraslosti. Mikijev in Politikin zabavnik, Miki Muster, Iznogud, Stripoteka, Stripburger, mladi revolveraši in stari mački domače stripovske scene, zabavne interpretacije slovenskih klasikov … Prav, pa tri – samo tiste, ki jih prve vidim na polici.

Sorodna novica O Alanu Fordu, ki "razgalja zlaganost uradne zgodovine in stupidnost popularne kulture"

Seveda prvi in že malo zguljen (zajema približno dva metra police) – Alan Ford
Strip Alan Ford, ki s svojo preroško močjo napovedi današnjih dogodkov preseneča, prav tako pa navdušuje s svojim humorjem in odličnim besedilom; izbrani stavki so se dobesedno vcepili v naš mentalni sistem. Nekateri smo ta strip brali, drugi so ga tudi razumeli, tretji so ga zelo dobro "naštudirali". Če smo se v času, ko je začel izhajati, mi smejali junakom iz stripa, se zdaj, 50 let pozneje, oni smejijo nam.

Triptih zgodovinskih stripov Zorana Smiljanića: Meksikajnarji, Ivan Cankar, Črni plamen
Odlično izhodišče je resničen dogodek, obdobje, velike osebe, a Smiljanićevi stripi dodajo še nekaj drugega, dodajo malega človeka. Običajneža, ki mu lahko brez razmisleka dosodimo verjetnost bivanja in delovanja v času, ki ga opisuje strip. S tem ko perspektivo širi od znanih osebnosti na množico neznanih (in ko spremljamo zgodbo malega junaka), nam celotna zgodovinska prigoda postane otipljiva, mesena, stvarna. Velike osebe le občasno prekrižajo pot običajnežu in seveda krojijo njegovo usodo. Izjema treh navedenih je seveda Ivan Cankar, a je v stripu prikazan tako preprosto in brez krone na glavi, da je pravzaprav mali človek, ki pa si je, kot vemo iz zgodovine, usodo največkrat krojil sam.

Stripi Tomaža Lavriča: Bosanske basni, Diareja in Ekstremni športi
Prve so zanimiv in berljiv odsev časa, ki smo ga doživljali osebno, zgodb, ki so nas srečevale, če si le želel, in oseb, ki so jih prenašale. Balkanski triler s politično podlago. Diareja je kupček treh knjižic in pasica, ki jo Mladina objavlja že dolgo in mi se ji še vedno gromko ali kislo nasmehnemo. Domači komični triler s politično podlago. Ekstremni športi – le kdo se ne najde v njih? Razplet zgodbic vsakdanježev nas žene v smeh in zgražanje, predvsem pa v filozofski razmislek. Magna purga sodobnega časa. Osebni triler s kančkom ironije, ki deluje tudi brez politične podlage.