Na Slovenski matici so simpozij, posvečen 100-letnici rojstva in 30-letnici smrti Cirila Kosmača, nadgradili s spomini. Drugi dan, posvečen primorskemu književniku, je minil predvsem ob spominjanju gostov na njihove osebne izkušnje s pisateljem in pripovedovanju anekdot o njem.

Prvi izmed sodobnikov, ki so se odzvali povabilu Slovenske matice, je bil Ciril Zlobec, ki seveda ni mogel mimo očitnega dejstva, da si s Kosmačem delita ime – četudi ga je v tem kasneje Partljič popravil, češ da je bil Kosmač Ciril Metod, medtem ko je Zlobec samo in le Ciril. Ne glede na to razliko pa sta se pisatelja ob vsakokratnem srečanju z nasmeškom na ustih in zarotniškim pogledom v očeh pozdravila z grško različico svojega imena Kyrilos.

Kot tudi drugi udeleženci današnjega srečanja, ki se je – verjetno s premislekom – zgodilo prav na dan vrnitve Primorske k matični domovini, kar je glede na Kosmačeve primorske korenine vsekakor primerno in pomenljivo, se je Zlobec svojega soimenjaka spomnil kot svetovljana, kot uglajenega gospoda, ki je govoril veliko tujih jezikov (italijansko, francosko, nemško in rusko) in kot človeka, ki je znal navezati stik in se pogovarjati s tujci. Tudi v tem verjetno tiči razlog, da so nekdanje jugoslovanske oblasti Kosmača pogosto pošiljale na različne poti v tujino, kjer je zastopal naše pisateljske vrste. V nekem trenutku je nanj padel sum, saj je pogosto komuniciral z ljudmi, ki niso bili privrženci nekdanjega komunističnega režima, a se je tega suma kmalu znebil.

Politično dejaven, a ne vedno
Pravzaprav je bil, glede na Zlobčevo anekdoto, precej apolitično usmerjen (če seveda odmislimo dejstvo, da je predsedoval Društvu slovenskih pisateljev, za kar je bilo potrebno članstvo v partiji). Kosmača, Menarta in Zlobca so poslali na neki literarni večer v Italijo, ki mu je naslednjega dne sledil drug literarni večer v Milanu. In že na prvem večeru se je po končanem branju na tri pisatelje vsul plaz vprašanj, ki pa niso imela nikakršne zveze z njihovim delom, ampak so se dotikala predvsem tedaj aktualne odstavitve Aleksandra Rankovića (ta je bil kasneje poslan na Goli otok).

Kosmač in Menart sta le mrko gledala predse in nista želela odgovarjati na tovrstna vprašanja, ki so nato preostala Zlobcu. In ko so bili naslednjega dne na železniški postaji in so čakali na vlak za Milano, je Kosmač nekam izginil in se vrnil s karto za Ljubljano. Menart in Zlobec sta ga začudeno pogledala, on pa jima je odvrnil, da ne namerava še enkrat poslušati istih političnih vprašanj. Teh v Milanu sploh niso zastavljali.

Pisatelj, ki ni maral duhovščine
Pisatelj Saša Vuga se je Kosmača spomnil kot svojega vzornika, ki pa na njegovo začudenje ni maral duhovnikov. Vuga namreč tako kot Kosmač prihaja iz Primorske, kjer so v težkih časih, ko so tam vladali Italijani, ljudje pogosto našli oporo v duhovnikih. Ideal takšnega 'fajmoštra' je bil Bevkov Kaplan Martin Čedermac in prav zato je Vugo nadvse presenetilo, ko je v Kosmačevi literaturi naletel na negativno podobo duhovnika. Ko ga je vprašal, zakaj ne mara duhovnikov, mu je Kosmač razložil, da je med drugo svetovno vojno s prihodom bele garde v njihove kraje prišel tudi neki duhovnik, zaradi katerega so zaprli Kosmačevega očeta in sestro.

Jutranja kupčija s kravo in njeno mleko v kavarni Union
Vsekakor bolj zabavna anekdota pa je tista precej znana - o kravi pred kavarno Union. Kosmač se je srečal z nekim svojim prijateljem, ki je prav tistega dne dobil honorar – v tistem času so bili honorarji precej bolj omembe vredni kot danes, ko so bolj kot ne borni –, kar je bilo treba proslaviti. Po celonočnem popivanju sta se znašla v Črni vasi, kjer je tamkajšnji kmet ravno gnal na pašo krave, pri tem pa se jima je utrnila za njuno netrezno stanje precej razumljiva zamisel - da kupita kravo. Svojo domislico sta seveda uresničila. Kravo sta ob šestih zjutraj gnala od Črne vasi do kavarne Union, kjer sta jo privezala pred vhodom. Žival je debelo gledala, mimoidoči verjetno še bolj, nadobudna kupca pa sta si v kavarni naročila kavo z mlekom. In to ne z njihovim, napol sesirjenim mlekom, ampak svežim mlekom njune krave.

Celotno dogajanje je izza sosednje mize opazoval slikar Maksim Gaspari, ki ga je Kosmač silno cenil in se je tudi zato obrnil k njemu in mu rekel "Veste, pijana sva kot …" ter z roko pokazal na kravo za seboj.

KRAJI - Slovenija