Sir Salman Rushdie si je novo literarno sovražnico našel v podobi britanske pisateljice Zoe Heller; njena recenzija Rushdiejevih spominov v literarnih krogih že velja za "najbolj neizprosno mesarjenje v letu 2012". Hellerjeva, ki je svoj prispevek objavila v ugledni reviji The New York Review of Books, se je zgražala predvsem nad "strašno oholostjo" Rushdiejevega pisanja" in ob tem pripomnila, da vsa "njegova dela preveva neskromna zavest, kaj smo mu kot večno napadani, nekoč-bo-nesmrten literarni figuri dolžni".

Knjiga z nenavadnim naslovom Joseph Anton: A Memoir je avtobiografija, v kateri Rushdie popisuje, kako se je spopadel z javnim linčem po izidu Satanskih stihov, ki ga je za skoraj deset let prisilil v izgnanstvo. S knjigo pisatelj zdaj skuša po eni strani osvetliti nekatere dogodke iz tistih časov in obenem enkrat za vselej pokopati duhove preteklosti. Joseph Anton je psevdonim, ki ga je Rushdie zase "sestavil" iz imen dveh svojih vzornikov, Antona Čehova in Josepha Conrada. (In da, tudi to zmoti recenzentko, ki je osupla "nad nonšalanco, s katero se postavlja ob bok Lawrencea, Joycea in Nabokova".)

Po mnenju Hellerjeve - ki je bila za svoj roman Notes on a Scandal leta 2003 nominirana tudi za Bookerjevo nagrado - tako visokega mnenja o sebi ne upraviči. "Človek bi upal, da bo zdaj, ko se svojih takratnih čustev spominja v miru in na svobodi, premogel malo ironične distance do lastne bombastičnosti," piše v svojem strupenem eseju. "A retrospektiva žal nima nobenega streznitvenega učinka na Rushdiejevo gospodovalno samoljubje."

To še niti ni najhujše; morda največ žolča recenzentka zlije na Rushdiejevo "nezaslišano brezobzirno" pretresanje lastnih zakonov (poročen je bil štirikrat, enkrat od tega z manekenko in TV-voditeljico Padmo Lakshmi). "V navadi mu je, da svoje precej pogoste skoke čez plot in izdaje opravičuje z imperativno naravo svojih lastnih potreb."

In na koncu še poslednji, smrtonosni udarec: "Nekaterim bralcem se bo proti koncu Josepha Antona zazdelo, da je svet manjši in mrakobnejši kot prej. A naj jih ne skrbi po nepotrebnem. Svet je tako velik, kot je vedno bil, le Rushdie je tisti, ki je postal majhen."

Na prve prošnje za odziv (britanskega Independenta) se Rushdie ni odzval - a zelo verjetno je, da pri tem ne bo tudi ostalo. Njegov zelo javni spor s kolegom Johnom Le Carréjem, ki je omenil, da ogorčenje muslimanskega sveta nad Satanskimi stihi morda ni bilo neupravičeno, se je vlekel vse od leta 1997 do letos; Rushdie je avtorja vohunskih romanov odslovil kot "nadutega, nepismenega osla".
Sprl se je tudi z Johnom Updikom: ko je zdaj že pokojni Američan leta 2005 v New Yorkerju sesul Rushdiejev roman Klovn Šalimar, je temu prekipelo. "Zakaj, o, zakaj je Salman Rushdie enega izmed svojih junakov krstil za Maximiliana Ophlusa? Bralcem te recenzije bo prihranjeno, kar njenemu piscu ni bilo - živce parajoča naloga Rushdiejevega Ophlusa nekako uskladiti s tistim zgodovinskim." Rushdie se je maščeval z zajedljivo opazko v Guardianu: "Nekje v Las Vegasu je verjetno kakšna moška prostitutka, ki sliši na ime John Updike."

Žarometov ne sovraži preveč
Britanski literarni velikan indijskega rodu, ki že več kot deset let živi v New Yorku, med Američani trenutno očitno ni preveč v milosti. The New York Times se je pred kratkim spotaknil ob njegovo "neumorno navzočnost v javnosti", in to prav "v obdobju, ko večina najuspešnejših newyorških pisateljev uživa v mirnem družinskem življenju v Brooklynu".

Veliki pisatelji - še večji narcisoidi?
Ampak če ne drugega, bi se morebitni nov spor vsaj vpisal v dolgoletno tradicijo podobnega početja. Tolstoj je Turgenjeva na primer označil za "puščobo" in starejšega rojaka menda celo pozval na dvoboj. (Turgenjev je pozneje na smrtni postelji menda Tolstoja naprosil, naj se vrne k pisanju.) Ko je perujski literarni velikan (in zdaj že nobelovec) Mario Vargas Llosa leta 1976 v neki mehiški kinodvorani kresnil svojega kolumbijskega kolega Gabriela Garcio Marqueza (menda zaradi ženske), nekdaj tesna prijatelja nista govorila celih trideset let; verjetno je vlogo pri tem imelo tudi njuno vse hitrejše drsenje na nasprotna politična pola.

Pa še novejši primer: še en nobelovec, V. S. Naipaul, je nekoč mirno za 1.500 dolarjev prodal podpisan izvod knjige, ki mu jo je podaril ameriški potopisni pisatelj Paul Theroux. Ta je v zameno napisal knjigo Sir Vidia's Shadow in v njej nekdanjega prijatelja označil za egoista, rasista in koristoljubneža (lani sta se končno pobotala). Gore Vidal, ki je bil prav tako znan po tem, da je imel za vsakogar pripravljeno žalitev, (Trumana Capoteja je razglasil za "umazano žival, ki je nekako zatavala v hišo"), pa je umrl prav letos.