Polna miza dobrot, fino zapečene mesnine in pregrešno sladko pecivo so pogosto znamenje božiča in praznikov. V večini domov poteka božič v znamenju priprave prazničnih jedi, o čemer v zgodbi Neposnemljiva piše ameriška pisateljica Donna Leon. Kulinarične spretnosti oziroma bolje (ne)spretnosti svoje matere Donna Leon predstavi na prikupno humoren način in takole opiše kot polenovko presušenega purana, ki je v hiši včasih vztrajal bolj dolgo kot božična jelka.

"Čeprav smo se tako vneto zalagali s puranom, ga je vsakič ogromno ostalo za pozneje, zato se je v tednu, ki je sledil, preobrazil še v puranjo omako, puranji haše in puranje sendviče. Izginil je nekako ob istem času kot božična smrečica, čeprav je včasih v obliki juhe preživel celo drevesce." Več o receptu za pripravo prazničnega purana Donnine mame lahko slišite v sobotnem Literarnem nokturnu, prikupno zgodbo je poslovenila Miriam Drev.

Božič à la Hemingway
Božične večerje s puranom popisujeta še dva prozaista, ki smo ju izbrali za praznični literarni program na 3. programu Radia Slovenija.

Protagonisti in alter ego v kratki zgodbi oziroma eseju Ernesta Hemingwaya Božič na strehi sveta prav tako jedo purane. V delu eseja, poimenovanem Božič v Parizu, puran, zabeljen z domotožjem, ni okusen, temveč je "razrezan v čudaško geometrično tvorbo, za katero se je zdelo, da ima malo mesa, ogromno hrustanca in veliko kost." Saj – kot zapiše Hemingway – "pravzaprav ne veš, kaj je božič, dokler ga ne izgubiš v tuji deželi." Hemingwayevo besedilo, ki ga v interpretaciji Mateja Puca in prevodu Lare Paukovič lahko slišimo v Izbrani prozi, je nastalo leta 1923, ko je štiriindvajsetletni Hemingway s prvo ženo Hadley Richardson, ki v besedilu tudi nastopa, živel v Parizu in delal kot tuj dopisnik za kanadski dnevni časopis Toronto Star.

Hemingway je, preden se je v popolnosti posvetil književnosti, kar nekaj let preživel v novinarskih vodah. Njegov novinarski slog pisanja se je pretapljal v literarnega, po katerem je pravzaprav zaslovel, in obratno, zatorej ni presenetljivo, da so se nekateri odlomki esejev in člankov iz časopisov, za katere je pisal, pozneje znašli v njegovih knjigah. V literaturi je obdržal tudi preprosto sintakso. Tako se vam njegovi literarni prispevki morda na trenutke zazdijo novinarski ali pa novinarski literarni. Pri Božiču na strehi sveta gre za slednje.

Spomini na božič Agathe Christie in Maruše Krese
Če pariški puran mladima zdomcema ne tekne najbolje, pa slavni detektiv Poirot v nekem drugem besedilu ob skrbno pripravljenem puranu uživa. "Božična večerja je bila čudovita. Prasketanje ognja v kaminu se je mešalo med zven veselih pogovorov in smeha. Juha iz ostrig je bila odlična, od dveh ogromnih puranov so ostale le bele kosti," zapiše v detektivki Dogodivščina božičnega kipnika kraljica zločina Agatha Christie. V svoji avtobiografiji je zapisala, da je imela čudovito otroštvo, še posebej ljubi pa so ji bili spomini na praznike. "Juho iz ostrig in ribo smo pospravili za šalo, nato so prišli na mizo pečen puran, kuhan puran in ogromna goveja krača. Pojedli smo po dve porciji vsake jedi! Sledil je slivov kipnik, nato pita z mletim mesom, pa narastek in vsakovrstne sladice. Po kosilu smo do večera zobali čokoladne bombone. In nikomur ni bilo slabo! Kako lepo je biti star enajst let in neskončno požrešen!" Kako je dogodke iz otroštva spretno prelila v napeto detektivsko zgodbo z naslovom Dogodivščina božičnega kipnika izvemo v nedeljski oddaji Literarni portret, ki jo je pripravila Mateja Perpar.

Ob pisavi Maruše Krese se bomo spomnili tudi njenega otroštva. O tem, kako je kot deklica hrepenela po jaslicah, medtem ko v njeni družini niso praznovali božiča, izvemo v zgodbi Jaslice iz njene prve prozne knjige z naslovom Vsi moji božiči, za katero je Maruša Krese leta 2008 prejela nagrado fabula. Njeno zgodbo v Literarnem nokturnu interpretira Sabina Kogovšek.

Sorodna novica Maruša Krese - vedno pokončna ženska, ki je ni strah

Ob dnevu samostojnosti in enotnosti
Na predvečer praznika samostojnosti in enotnosti Literarni nokturno prinaša verze Milana Jarca, in sicer njegove Slovenske sonete. V času, ko se je v Evropi že razvnemala druga svetovna vojna, je Miran Jarc v sonetnem ciklu ubesedil težko usodo slovenskega naroda in tudi njegovo vitalnost in notranjo moč. Njegove pesmi v oddaji interpretira Gregor Zorc.

Igralci Primož Pirnat, Saša Tabakovič in Matej Puc pa nastopajo v odlomku iz drugega dela igre Dominika Smoleta Krst pri Savici. Zgodba o Krstu pri Savici, tako Prešernova kot Smoletova, je ne glede na vse pomisleke in polemike, ki jih je zapisala literarna zgodovina, še vedno presenetljivo živa in poučna, po Andreju Inkretu je "eksemplarično pokazala na neki načelen in splošen problem slovenskega zgodovinskega duha". Dominik Smole se v svoji dramski različici, ki je izšla leta 1969, ukvarja z vprašanjem, kaj se je dogajalo s Črtomirjem, potem ko je v Ogleju sprejel mašniško posvečenje, v drugem delu te dvodelne drame pa subjektivni drami konvertita pridruži splošnejšo, družbeno – o Črtomirjevih rojakih Slovencih in njihovi zgodovinski perspektivi pod katoliško oblastjo, predvsem pa po propadu Črtomirjevega apostolata. Ne glede na njihovo šibko kritično maso "bo bolj od tistega, kar drugi počnejo s Slovenci, odločalo to, kar bodo Slovenci počeli sami s seboj ...," še zapiše Andrej Inkret.

Smole tako nasproti Črtomirju in njegovi samovolji postavi postprešernovskega junaka – v krščansko vero prekrščenega karantanskega kneza Gorazda, ki uteleša bolj pragmatičnega duha z osrednjim načrtom: "da svoje ljudi zberem na kup. Počasen, mučen opravek, ne kaj prida časten in s sekiro časa nad glavo." V Literarnem nokturnu bomo slišali torej odlomek iz drugega dela Smoletove igre.