"Priznajmo si svojo nepomembno enkratnost v vsej njeni minorni veličini."

Ljubezen, lepota, telo, barve, živali, nebo – in naše neskončno majhno, a vseeno ne nepomembno bivanje. To so motivi in teme, ki jih Tone Škrjanec razpira v poeziji; vsakič nekoliko drugače, zmeraj prepoznavno: z refleksivnim ritmom, posebno občutljivostjo, lucidnostjo in humorjem. V Literarnem nokturnu v interpretaciji Saša Tabakovića predstavljamo izbor Škrjančeve nove poezije, ki bo letos izšla v knjigi z naslovom Indigo.

"Stali smo na cesti, strah in žalost v očeh. Takrat je prišla mimo dolga vrsta mož v umazanih, obnošenih oblekah."

Vsi vemo vse o Ivanu Cankarju. Če ga pa beremo, lahko ob branju njegovih besedil odkrijemo pisateljeve sveže, aktualne, celo sodobne pripovedne rešitve. Kako napisati poklon delavcem, na primer? Pisatelj je za težko nalogo izbral princip kontrapunkta. Kakšnega, lahko slišite v kratki zgodbi Ob zori v interpretaciji Blaža Šefa. Izbrali smo jo z mislijo na 1. maj.

"Pravzaprav se mi zmerom zdi, da delam več, kot bi moral."

Ob prazniku dela je dobro, da ponudimo čim več odgovorov na vprašanje, kaj je delo ter kakšen odnos imamo in so imeli ljudje do njega. Enega izmed odgovorov ponuja britanski pisatelj Jerome Klapka Jerome, avtor del, ki so tudi med našimi bralci našla veliko prijateljev: Trije možje v čolnu, Trije možje se klatijo in Dnevnik romanja. V prvem delu se George, Harris in pripovedovalec J. utrujeni, vsega siti, bolni, skratka komaj še pri življenju odločijo, da potrebujejo oddih in se v družbi psička Montmorencyja odpravijo na potovanje s čolnom po Temzi. Nekega dne Harris predlaga, da bi J. in George veslala, on sam pa bi krmaril. J. ni navdušen in njegov predlog vzame kot iztočnico za razpravo o svojem odnosu do dela in kako rad ga ima pravzaprav. Besedilo v Literarnem nokturnu interpretira Klemen Janežič.

"Kaj pa je tole?" – "Samo navaden zajec. Rojen je bil nekje pri Heinoli, a vzel sem ga za popotnega tovariša; skupaj potujeva."

Sorodna novica Zajčje leto

Ciklus majskih humoresk finskega pisatelja Arta Paasilinne odpira odlomek iz njegovega najuspešnejšega romana Zajčje leto. Roman govori o novinarju Vatanenu, ki se lepega dne odloči zapustiti ustaljeno življenje in se skupaj z zajčkom, ki ga najde ob cesti, odpravi živet v divjino. Dogodivščine, ki jih doživlja ob tem, pa iz vsakdanjosti prehajajo v grotesko. Tako se v romanu, polnem situacijske komike in grenkega humorja, vse bolj čudaška kaže tudi družba, v kateri živimo. Odlomek je v Humoreski tega tedna leta 2019 interpretiral Milan Štefe.

"Pesnik / je tisti / ki ga / besede / za silo / zlagajo / v eno"

V Literarnem portretu pa tokrat o Erichu Friedu (1921–1988). Gre za pomembnega predstavnika avstrijske in nemške retorične poezije 20. stoletja. Za najpomembnejši prispevek štejejo njegovo politično poezijo, v najširšo kulturno zavest pa se je ne le v Nemčiji, temveč z množico prevodov tudi pri drugih narodih zapisal z ljubezensko poezijo. Njegovo pesništvo ni izpovedna lirika v klasičnem pomenu, vseeno pa je po številnih motivih in po svojem odtisu neločljivo povezano z življenjsko snovjo.

Sorodna novica Za Cankarjevo nagrado letos nominirani Nina Dragičević, Simona Semenič in Dušan Šarotar

Po tematiki je ta lirika sicer zelo raznovrstna, je politična in obče človeška, je družbeno angažirana, ljubezenska in moralistična ter je neredko s paradoksi posejana besedna igrarija, za čuda vselej preprosta, lahko dostopna in topla, ob tem pa osupljivo sporočilna. V slovenščini že imamo dve knjigi pesmi Ericha Frieda, nastaja pa tretja v prevodu Štefana Vevarja, ki je pripravil radijski portret tega priljubljenega avtorja.

Za konec še napoved ciklusa treh Literarnih nokturnov, ki jih bomo v prihajajočem tednu posvetili nominirankama in nominirancu za Cankarjevo nagrado: od 5. do 7. maja bodo na sporedu Nina Dragičević: To telo, pokončno, Simona Semenič: Ni to to in Dušan Šarotar: Zvezdna karta.