Ameriška pesnica Diane Wakoski, rojena leta 1937, je doslej objavila več kot štirideset pesniških zbirk. Njeno poezijo pogosto označujejo kot "pogovorno" in celo "klepetavo", vendar imajo njene pesmi trdno strukturo in samo delujejo, kot da so zgrajene vsakdanje, neformalno in naključno. V svoji izrazito osebni poeziji se spopada z eksistencialno bitko posameznika s svetom narave in kulturnim, socialnim okoljem, ki določa njegovo življenje. Med pesniki, ki so močno vplivali na njeno pisanje, je sama izpostavila Williama Carlosa Williamsa, Allena Ginsberga in Charlesa Bukowskega. Pesmi Diane Wakoski je prevedel Tone Škrjanec.
Literarni nokturno - Diane Wakoski: Trebušna plesalka:
Otrok, studenec diha tvojega že šest dni žubori. Ameriška pesnica Anne Sexton, ki je živela med letoma 1928 in 1974, je ena najznačilnejših predstavnic izpovedne poezije. V pesnitvi Neznano dekle v porodnišnici opisuje boleče stanje ženske, ki se odreče svojemu novorojenčku. To je ena izmed tem, o katerih v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, ko je Anne Sexton pisala svojo poezijo, ni bilo veliko govora, kaj šele pisanja, zato je z njo razburjala javnost in kritiko. Pisala je o depresiji, samomoru, pa tudi o ženski seksualnosti, splavu, prešuštvu, incestu. Njen avtentični, z nenavadno metaforiko nabiti pesniški glas je prepričal bralce. Leta 1966 je za zbirko Živi in umri dobila Pulitzerjevo nagrado. Pesnitev Anne Sexton je prevedel Mart Ogen.
Literarni nokturno – Anne Sexton: Neznano dekle v porodnišnici:
Ko ne obstajaš več, ne obstajaš niti manj.
Heidi von Wright, rojena leta 1980, je finska pesnica, ki piše v švedščini. V svoji osmi pesniški knjigi Avtofikcijska pesem, ki je bila lani nominirana za prestižno nagrado nordic, je zajela lastne spomine in izkušnje, jih povezala z drugimi in vključila v zgodovinske dogodke – drugo svetovno vojno, černobilsko katastrofo, pandemijo koronavirusa ... "Na jezik sem ujela snežinko in se spraševala, ali je sneg nalezljiv," je na primer zapisala. Prevajalka njene poezije je Lucija Stupica.Literarni nokturno – Heidi von Wright: Avtofikcijska pesem:
Boleham za kronično neprilagojenostjo. Od rojstva, če ne celo že od prej.
Na svetovni dan gledališča objavljamo nekaj dnevniških zapisov igralke Alje Tkačev, objavljenih v knjigi Igralka s svinčnikom, ki je nedavno izšla pri Mladinski knjigi. Gre za izbor dnevnikov iz let od 1962 do 1991, v besedilih, ki jih je Alja Tkačev pisala leta 1975 spomladi vse do začetka septembra, pa razberemo, kako zapleten je bil njen odnos do gledališča, ustvarjanja, pisanja, do same sebe in drugih, do življenja. Hkrati pa se ob njenih zapisih oblikuje ozračje sedemdesetih let prejšnjega stoletja in položaja slovenskega gledališča v njem. Dnevniške zapise Alje Tkačev bogatijo tudi njene lirske pesmi.
Spomini, pisma in potopisi – Alja Tkačev: Iz dnevnikov igralke
Ne, raje bom ljubila Gruzdjeva, se je odločila Nadja in strgala pismo.
Svetovni dan gledališča zaznamujemo tudi z mojstrom dramskega in proznega pisanja, Antonom Pavlovičem Čehovom. Ana Krauthaker je prevedla njegovo humorno zgodbo Po predstavi – v njenem središču sta najstnica Nadja Zelenina in njeno neuravnoteženo čustvovanje.
Literarni nokturno – Anton Pavlovič Čehov: Po predstavi
Njuna glasova sta se strdila. Kath je odrezava in posmehljiva, Sonje temačna in trmasta.
Zgodba Džakarta kanadske pisateljice Alice Munro je bila objavljena leta 1998 v zbirki Ljubezen dobre ženske. V njej spoznamo Sonje in Kath, dve nekdanji knjižničarki, ki sta se po naključju hkrati preselili v isti zaliv v Severnem Vancouvru in se sprijateljili. Sonje je poročena s precej starejšim komunističnim pisateljem, ki poleg nastopaškega revolucionarstva goji tudi precej odprto seksualno življenje. Prav ta svoboda pritegne Kathino pozornost; njen mož ima namreč za njen okus preveč pravilne življenjske nazore.
Alice Munro, ki bo letos dopolnila enaindevetdeset let, je ena največjih živečih pisateljic. Osredotoča se na večplastne, žive like, v katerih se mešata norost in trda racionalnost. Leta 2013 je prejela Nobelovo nagrado za literaturo. Zgodbo Džakarta je prevedel Jernej Juren.
Izbrana proza – Alice Munro: Džakarta
Sovražim vlak. In nikoli ne izpustim priložnosti, da bi vanj vrgel kamen.
Zoran Knežević je na slovensko literarno prizorišče vstopil pred skoraj dvajsetimi leti z objavami kratkih zgodb v literarnih revijah. Pozneje jih je zbral v knjigi Dvoživke umirajo dvakrat in zanjo leta 2014 prejel nagrado za najboljši prvenec. Avtor, rojen v Srbiji, se je že večkrat odlično odrezal na Proznih mnogobojih, zmagal pa je tudi na našem radijskem natečaju za kratko zgodbo. Njegova kratka zgodba Zakaj sovražim vlak, uvodna in najkrajša v omenjeni zbirki, tematizira odnos otroka do očeta, ki je odšel.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje