Spominjamo se Elde Piščanec in Paula Austerja, izpostavljamo pa tudi prvi slovenski prevod pesnitve Lamija angleškega romantičnega pesnika Johna Keatsa.
"V treh dneh želim prebrati Iliado, / zato, moj Corydon, zapahni dver. / In rečem ti, da velik bo hudir, / če bi le s čim mi kdo kalil naslado."
1. septembra leta 1524 se je na gradiču Possonière rodil francoski pesnik Pierre de Ronsard, eden največjih lirikov celotne svetovne književnosti. Njegovi sodobniki so ga imenovali Princ pesnikov. V otroštvu je oglušel, zato se je moral odpovedati vojaški karieri. Veliko je bral ter se posvečal grški in rimski književnosti. S šestimi drugimi pesniki je ustanovil pesniško skupino Pléiade, ki je skušala jezikovno in tematsko prenoviti francosko poezijo. Pisal je eruditske ode, epiko in pretanjeno liriko, tako ljubezensko kot temeljno bivanjsko o minljivosti človeka. Ob petstoti obletnici rojstva Pierra de Ronsarda v Literarnem nokturnu poslušamo Sonete in odo v mojstrskem prevodu Janeza Menarta. Interpretira Aleš Valič.
"Pri teh knjigah mu je bil najbolj všeč njihov smisel za popolnost in gospodarnost. V dobri kriminalki ni nič odveč, vsak stavek, vsaka beseda ima pomen. In četudi ni pomembna, lahko postane pomembna – kar je enako. Svet iz knjige oživi in zakipi od možnosti, skrivnosti in protislovij."
Letos aprila je pri 77 letih umrl ameriški pisatelj Paul Auster, avtor izjemno priljubljenih del, kot so Newyorška trilogija, Orakeljska noč, Knjiga iluzij, Leviatan in Brooklynske norosti. V Literarnem večeru iz leta 2015 z naslovom Začenjati znova pa se avtor predloge za oddajo Urban Tarman sprašuje o pisateljevi véliki temi – torej o vnovičnih začetkih. Literarni deli Newyorška trilogija in Brooklynske norosti je poslovenil Miha Avanzo. Interpretirata Primož Pirnat in Brane Grubar, režija: Igor Likar.
"Dva vojaka skočita na nizke lestve in brizgata nafto skozi odprta okna pri malem kmetu Lozarju. Po zraku zadiši svežilno, prijetno. Steklo rezko zapoje, rdeče bombe se zde kakor paradižniki, ko lete po zraku skozi okna v hišo. Detonacije so zamolkle, dušene v tesnih prostorih. Ogenj sikne zdaj tu, zdaj tam, kot neznanec zvedavo pogleda skozi duri in šviga. Zdi se kakor čarodej, ki pleše po prostorih."
Ob dnevu vrnitve Primorske k matični domovini, ko se spominjamo 15. septembra 1947 – tega dne je bila uveljavljena pariška mirovna pogodba z Italijo, ki je takratni Jugoslaviji in s tem tudi Sloveniji dodelila velik del Primorske –, smo v Izbrano prozo uvrstili odlomek novele Sodni dan na vasi. V njej je pisatelj Danilo Lokar opisal fašistično nasilje v Vipavski dolini, natančneje – požig vasi Ustje pri Ajdovščini, ki je zgodovinsko dejstvo. Pisatelj je napisal izjemno literarno umetnino in za zbirko prejel tudi Prešernovo nagrado. V utemeljitvi Prešernove nagrade je zapisano: "Lokarjeve novele so oblikovno skrbno zgrajene, v umetniškem izrazu zgoščene, oblikuje jih skrbna, kultivirana, lirično rahločutna govorica. Njegova proza pomembno dopolnjuje najboljšo tradicijo sodobnega slovenskega realizma." Interpretira: Aleš Valič.
"Krasna si, bistra hči planin, / brdka v prirodni si lepoti, / ko ti prozornih globočin / nevihte temne srd ne moti — / krasna si, hči planin!"
V Literarnem nokturnu pa bomo dan vrnitve Primorske k matični domovini zaznamovali s primorskim pesnikom Simonom Gregorčičem. Njegova hvalnica Soči, ki je po svoji naravi domovinska pesem, je nedvomno avtorjeva najbolj znana in najpogosteje recitirana pesem. Ob njej bomo poslušali še pesnikovo odo Kmetski hiši, ki poveličuje malega človeka – kmeta. Interpretira Ivana Percan Kodarin.
"Začnem s tem, kar mi najbolj po glavi gre: najela sem si novi atelje za dobo šestih mesecev. Predbacivam si pri tem mnogo in si stavim končno mučno vprašanje, ali se ne bo rogal ta lepi veliki luksurjozni atelje mojemu neznanju in slabim ničevim slikam?"
Elda Piščanec je bila ena izmed prvih slovenskih slikark, rojenih še v 19. stoletju, ki si je pridobila akademsko izobrazbo, in sicer na Kraljevi akademiji za lepe umetnosti v Firencah.
Rodila se je leta 1897 v Rojanu pri Trstu v meščanski družini. Slikanja se je učila pri Rihardu Jakopiču in Petru Žmitku. Pri 28 letih je odšla študirat slikarstvo na akademijo v Firence, ki jo je končala v štirih letih. V tem času se je tri mesece in pol izpopolnjevala v Parizu, kjer je obiskovala tudi delavnice cerkvene umetnosti. Po vrnitvi v Ljubljano je slikala portrete, cvetje, tihožitja in pokrajine v olju in drugih tehnikah. V tujini so jo cenili kot odlično grafičarko. Preizkušala se je tudi v kiparjenju. Njena življenjska pot je bila v marsičem pionirska, Elda Piščanec pa je zapustila vrsto osebnih in delovnih dnevnikov ter korespondenco s sorodniki, prijatelji, kolegi in cerkvenimi naročniki. Iz teh dnevnikov in pisem je Metka Pekle sestavila knjigo Segam po nebesnih zvezdah: zgodba slikarke Elde Piščanec (Mladinska knjiga, 2024). Za oddajo Spomini, pisma in potopisi je Tesa Drev Juh priredila odlomek iz knjige, ki opisuje obdobje, ko je študirala slikarstvo v Firencah, in v kateri se zrcali slikarkin način razmišljanja, temperament in čas, v katerem je živela in ustvarjala. Interpreta Gaja Filač in Primož Pirnat.
"V nek gaj odšel je na otoku Kreti, / ker je menda na tisti zemlji sveti / živela nimfa, ki pred njo klečali / kopit spodvitih so satiri"
John Keats je eden najpomembnejših angleških romantikov mlajše generacije, rojen še na koncu osemnajstega stoletja, leta 1795. Umrl je komaj petindvajsetleten, vendar je zapustil izjemen pesniški opus. V njem so ode, soneti, pripovedne pesnitve z antičnimi motivi. Taka je tudi pesnitev Lamija v 900 verzih, napisana leta 1819, objavljena leto pozneje. Lamije so bajeslovne pošasti, o katerih klasično izročilo govori različno, pogosto jih opisuje kot pol ženske, pol kače, vampirske zapeljivke samotnih popotnikov. V Keatsovi pesnitvi Lamija ni več zlovešča prikazen, ki zavaja čute, temveč milo, zaljubljeno dekle, ujeto v telo, ki ne ustreza njeni naravi. Tema pesnitve je nasprotje med romantično domišljijo in hladnim razumom, ki jemlje življenju vsako vrednost. Keatsove Lamije do zdaj še nismo imeli v slovenskem prevodu, nedavno pa jo je prevedel Matej Venier v jambskih enajstercih in zaporednih rimah a-a-b-b. V oddaji Literarni večer pesnitev interpretira Branko Jordan v režiji Klemna Markovčiča.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje