Včasih je bil to za vsako kmečko družino izjemno pomemben dan, zato je temu nebeškemu zavetniku na Slovenskem posvečenih mnogo župnijskih in podružničnih cerkva. Pa tudi veliko fantičkov je dobilo ime po tem Kristusovem apostolu. Jakob, Jaka, Jakec so pogosta osebna ali tudi družinska (hišna) imena.
Tudi dovški župnik Aljaž je bil Jaka. Tudi on se je vsako leto veselil praznika sv. Jakoba, ko se je lahko nekoliko razvedril v krogu svojih prijateljev. Leta 1906 pa je bilo njegovo praznovanje še posebej slovesno, saj je iz Ribnice na Dolenjskem dobil dopisnico, na kateri je pisalo:
"Velečastiti, predragi godovnik!
Veselo goduj,
Let mnogo zdravstvuj!
Spominjal se bom Te pri maši, spominjal se bom Te pri čaši."
Podpisan pa ni bil nihče drug kot Simon Gregorčič.
Kako? Simon Gregorčič pa iz Ribnice. Ali ni ta pomembni mož prebival v Gorici? No, pa ni šlo za pomoto. Simon Gregorčič se je tisti čas dejansko mudil v Ribnici, kjer je preživljal vesele in brezskrbne počitniške dneve. Bile so to prijetne počitnice, pa vendar počitnice z grenkim priokusom. Bile so namreč zadnje, ki so bile dane "goriškemu slavčku" Simonu Gregorčiču.
Križi in težave z zdravjem
Simonu Gregorčiču se je zdravje začelo krhati že v gimnaziji. V četrtem razredu je začel nenadoma rasti in se nenormalno razvijati. Do takrat je bil pri starosti 14 let manjši med dijaki, potem pa se je nenadoma potegnil do višine, ki jo je imel do konca življenja. Zaradi premalo krepke hrane pa se mu je začela pojavljati oslabelost. Študij je potem srečno dokončal, a je že na svojem prvem mestu službovanja kot kaplan v Kobaridu čutil težave. Tamkajšnji dekan Andrej Jekše je zato prevzel delček njegovih duhovniških obveznosti.
Gregorčič pa je bil bolehen tudi na svoji drugi kaplanski službi, v Braniku, kjer pa so se težave še stopnjevale. Jeseni 1881 je okrog 1. novembra začutil rahlo aritmijo srca. Zdaj se mu je zdelo, da gre zares. Sklenil je prositi za začasni pokoj, obenem pa tudi zbrati svoje poezije v skromno knjižico, da bi vsaj nekaj ostalo za njim, če bi se moral posloviti s tega sveta. Svojemu prijatelju Ignaciju Gruntarju, ki je bil notar v Logatcu, je zapisal: "Za vsak slučaj, ker sem uverjen, da ta nadloga me bode prej ali slej ugonobila - popravljam svoje pesmi in prirejam rokopis ..."
Poezije so potem dejansko izšle že naslednjo pomlad in tudi vrlega Simona tista zima - 1881/82 - še ni vzela. Prislužil pa si je službeni dopust in menjavo župnije. Sprejel je službo vikarja na Gradišču pri Prvačini. Ker je želel biti neodvisen in se v miru pozdraviti, je z delom izkupička od Poezij kupil posestvo in si potem tamkaj postavil tudi hišico. Zdaj je imel tudi več časa in odločil se je za nekatera slovstvena popotovanja in obiske letoviških krajev. Privoščil pa si je tudi daljše potovanje po Dalmaciji in Črni gori. Tja je potoval leta 1889.
Besede prijatelja Lebana
Gregorčičev dobri prijatelj Ignacij Leban, ki ga je poznal od leta 1883, takole opisuje pesnikovo pojavo: "Simon Gregorčič je bil lepe, precej visoke postave, imel je jasen, ljubezniv pogled, iz katerega je odsevala odkritosrčnost. Kdor ga je poznal, ga je moral vzljubiti. Zlasti so ga imeli radi verniki povsod, kjer je služboval kot dušni pastir. Poznalo se mu je, da ni imel posebno trdnega zdravja."
Drugi prijatelji
V času po izidu Poezij si je Gregorčič pridobil tudi nekaj prijateljev, ki so pozneje igrali pomembno vlogo v njegovem življenju. Mladega duhovnika Ivana Vrhovnika, poznejšega ljubljanskega trnovskega župnika, je spoznal, ko se je udeležil vseslovanskega shoda v Pragi. Ivan Hribar, uslužbenec in pozneje vodja slovenske podružnice češke banke Slavija, ga je obiskal sam, ko je bil Gregorčič še kaplan v Braniku, torej še preden je postal slaven zaradi svoje prve knjige Poezij. Hribar mu je pozneje preskrbel mecena in založnika še za dva pesniška zvezka. Založil ju je slovenski rodoljub Josip Gorup z Reke, ki je bil s Hribarjem v navezi zaradi poslovnih zadev. Z Jakobom Aljažem pa sta bila znanca, ker se je ta mož, župnik na Dovjem pri Mojstrani, odločil, da bo uglasbil čim več Gregorčičevih pesniških del. Svojega najboljšega prijatelja, Ignacija Gruntarja, s katerim je bil v stalnih pisemskih stikih, pa je poznal še iz mladostnih let.
Prijatelj Nace
Ignacij Gruntar je bil od Simona Gregorčiča mlajši le dobra dva meseca. Bil je kmečki sin iz Kobarida, kjer se je rodil 17. decembra 1844. Po ljudski šoli so tudi njega poslali v goriško gimnazijo, kjer sta se srečala z Gregorčičem. Maturiral je dve leti za njim in šel potem na Dunaj študirat pravo. Sprva je bil nekaj časa notarski kandidat v Gorici, potem pa še v Tolminu. Samostojno notarsko službo pa je nastopil v Kobaridu, kjer je prej že nekaj časa služboval tudi Simon Gregorčič. Od tam je Gruntarja leta 1878 odneslo v Logatec, kjer se je tudi poročil, in končno je leta 1893 končal v Ribnici na Dolenjskem. Ves čas se je živahno dopisoval tudi s svojim pesniškim prijateljem Šimnom – tako so Gregorčiča klicali najboljši prijatelji.
Bolezen napreduje
Gregorčič se je v svojih upokojenskih letih v glavnem ubadal s kmetovanjem in pesništvom. Leta 1901 pa je zopet hudo zbolel. Prijatelj Ivan Hribar, tedaj že ljubljanski župan, ga je obiskal in opazil njegove slabe gmotne razmere, ki so bile odvisne le od skromne pokojnine in mašnih darov, torej naročil za svete maše, ki mu jih je pošiljal ljubljanski trnovski župnik Ivan Vrhovnik. Za poslabšanje zdravja so bile krive tudi Gregorčičeve bivalne razmere. Njegov prvi biograf Anton Burgar piše: "Zapazili so v njegovi hišici na hribu nedostatek, ki bi bil utegnil postati usoden za slabotnega Gregorčiča. Njegova spalnica je bila brez peči – podnevi se je grel pesnik v kuhinji ob ognjišču, ponoči pa je spal v nezakurjeni sobi. Dasi se je nekaj časa branil pesnik, naročil je župan v Ljubljani primerno peč in jo poslal s pečarjem vred na Gradišče." Tako so pesniku, ki je bil povsem nepraktične narave, omogočili, da se je tisto leto za silo spet pozdravil in smelo delal načrte za naprej. Kmalu zatem so izšle nove poezije, ki so nastale v teh bolezenskih razmerah in imajo zato tudi temu primerne poudarke že v naslovih – Predsmtnice, Posmrtnice in podobno …
Leto 1902
Gregorčičeva bolezen pa se je še kar nadaljevala. Obiskovalci so ga dobili v različnih razpoloženjskih stanjih. Zdaj je bil razvnet in dobre volje, drugič spet otrpel in potrt. Eden izmed njegovih prijateljev, ki ga je obiskal jeseni leta 1902, se spominja: "Vse mišice v licih so mu trepetale, in ko je pri slovesu izza mize vstal, sem se kar prestrašil njegove nervoznosti. Še čuda, da mu je bila roka tako mirna: hoja počasna, drsajoča."
Preselitev v Gorico
Prestana huda bolezen je Gregorčiča privedla do odločitve, da zapusti svojo hišico in vinograd na deželi ter se preseli v mesto. Izbral si je Gorico, čeprav je dobival vabila tudi od drugod. Številni bi radi, da bi starost preživel v njihovem krogu. Župan Ivan Hribar mu je ponujal prebivališče v svoji podeželski hiši v Cerkljah na Gorenjskem, Ivan Vrhovnik v trnovskem župnišču, Jakob Aljaž pa ga je vabil pod okrilje očaka Triglava. Vendar se Gregorič ni dal pregovoriti. Še za kak krajši skok iz svojega goriškega gnezda, kjer mu je gospodinjila Cecelija Čebron, se ni pustil pregovoriti.
Maja 1903 pa si je kupil stanovanje v Gorici, v katerem si je uredil manjšo kapelico z oltarjem, koder je vsak dan tudi maševal.
Končno le premiki
Tako so tekla leta in prišla je tudi pomlad 1906. Ivan Vrhovnik je tisti čas, meseca maja, Gregorčiča povabil v Ljubljano, saj so tam 21. in 22. dne v tem mesecu slovesno praznovali 70. obletnico pesnika Josipa Stritarja. Podelili so mu častno meščanstvo, tedanjo Špitalsko ulico, ki je vodila od glavnega mostu čez Ljubljanico (danes Tromostovje), pa preimenovali v Stritarjevo.
Konec meseca je Gregorčič pisal Vrhovniku: "Oprosti, da se nisem odzval Tvojemu prijateljskemu vabilu, pa imel sem tehtne vzroke." Obenem pa ga je prosil za nova mašna darila oz. naročila, saj naj bi mu ta potekla že 4. avgusta tistega leta.
Vrhovnik mu je kmalu zatem poslal denar za vplačane sv. maše, zato je bil pesnik čez poletje gmotno preskrbljen. "Maše berem zaporedoma," je 11. junija odpisal prijatelju v Ljubljano in mu zaupal, da trenutno prevaja neke odlomke iz Svetega pisma, ki naj bi jih, če bi se mu jih nabralo za cel zvezek, pozneje dal v tisk. Izkazalo se je, da je mislil na žalostinke preroka Jeremije.
O Gruntarjevem vabilu
V soboto, 16. junija, pa je Simon Gregorčič pisal še v Ribnico na Dolenjskem. Tudi prijatelj Gruntar ga je namreč, skupaj z ženo Mimo (Marijo), že nekaj časa vabil, naj ju obišče in pri njiju preživi poletni čas. Gregorčič pa mu je odgovoril: "Dragi Nace! Hvala za list in dopisnico; še bolj srčna hvala za prijateljsko vabilo. Dovoli, da stvar premislim in Ti potem definitivno odgovorim. Pomislekov imam pa mnogo in ne vem, ali se jih bom mogel otresti. Imam ozir na zdravje; lahko bi Vama bil v slučaju bolezni v nadlego. Tudi si moram nabaviti še eno novo suknjo, ker za boljšo družbo nimam nobene; zarad mene je to vseeno, a Kranjci na to – še preveč – gledajo. Sicer pa ne bomo imenitnih družb iskali. – Potrpi, odgovor pride še o pravem času."
Odgovor obema prijateljema
Teden pozneje, v soboto, 23. junija, je Gregorčič trnovskemu župniku Vrhovniku voščil za god – sv. Janez Krstnik je bil njegov "patron" –, tri dni pozneje pa je pisal še v Ribnico: "Dragi Nace! Srčna hvala gospej in Tebi za toliko prijazno vabilo. Vaju ljubeznivost mi je odpravila pomisleke in premagala mojo trmo. Pridem prihodnji teden. Dan naznanim. Vstavim se čez noč v Ljubljani kot gost predragega mi župnika Vrhovnika (v Trnovem). Bodita mi prisrčno pozdravljena! –Vajin stari S. Gregorčič."
Istega dne pa je pisal še Vrhovniku, ki je tudi z njegovim voščilom 24. junija praznoval svoj god: "Predragi! Srčna hvala Tebi in sopodpisancem. Prihodnji teden se najbrže vidiva: nameravam iti v Ribnico k notarju Gruntarju. Tvoj stari S. Gregorčič."
Pot od doma
V naslednjih dneh je Simon Gregorčič uredil vse potrebno za tako dolgo pot od doma. S sabo je sklenil vzeti tudi svojo strežnico Cecilijo (Cilo) Čebron. V nedeljo, 1. julija, sta bila končno pripravljena in naslednjega dne je sporočil prijatelju Gruntarju: "V torek bom v Ljubljani; ako misliš res, pridi v sredo zjutraj. Po obedu se odpeljeva v R. – O drugem osebno. Srčen pozdrav gospej in Tebi. – Tvoj stari S. Gregorčič."
Ribniški vsakdan
Ribnica s svojo okolico je po vsej Avstro-Ogrski slovela kot središče izdelovalcev suhe robe, za kar ji je dovoljenje že leta 1492 podelil sam cesar Friderik III. Pripadniki različnih narodov so potem v svojih krajih srečevali krošnjarje – može, oprtane z raznimi lesenimi izdelki. Tisti Ribničani, ki v Evropi niso našli sreče, pa so poskusili tudi čez lužo, tako da je imel neki ameriški kraj celo naselje, ki se je imenovalo – Ribnica.
Ribnica je bila s svojo cerkvijo sv. Štefana središče ribniške dekanije, ki jo je sestavljalo štirinajst župnij. Sama pa je imela šest podružnic. Premogla je tudi veliko zanimivih organizacij. Denimo mnogo društev, ki so se tamkaj vzpostavila v enakem redu in pestrosti kot v številnih drugih krajih slovenskega podeželja. Tako so Ribničani imeli staro Narodno čitalnico s pevskim zborom še iz obdobja narodnih taborov in katoliško izobraževalno društvo (ustanovljeno leta 1902), v katerem so delovali pevci in tamburaši. Tudi samostojno tamburaško društvo je že leta 1894 ubiralo mile strune na domačih glasbilih. Šolska Družba sv. Cirila in Metoda s središčem v Ljubljani je že leta 1886 imela moško podružnico tudi za Ribnico ter leta 1898 še žensko za Ribnico in okolico. Prav v času Gregorčičevega obiska so se tržani začeli prebujati tudi v telesnokulturnem smislu. Najprej je zaživel ribniški Sokol, ki si je potem v treh letih vzredil še "mladiča" v Sodražici in v Velikih Laščah.
Varčni tržani so svoj denar najprej zaupali ribiški Posojilnici, pozneje Hranilnici in posojilnici, katoliški tabor pa si je privoščil ločeno Hranilnico. Pa tudi običajnega gasilskega društva ne smemo pozabiti. Življenje v kraju je bilo zaradi tovrstnih organizacij še posebej pestro. Tudi sodišče so imeli Ribničani pred nosom in znano je bilo, da so prav v tem kraju leta 1701 na grmadi zažgali zadnjo čarovnico v deželi Kranjski.
V Ribnici je ljudska šola delovala že v Prešernovih časih. Mladi France sam je hodil vanjo in si prislužil vpis v njeno zlato knjigo. V letih od 1784 do 1789 pa je tam kaplanoval Valentin Vodnik, ki je dejal, da je Ribnica "najlepši terg na Kranjskim". Leta 1906 pa sta bili šoli kar dve – ena za dečke (5. razredov) in druga za deklice (trirazrednica).
Na splošno pa so bili ljudje dobri prijatelji knjig. Družba sv. Mohorja je imela v letu 1906 kar 331 rednih naročnikov, Slovenska Matica pa 41.
Ribničani torej niso pogrešali ne Novega mesta in še manj Ljubljano.
Proti deželi Kranjski
Simon Gregorčič se je s svojo strežnico Cecilijo Čebron iz Gorice odpravil v torek, 3. julija. Potovala sta še po starem, namreč z vlakom. Najprej se je bilo treba prebiti do Postojne, od tam dalje pa ni bilo težav. Za vrnitev pa se jima je že obetala nova pot, kajti prav v juliju 1906 so nameravali odpreti novo progo z Jesenic v Gorico, ki je vodila mimo Bleda in Bohinja, koder so na novo izvrtali predor, ki je z Gorenjskega vodil na primorsko stran.
Oba spoštovana gosta sta se v Ljubljani najprej ustavila v Trnovem pri tamkajšnjem župniku Ivanu Vrhovniku. Tam sta tudi prenočila. Naslednjega dne pa se je ponju iz Ribnice pripeljal Ignacij Gruntar in vsi skupaj so se potem odpravili na vlak proti Kočevju.
Simon in njegova strežnica sta se nastanila pri Gruntarjevih, kjer je bilo prostora dovolj, saj zakonca nista imela otrok. Cila je pomagala gospe Gruntarjevi pri kuhi in strežbi, Simon pa se je predal gostoljubju svojega gostitelja. Ko se je izvedelo, kdo biva v Ribnici, so se številni želeli rokovati s Simonom Gregorčičem. Gostov pri Gruntarjevih torej ni manjkalo. Ignacij Gruntar pa je poskrbel tudi za izlete, da bi se pesnik lahko nekoliko razvedril in pretegnil na čistem dolenjskem zraku. Navsezadnje je ta obisk tudi imel namen, da bi se Gregorčiču, ki je sicer ves čas čepel v svojem goriškem stanovanju, s spremembo okolja nekoliko izboljšalo zdravje.
Tedanji sodni uradnik Anton Spende se je še petdeset let po Gregorčičevem obisku spominjal: "Vsa Ribnica je bila ponosna na ta obisk in je izkazovala pesniku vso pažnjo, ljubezen in spoštovanje. Gruntarja sta ga v vsem negovala, po njunem navodilu pa smo tudi vsi drugi skrbeli za njegovo razvedrilo."
Maševanje, sprehodi, izleti in še kaj
Simon Gregorčič je bil predvsem duhovnik, zato je v Ribnici vsak dan tudi maševal. Ob nedeljah pa je sveto mašo opravil že zelo zgodaj, še pred šesto uro, da mu ne bi bilo treba pozneje maševati v zatohlem zraku, kajti Ribničani so do konca zapolnili svojo farno cerkev. Z župnikom in dekanom Frančiškom Dolinarjem je bil v dobrih odnosih in ta mu je še celo posodil voz, da se je z njim odpeljal na izlet v Velike Poljane.
Sicer pa se je Gregorčič rad sprehajal po notarjevem, torej Gruntarjevem obsežnem vrtu ali pa posedal na klopi ob vili. Kdaj pa kdaj pa se je pridružil tudi prijateljski družbi ribniških "tarokarjev". V Ribnici je namreč obstajal stalen krog igralcev taroka, ki so ga sestavljali župnik in dekan Frančišek Dolinar, sodnik Fran Višnikar, notar Ignacij Gruntar in zdravnik Anton Šifrer. Dobivali so se izmenično enkrat pri enem, drugič pri drugem. Anton Spende se spominja: "Na te vedno prijetne večere, združene z zakusko, je večkrat prišel tudi Simon Gregorčič, seveda ne kot igralec. Na splošno molčeč samotar, kakršen je bil Gregorčič, je postal v ustrezajoči družbi razigran, zaupen in zaupljiv."
Tako so ga le potegnili v ribniško družbo, saj na začetku še ni zahajal med ljudi. Hotel je biti povsem nepoznan in prosil Gruntarja, naj ga ne predstavi nikomur. Pozneje pa se je že tako vživel, da se je sam podal na pivo v bližnjo gostilno. Njegov biograf Anton Burgar še piše: "Če je prišel v družbo, je s posebno slastjo poslušal narodno petje. Razjasnil se mu je obraz, razširile so se oči in pozabil je za trenutek, da ni poseben prijatelj družbe."
Pri Novi Štifti
Ribniška okolica je tedaj slovela po prav lepih naravnih kotičkih. Eden med njimi je bila romarska cerkev pri Novi Štifti, ki je spadala v župnijo Sodražica. Tam gori je v tistem času – pravzaprav že od leta 1874 – živel duhovnik, kurat, Karol Klinar. Bil je znan kot izvrsten skladatelj in pevec. Narodno besedilo Zdihljaji slepega (Le enkrat bi videl, kak sonce gor gre …), ki ga je oplemenitil s čutečo melodijo, je povsem ponarodelo. Doma je bil iz Tržiča in Gregorčičev mladostni prijatelj. Zdaj je tudi sam štel že blizu sedemdeset let - praznoval naj bi jih novembra tisto leto. Med ljudmi je bil znan kot velik prijatelj petja in glasbe ter priljubljen zaradi šegavosti in dovtipnosti. Nadeli so mu vzdevek Štiftar. Ignacij Gruntar je prosil oficiala Spendeta, naj Gregorčiču priredi izlet k temu staremu prijatelju, in ta je stvar vzel resno. Takole se spominja tistega obiska: "K temu originalnemu župniku je bil namenjen izlet, ki so se ga udeležili Višnikarjevi, notarjevi, zdravnik dr. Šifrer ter več drugih ribniških veljakov, deloma na vozeh, deloma peš. Pod novo Štifto nas je pričakal Štiftar, objel in poljubil svojega mladostnega prijatelja ter rekel: 'Glej Šimen, že nekaj let ni bilo zastave na zvoniku, danes pa vihra trobojnica tebi na čast!' Oba sta imela solze v očeh, ob svidenju po tridesetih letih …"
Po obedu je notar Gruntar prosil Klinarja oziroma Štiftarja, naj zapoje kako pesem. Ta se je odločil za znano Orožnovo To sladko vinsko kapljico / zdaj hočemo popiti, /zavezo staro bratovsko / želimo ponoviti. Gostje so bili veseli, Gregorčič pa je postal otožen. Spende pravi: "Zapazili smo solze v pesnikovih očeh. Tiho se je umaknil in odšel v cerkev. Mehka duša mu je čutila, da je to – zadnjikrat."
Kozarček za spomin
Ko so se izletniki z Nove Štifte vrnili v Ribnico, jih je čakala še večerja v gostilni pri Cenetu. Gregorčiča pa je izlet utrudil, zato se je opravičil in hotel oditi k počitku. Ker pa je bil lep poletni večer z mesečino, je sodnikova žena, gospa Višnikarjeva, njega in sodnega oficiala Antona Spendeta povabila v njihovo vrtno utico.
Njen mož, oseminpetdesetletni sodnik oziroma višji sodni svetnik Franc Višnikar, je bil v Ribnici na dobrem glasu. Znani politik Fran Šuklje je po prvi svetovni vojni o njem zapisal: "Ribniški sodni okraj se menda še dandanes spominja vzornega sodnika, ki je kakih trideset let načeloval ondotni okrajni sodniji."
Preden pa je Višnikarjeva gospa postregla s kavo, je prinesla buteljko Jeruzalemčana. Gregorčiča je to spravilo v zadrego, ker ni bil kaj prida pivec, če pa je že nagnil kozarec, je bilo v njem tudi nekaj slatine. Tudi tokrat se je branil, a je bila Višnikarjeva dokaj vztrajna. Prosila ga je, naj vendarle poskusi, saj bi rada imela v spomin kozarček, iz katerega je pil Simon Gregorčič. Ob tem njenem prigovarjanju se je stari Šimen nasmehnil in napil svoji gostiteljici: "Ker ste tako prijazni, se pokorim tej kazni." To sta bila verza, ki sta mu privrela iz srca. Spende in Višnikarjeva pa sta pesnika nato spremila do Gruntarjeve vile.
Tja do Novega mesta
Simon Gregorčič je s prijatelji potoval tudi v Loški potok, pa v Prigorico, kjer je županoval Ignacij Merhar, znan po tem, da je prvi na Kranjskem pri domačem gasilskem društvu vpeljal poveljevanje v slovenščini. Gregorčič pa se je odpravil tudi malo dlje. Skupaj s služabnico Cecilijo sta obiskala Kandijo in Novo mesto. Cili je naročil, naj ga nikomur ne izda. Tako je obiskal bolnico usmiljenih bratov v Kandiji, kjer so mu postregli kot običajnemu duhovniku, svojemu sobratu. Šele pri odhodu se je predstavil, kar je v bolnici sprožilo splošno veselost.
Pismo Ivanu Vrhovniku
Gregorčič se je v Ribnici dobro počutil, zato je sklenil podaljšati svoje bivanje v tem kraju. Obiska pa je bil deležen tudi sam. Z njim so se namreč želeli srečati nekateri njegovi stari znanci, ki so tedaj prebivali v Ljubljani. Sklenili so ga obiskati kar v Ribnici in svoj prihod so napovedali za nedeljo, 15. julija. Ker med njihovimi imeni ni bilo najti trnovskega župnika Ivana Vrhovnika, se mu je v četrtek, 12. julija, oglasil Gregorčič sam s skromnim sporočilom: "To nedeljo pridejo v Ribnico svetnik Polc z družino in dr. Strgar. Ali bi se jim mogel pridružiti tudi Ti? Jaz ostanem tu še ves prihodnji teden. Na svidenje. Srčen pozdrav od notarjevih in od tvojega S. Gregorčiča."
Kako je bilo potem tisto nedeljo, zgodovina molči. A če so se zbrali stari znanci, kot so bili pravnika Fran Višnikar (ta je bil nekdaj tudi deželni poslanec) in Jurij Polec ter njun študentski tovariš Ignacij Gruntar, potem nikomur ni moglo biti dolgčas. Simon Gregorčič pa je spet lahko srečal prijatelja doktorja Stanka Stergarja, ki je bil tedaj že zet nadporočnika (poznejšega generala) Rudolfa Maistra, ki mu je leto prej za ženo izročil svojo hčerko Marijo. Stergar je bil namreč znan kot odličen družabnik in pevec še iz časov, ko so Gregorčičevi prijatelji Polec, Gruntar, Stergar in Višnikar študirali na Dunaju.
Ob pesmi mladih deklet
Simon Gregorčič je ob neki priložnosti notarskega kandidata Franceta Burgerja prosil, naj mu ribniška dekleta zapojejo nekaj svojih pesmi. Prizadevni domoljub je takoj sklical nekaj trških deklet v posebno sobo Cenetove gostilne, kjer se je "goriški slavček" predal njihovemu lepemu prepevanju. Znale so zapeti tudi nekaj takih pesmi, ki so bile zložene na Gregorčičevo besedilo. Notar Gruntar se je ob tej priložnosti nekaj pošalil z mladimi deklicami in Gregorčiču so se utrnili verzi: "Oj ti stari naš Ignacij, / ti ljubitelj vil in gracij, / vilo vsako bi vesel / rad poljubil in objel! "
Voščilo župniku Aljažu
Do leta 1906 je bilo uglasbenih že mnogo Gregorčičevih pesmi. Nekateri skladatelji so jim dali glasbeno podobo bolj po naključju, Jakob Aljaž pa se je načrtno lotil uglasbitve njegovih del. Leta 1904 je tako izdal zbirko štirinajstih skladb za moške in mešane zbore, od katerih je bilo kar dvanajst uglasbenih na Gregorčičevo besedilo. Med obema umetnikoma se je kmalu spletla prijateljska vez, zato se je Gregorčič svojega duhovnega sobrata tudi spomnil ob njegovem bližajočem se godu in mu v torek, 24. julija, poslal voščilno razglednico s svojimi verzi.
Poslovilni "koncert"
Dnevi v Ribnici so bili prijetni, a kaj kmalu je prišel čas za slovo. To je bilo ravno okrog sv. Jakoba. Anton Spende se spominja: "Ves trg ga je spremil na postajo. Takrat smo imeli prav dobro pevsko društvo. Odhajajočemu pesniku smo na postaji zapeli več narodnih pesmi. Njegovo najlepšo 'Pogled v nedolžno oko' smo morali večkrat ponavljati. Vlak, ki prihaja iz Kočevja, je imel v Ribnici redno pet minut postanka. Na splošno željo potnikov in občinstva pa je to pot stal nad pol ure. S solznimi očmi se je poslavljal pesnik pri oknu, saj vzklikanja ni bilo ne konca ne kraja …"
Po ganljivem slovesu so se okna in vrata vagona zaprla in oba gosta, Simon Gregorčič in Cecilija Čebron, sta se namestila na svojih sedežih. Prav tako pa tudi zakonca Gruntarjeva, ki sta Simona in strežnico pospremila nazaj v Ljubljano.
Pogled v nedolžno oko
Pesmica, ki je tako ganila Simona Gregorčiča, da so jo pevci morali ponavljati, je eno njegovih starejših del iz kaplanskih časov v Kobaridu, uglasbil pa jo je tedanji ljubljanski, prej pa novomeški frančiškanski pater Hugolin Sattner. Prvič je bila objavljena leta 1894 v redni letni zbirki ljubljanske Glasbene matice, ki je s svojim založniškim delom tedaj dosegla že 24. zvezek.
Pesnik jo je torej napisal kot mlad kaplan, zdaj pa ji je po mnogih izvedbah prisluhnil že kot osiveli starec. Pesem ima sedem kitic in dve med njimi izpričujeta tudi staro resnico: "Zgubljen je, oh zgubljen moj raj, / ne smem, ne morem vanj nazaj, / zaklenjena so vrata, / proč, proč je doba zlata. / Srce se v prsih mi topi / zamaknjeno v nekdanje dni, / V presrečno dobo cveta – o zlata, zlata leta."
V časopisu
Gregorčičevo bivanje v dolenjski prestolnici "suhe robe" je seveda našlo odmev tudi v tisku, tako da so 28. julija kupci in naročniki Slovenskega naroda na peti strani tega dnevnika lahko prebrali kratko notico: "Gregorčič v Ribnici. Nad tri tedne je bival naš dični Simon Gregorčič pri svojem prijatelju c. kr. notarju Ignaciju Gruntarju. Bil je rad v odkriti družbi, vesel in zabaven, in ljubil je nad vse petje s katerim ga je zabaval domači klub. Mnogo se je sprehajal, ugajalo mu je povsodi in se je zelo pohvalno izrazil o Ribnici in njeni okolici. Vidno se je okrepil, kar smo imeli priliko opaziti vsi. Danes pa je odšel in lahko trdimo, da je odnesel srca Ribničanov s seboj, saj je pa tudi vsakdo, kdor je vedel, hitel na kolodvor, da še enkrat vidi poosebljeno značajnost in nesebičnost. V odhodnico mu je pevski klub na kolodvoru zapel Lepa naša domovina in marsikatero oko se je osolzilo, ko nam je osiveli pevec pošiljal svoje pozdrave iz odhajajočega vlaka. Upamo, da bodemo skoro zrli pesnika zopet med sabo in kličemo mu: Bog Te spremljaj na vseh Tvojih potih in ohrani Te še dolgo vrsto let domovini in narodu!"
V slovenski prestolnici
V petek, 27. julija, se je Simon Gregorčič svojemu prijatelju Gruntarju že oglasil iz Ljubljane. Voščil mu je za god. Sv. Ignacij se je praznoval 31. julija. Tokrat so na dopisnici poleg Gregorčiča podpisani še Ivan Hribar, Ivan Vrhovnik in mladi nadporočnik Rudolf Maister. Besedilo pa pravi: "Tu zbrani v Ljubljani pri slavnem župani / Ti kličemo vdani / žive Ribničanke naj in Ribničani / Vse dobro za god / naj da Ti nebeški Gospod!"
Na Gorenjsko
Naslednje dni je Simon Gregorčič preživel na Gorenjskem. Tam si je ljubljanski župan Ivan Hribar, sicer doma iz Trzina, v župniji Cerklje uredil letoviško hišo. In tja je tedaj, konec julija, povabil tudi Gregorčiča in Cilo. Hribar se spominja: "Po pardnevnem bivanju pri župniku Vrhovniku pripeljal se je najboljše volje v Cerklje. Tam mu je bilo v posebno veselje, da je mogel pestovati mojo vnučko Tatjano, ki ga je spominjala Puškinove Tatjane v Jevgeniju Onjeginu. Na večer njegovega prihoda čital je, ko je imel Tatjano v naročju, v originalu – poln pesniškega zanosa – pismo Tatjane do Onjegina."
Ivan Hribar je pesnika popeljal tudi malo naokrog. Tako sta obiskala Skaručno, podružnico vodiške župnije, kjer je bil velik romarski shod. Odpeljala sta se tudi v Vodice, kjer je na pokopališču že dolgo počival Hribarjev brat Fran, ki je tamkaj kot kaplan umrl za jetiko. Gregorčič mu je za nagrobni spomenik poslal nežno kitico svoje poezije. Ob tej priložnosti pa se je Gregorčič spoznal z vodiškim nadučiteljem Julijem Slapšakom, ki je bil tudi pisatelj in nabiralec narodnega blaga. Slapšak je vidno ganjen dejal, da "do smrti ne pozabi dneva, ko je spoznal najslavnejšega še živečega slovenskega pesnika".
Žal pa je Gregorčiča že tretji dan obiska pri Hribarjevih nekdo močno užalil in sklenil je nemudoma zapustiti Cerklje. Pri poslovilnem obedu je, kot piše Hribar "s solzami v očeh deklamiral pesem Simona Jenka - "gorenjskega slavčka", ki se začne z besedami: Gorje kdor nima doma ...". Hribar pravi: "Nikakor ga nisem mogel pregovoriti, naj sodi ljudsko hudobijo tako, kakor zasluži: Odpeljal se je; a ona netaktnost zlobne duše uplivala je tako hudo nanj, da pri župniku Aljažu že ni hotel ostati čez noč, temveč ga je samo pozdravil in se potem odpeljal nazaj v Gorico."
V kraljestvu očaka Triglava
Naslednja Gregorčičeva postaja je bila, potem ko je tako na hitro zapustil Cerklje, župnija Dovje, kjer je že od leta 1889 služboval znani župnik, planinec in skladatelj Jakob Aljaž. Gregorčič pa se pri njem ni mudil dolgo, pač pa sta jo po železnici skupaj mahnila na blejsko stran. Od Jesenic dalje je namreč tedaj že vozila nova proga, ki so jo slovesno odprli v četrtek, 19. julija. Gregorčič je tako med prvimi lahko okusil prednosti te novosti v slovenski deželi. Aljaž je hotel svojega gosta počastiti z obiskom slapa Savica, vendar ta načrt ni uspel. Gregorčičev prijatelj in življenjepisec, pesnik, pisatelj in dramatik Anton Medved je o tem zapisal: "Zadnje leto svojega življenja je šel še obiskat svoje kranjske mile mu prijatelje: notarja Gruntarja v Ribnico, župana Hribarja v Cerklje, župnika Vrhovnika v Trnovo v Ljubljani in župnika Aljaža na Dovje, s katerim se je peljal v divni Bohinj. Rad bi videl sloviti slap Savice, a čutil se je preslabega, da bi prišel prav do izvirka. Poslušal je njegov zamolkli grom iz dalje. Precej živahen se je poslovil od Kranjske – za vedno."
Sprejem pri svojih primorskih rojakih
Simon Gregorčič se je potem iz Bohinja po novi železnici skozi predor odpeljal na primorsko stran. Tamkaj so že izvedeli, kdo potuje z vlakom. Na tej poti se je ustavil pri sv. Luciji (danes Most na Soči) in v Tolminu. Tam je želel videti gore, kjer je preživljal svojo mladost. Tolminci pa so ga primerno počastili s pesmijo, tako da je primorski list Gorica zapisal: "Našemu pesniku s. Gregorčiču, vračajočemu se s Kranjskega skozi Tolmin v Gorico, so priredili dne 31. julija Tolminci serenado in bakljado."
Dan zatem, v sredo, 1. avgusta, pa je bil zopet doma.
Počitniški vtisi
Skoraj mesec dni, ki jih je Simon Gregorčič preživel na Kranjskem, je dajalo upanje, da se bo njegovo zdravje okrepilo. A bilo je drugače. Kronist Anton Burgar piše: "Mislilo se je, da ga je njegovo potovanje po Kranjskem malo okrepčalo, a domov prišedšemu so pešale moči bolj in bolj. Že je stala koščena smrt z neusmiljeno koso tik njegove postelje."
Še malo naokoli
Tudi Simon Gregorčič si je po vrnitvi v Gorico predstavljal, da se mu bo zdravstveno stanje izboljšalo. Sprva je bil še poln vtisov s svojega počitnikovanja. V soboto, 4. avgusta, je pisal Vrhovniku v Ljubljano. "Prišel v sredo 1. 8. domov. Povsodi še lepo sprejet. Tukaj silna vročina in suša. Srčna Ti hvala za gostoljubnost. S prijateljskim pozdravom Tvoj stari S. Gr."
V četrtek, 9. avgusta, je pisal v Trst pisateljici Marici Bartolovi, ki ga je tudi vabila k sebi na dom: "Hvala za vabilo: a zdaj mi je treba oddiha: bil sem ves julij na Kranjskem, - od Kočevja do Triglava. Novo progo od Jesenic do Gorice zdaj poznam; pozneje pogledam še oddelek do Trsta …"
V naslednjih dneh je spremljal svojo strežnico, ki je obiskala sorodnike, in 12. avgusta pisal Vrhovniku: "Pozdrav iz Gabrij – Rubije in iz Vrha." Proti koncu meseca pa mu je sporočil, da mu že zmanjkuje denarja in naj mu ta pošlje nova mašna naročila.
V tistem času sta zakonca Gruntar iz Ribnice Gregorčiču nameravala vrniti obisk, a to se, kot kaže, ni zgodilo. Zato pa jima je Gregorčič 12. septembra poslal posebno pesmico: "O dvajsetletni zvezi / spet par si v roke sezi." Datum voščila je bil pravi, saj sta Gruntarjeva tega dne praznovala 20-letnico poroke. Dvanajstega septembra 1886 je namreč logaški notar, 41-letni Ignacij Gruntar, vzel za ženo šestnajst let mlajšo Marijo Arrigler, ki je prebivala v istem kraju.
Sredi novih načrtov
Komaj se je Gregorčič malo odpočil, že se je spet posvetil svojemu pesniškemu delu. Denar za opravljene svete maše sta mu poslala trnovski župnik Ivan Vrhovnik in zdaj tudi že novi znanec, ribniški župnik in dekan Frančišek Dolinar. Tako je bil za nekaj časa gmotno preskrbljen.
Potem je 15. oktobra praznoval svoj dvainšestdeseti rojstni dan in vneto pripravljal prevod Jeremijevih žalostink za novo knjigo poezij. Sredi oktobra je obiskal tudi še Trst.
Mesec dni zatem pa je že nastopilo zadnje poglavje njegovega življenja. Dne 16. novembra ga je med mašo v njegovi kapelici zadela možganska kap. Na pomoč so poklicali dva zdravnika, ki sta mu skušala podaljšati življenje. Vendar pa je bila 24. novembra njegova bitka končana.
Slovo
Ignacij Gruntar, Ivan Vrhovnik, Ivan Hribar in Jakob Aljaž, glavne osebe Gregorčičevega počitnikovanja poleti 1906, so se novembra 1906 zopet zbrali skupaj - a tokrat s povsem drugačnim namenom kot štiri mesece prej. Prišli so se poslovit od svojega starega prijatelja.
O tem slovesu je Gregorčičev stanovski tovariš Anton Medved zapisal: "Med pogrebci so bili videti sivolasi baron Andrej Winkler, odlični svetni dostojanstveniki, profesorji, učitelji, župan ljubljanski Ivan Hribar, duhovniki pisatelji župnik Vrhovnik, Ksaver Meško, Jakob Aljaž, monsignor Trinko iz Vidma. Za krsto je stopal v globoko žalost zatopljen pesnikov največji prijatelj notar Gruntar in nebroj odličnih dam …"
Upanje enega izmed ribniških domačinov, ki je julija 1906 v Slovenskem narodu izrazil željo, da bi Simon Gregorčič zopet obiskal njihov kraj, se torej ni izpolnilo. Simona Gregorčiča ni bilo nikoli več v Ribnico. Škoda, kajti ob ponovnem obisku bi tamkaj spet našel iskrene prijatelje. Prijatelje, ki bi v njegovo puščobno življenje zopet vnesli nekaj veselih in brezskrbnih dni.

Andrej Mrak