Jožica Avbelj, v ozadju pokojni Lado Kralj. Foto: BoBo
Jožica Avbelj, v ozadju pokojni Lado Kralj. Foto: BoBo

Nagrado za roman, ki je izšel pri založbi Beletrina, je v njegovem imenu vidno ganjena prejela življenjska sopotnica, gledališka igralka in prejemnica Borštnikovega prstana Jožica Avbelj. Kot je dejala, je hkrati strašno jokava in vesela, da je njen Kralj dobil nagrado, ki si jo je vedno najbolj želel.

Kraljev roman po besedah predsednika žirije Igorja Bratoža odlikuje plastično pisanje, ki je vezano na nizanje epizodnih poglavij. "Ta med sabo sicer povezuje osrednji lik, ki pa mu Kralj dodaja še druge like in glasove, kar je eden ključnih dejavnikov, da medvojna Šiška pred nami oživi kot specifičen kraj in prizorišče. Obenem Kralj s svojim pisanjem drsi po tanki meji med fikcijo in dokumentaristiko, zaradi česar imamo ob branju njegovega romana občutek žive zgodovine; roman je dobro uresničenje maksime, da do univerzalnega pridemo prek partikularnega," je utemeljila žirija.

Prireditev, ki jo je vodil Seku M. Conde, kratke pogovore o nominiranih romanih pa Ksenija Horvat, se je sklenila s prižigom kresnega ognja. Čast je pripadla Jožici Avbelj. Foto: BoBo
Prireditev, ki jo je vodil Seku M. Conde, kratke pogovore o nominiranih romanih pa Ksenija Horvat, se je sklenila s prižigom kresnega ognja. Čast je pripadla Jožici Avbelj. Foto: BoBo

Kot je še zapisala, je zgodovina lahko živa prav zaradi tega, ker se jo obdela na literarno svež način, kjer Kralj izraža posluh tako za sodobno zvrstno hibridizacijo romana kot tudi za dialektiko sredotežnosti in sredobežnosti osrednje pripovedne linije, med razpršenostjo epizod in kontinuiteto celote. Zaradi vsega tega žirija meni, da si Lado Kralj zasluži nagrado kresnik za leto 2023 in se tako posthumno zapiše med ključne avtorje sodobne slovenske literature.

Kot je v uvodu še prebral Bratož iz utemeljitve, je "obdobje druge svetovne vojne v slovenski literaturi in literaturi nasploh ena najbolj obdelanih tem – kar pomeni, da je za pisateljice in pisatelje tudi ena najbolj zahtevnih, saj nalaga odkrivanje in artikulacijo novih perspektiv in jezika. Lado Kralj se v romanu Ne bom se več drsal na bajerju ne ubada s povzemanjem velike zgodbe, ki bi delovala kot zgodovinsko in literarno obče mesto, ampak se spusti na specifično lokalno raven medvojne Šiške, ki prvič v slovenski literaturi postane osrednje med- in povojno prizorišče. Tu dobimo živ vpogled v terensko dogajanje, tako glede gospodarskih, izobraževalnih kot verskih institucij, ki delujejo na tem območju, s tem povezanimi operacijami varnostno-obveščevalne službe ter politično-birokratska preigravanja in posle znotraj okupatorske ureditve."

Kraljeva zgodba se dogaja v Ljubljani od italijanske okupacije do petdesetih let v Šiški. Jožica Avbelj je za Delo glede romana med drugim povedala, da se je Kralju zdelo pomembno, da se ne obrne na eno ali drugo stran, da izpelje zgodbo skozi oči "enega mulca".

Časopisna hiša Delo je podelila tudi mlado pero za literata in kritika. Prvo je prejela dramatičarka, scenaristka in producentka Eva Kučera Šmon, drugo literarni kritik Kristjan Rakar.

Sorodna novica Lado Kralj: Ne bom se več drsal na bajerju

Avbelj je v pogovoru med drugim spregovorila, kako sta z njegovo hčerko pomagali Kralju pri nastanku romana, ki je izšel istočasno kot njena biografija, in spregovorila tudi o Kralju zasebno, ki je bil po njenih besedah najbolj duhovit človek na svetu, a tudi resen, predvsem pa pošten.

Slavnostna govornica je bila ministrica za kulturo Asta Vrečko, ki je med drugim povedala, da smo se "premalokrat sposobni postaviti v čevlje drugega ali druge, a prav branje lahko spodbuja in omogoča odprtost in razvoj empatije". "Knjiga je verjetno tista najbolj prepoznavna nosilka kulturne vsebine, ki pride v roke res vsakomur, vsem sodelujočim na natečaju želim, da bi tudi njihova dela dosegla kar najširši krog bralk in bralcev," je še dodala.

Na Rožniku so v sodelovanju s pisarno Ljubljane, Unescovega mesta literature, uredili tudi pop-up knjigarno, ki je ponujala romane iz letošnje finalne peterice in deset naslovov, nagrajenih v preteklih letih. Pred podelitvijo kresnika so v kulturnem programu nastopili Maroltovke, kantavtor Robert Petan, Laura Krajnc & Zajtrk in BosaZnova.

Med peterico letošnjih finalistov so bili romani štirih založb, eden od njih je prvenec, o najboljšem pa je presojala žirija v sestavi predsednika Igorja Bratoža ter članov Anje Mrak, Igorja Žunkoviča, Igorja Divjaka, Tanje Petrič in Roberta Kureta. Prvotno je žirija izbirala med 173 romani, nato je tradicionalno sledil izbor kresnikove deseterice in konec maja peterice finalistov.

Sorodna novica "Papir veliko lažje sprejme spontani splav kot pa ljudje"

Nominirani so bili ...
Za 33. nagrado kresnik, ki jo na kresno noč tradicionalno podeljuje časopisna hiša Delo, so se poleg romana Lada Kralja letos potegovali še prvenec, poetični roman Materinska knjižica Katje Gorečan, roman Ženska s srebrnim očesom Katarine Marinčič, družbenokritični, avtobiografski in mestoma esejistični roman Zakaj ne pišem Dijane Matković in roman o odgovornosti do družinskega in naravnega okolja ter njunem prepletu Na Klancu Tine Vrščaj.

Sorodna novica Katja Gorečan: Materinska knjižica

Materinska knjižica je izšla pri LUD-u Literatura. Avtorica več pesniških zbirk in dramskih besedil Katja Gorečan je v kratkem romanu, za katerega se zdi, da skuša ponekod iz proze pobegniti v verze, opisala izkušnjo ženske po spontanem splavu, ki je kljub pogostosti še vedno redka tema v literaturi. Sama pravi, da gre pri njenem romanu za osvetljevanje in pisanje o pomembnih bivanjskih temah.

Sorodna novica Katarina Marinčič: Ženska s srebrnim očesom

Tudi Ženska s srebrnim očesom je izšla pri založbi Beletrina. Pisateljico, literarno zgodovinarko in prevajalko ter s kresnikom, fabulo in kritiškim sitom že nagrajeno Katarino Marinčič z junakom njenega romana Emilom povezuje pogled na svet, pravi. "Kar v knjigi vidi in sliši on, sem v resničnem življenju videla in slišala jaz: prizori in dialogi so večinoma iz mojega spomina, tisti redki, ki so izmišljeni, so izmišljeni po analogiji," je povedala v pogovoru za Delo.

Roman Zakaj ne pišem je izšel pri Mladinski knjigi, v njem pa Matković z različnih vidikov počasi, plast za plastjo razgaljuje sistemske deprivilegiranosti mladih, priseljencev in številnih drugih, ekonomsko, socialno ali kako drugače ranljivih slojev sodobne slovenske družbe.

Sorodna novica Dijana Matković: Revščina je tisto nasilje, ki producira novo nasilje

"Revščina je tisto nasilje, ki producira novo nasilje. V slovenski literaturi je za zdaj takega pristopa k razumevanju junakov bolj malo, upam pa, da bo tega v prihodnje več. Živimo v času, ki je primeren za ozaveščanje razredne prikrajšanosti. Zdi se, da starejše generacije, ki so uživale in še danes uživajo bonitete socializma (govorim o generacijah piscev in pisk, ki so lahko računali na neko državno službo in stanovanje in so lahko v miru ustvarjali), razredne problematike v svoji literaturi niso izpostavljale, ker je niso čutile. Za našo generacijo pa ni nič več ostalo. Ni ne služb, ne stanovanj, ne ideje prihodnosti, če samo pomislimo na okoljske težave. Poudarjanja razredne tematike bo zato najbrž vse več. No, vsaj upam," je avtorica dejala v MMC-jevem podkastu Številke.

Sorodna novica Tina Vrščaj: Na Klancu
Sorodna novica Dijana Matković: Zakaj ne pišem

Roman Na Klancu, za katerega je avtorica Vrščaj lani dobila nagrado modra ptica, je izšel pri Cankarjevi založbi. Gre za družinski in ljubezenski roman, izpisan v številnih, bolj ali manj natančno skiciranih prizorih, predvsem pa v dinamičnih dialogih, ki čas dogajanja zgodbe trdno umeščajo v sedanjost ali bližnjo prihodnost. "O Klancu in njegovi naravi, ki je lahko simbol za še obstoječo divjino na našem planetu, ki jo požirajo plameni, sem lahko pisala po petnajstih letih sredi gozda, ko sem ponotranjila gozdna pravila. Ne pravim, da mora vsakdo najprej tako živeti, če hoče o tem pisati, menim pa, da lahko s takšno izkušnjo zarežeš globlje v stvarnost, če seveda nosiš v sebi gon po pisanju," je za Delo povedala Vrščaj.

Od leta 1991 je največ kresnikov prejel Drago Jančar
Avtor z največ nagradami kresnik je Drago Jančar, ki jih ima štiri. Leta 2020 so pred 30. podelitvijo nagrade kresnik razglasili tudi najboljši s kresnikom nagrajeni roman med letoma 2010 in 2019. Žirija je odločila, da priznanje podeli romanu To noč sem jo videl Draga Jančarja. Jančar je sicer za ta roman prejel svojega tretjega kresnika.

Lani je kresnika prejel Roman Rozina za roman Sto let slepote. Foto: BoBo
Lani je kresnika prejel Roman Rozina za roman Sto let slepote. Foto: BoBo

Tri kresnike sta doslej prejela Goran Vojnović in Andrej Skubic, dva pa Lojze Kovačič in Feri Lainšček. Kovačič je ob 25-letnici nagrade za roman Kristalni čas leta 2016 prejel tudi posebnega, jubilejnega kresnika. Lani je šel kresnik Romanu Rozini za roman Sto let slepote, v katerem opisuje rudarske revirje 20. stoletja.

Prvič so nagrado kresnik podelili leta 1991 na pobudo pisatelja Vlada Žabota, ki jo je poimenoval po poganskem mitološkem bitju. To se je najraje pokazalo takrat, ko je imelo sonce največjo moč. Prvega kresnika je 23. junija tega leta prejel Lojze Kovačič.

Prva podelitev je potekala na Razkrižju, zatem so kresnika podeljevali na Jurčičevi Muljavi, enkrat celo na Ljubljanskem gradu, a ustalil se je prav na ljubljanskem Rožniku. Od Žabota je organizacijo in podeljevanje nagrade prevzela medijska hiša Delo. Poleg 7000 evrov vrednega kresnika za najboljši roman leta bo časopisna hiša Delo letos spet podelila tudi nagrado za mlade literate in literarne kritike mlado pero.

33. Kresnikovo nagrado podelili Ladu Kralju
Nagrada Kresnik: Predstavitev knjig