Glede na vsebino in izvirnost je bilo pričakovati, da bo pesnica nadaljevala svojo pesniško pot. V iskanju miru, ki ga po njenih besedah za ustvarjanje najbolj potrebuje, je teden dni preživela na literarni rezidenci v Topolovem. Rezultat tega bivanja je dvojezična, slovensko-italijanska pesniška zbirka Naselili smo se v tkanine, ki vključuje nekaj pesmi iz njenega prvenca Negotovosti navkljub, ciklus pesmi V imenu vasi in domiselni poetični Razlagalni slovar Topolovega. Te tri sklope uokvirjata na začetek postavljeni spremna beseda Janje Šušnar in avtoričina uvodna razlaga, v zaključku pa tehtno razmišljanje Aljaža Škrlepa o Katarinini Poeziji kljubovanja in njen avtobiografski zapis, vezan predvsem na njen ustvarjalni razvoj. Začne ga s citatom iz svoje pesmi: Mrzel februar, / ko sem bila spočeta sredi mrtve narave, / in moker november, / ko sem bila rojena. Ne brez razloga. Tako zastavljen razpon lahko razumemo kot pesničino težnjo, da svojo ost premišljeno usmeri v izbrane drobce, ki bivajo v medčasju in nemara v nekem medprostoru, saj je vedno "… z eno polovico sebe nekje drugje, onkraj teh gozdov". Prav tukaj, v "malih stvareh išče veličino sveta, ki se mu, tudi po svoji poeziji, venomer čudi …", piše Janja Šušnjar v spremni besedi.

Sorodna novica Katarina Gomboc: Negotovosti navkljub

Posamezni pesniški sklopi niso brez notranjih povezav. Te so lahko vsebinske (upesnjevanje narave, občutki osamljenosti, iskanje navdiha, spomini, refleksije, ljubezen) ali pa pesmi iz enega sklopa v drugem širijo motivične drobce in jih nadgrajujejo z novimi spoznanji. Če v pesmi Slovar iz prvega sklopa najdemo verze: "Tujost je, / ko ne veš, kdo so tvoji sosedje. / Ko jih le slišiš …", v Razlagalnem slovarju Topolovega naletimo na pesem Gostoljubje: Vida, ki prinese skodelico kave na / lesenem podstavku, / žličko, sladkor, mleko. // Dora, ki postreže z zajtrkom. // Hiše, ki imajo skoraj vedno, / ko so v njih ljudje, / odprta vrata. Pri tem ne gre le za to, da je življenje na vasi drugačno in ga pesnica podoživlja, ko pozneje piše verze v Ljubljani. In ne gre le za gostoljubje, ki Topolovemu že samo po sebi bolj pritiče. Gre tudi za drugačnost pesniških zaznav in doživljanja. V pesmi Prihod, ki v uvodnih verzih prinaša tudi naslov zbirke, nam pesnica razkriva: Naselili smo se / v tkanine, / med prostore, / ki so dišali po prahu. // Našli smo si prenočišča – kjer jih ni bilo, / smo si jih ustvarili.

V nadaljevanju pesnica opozarja na iskanje posameznih besed za stvarnost, kot so volk, voda, potok …, pa tistih, ki so jih prinesli s seboj, da nazadnje izlušči spoznanje: Naš jezik je trčil ob jezike, / ki so jih prinesli drugi, / razdelili smo si jih, / na pol, / kakor zemljo. // Potegnili smo črto, / zgradili smo zidove // in ostali.

Ko se pesnica v eni izmed naslednjih pesmi v imenu vasi opraviči gozdu in bi negovana stopala "potopila v mrzel potok / in brodila po njem, ne ozirajoč / se za lastno tujostjo", … nas – hote ali nehote – spodbudi k razmisleku o naših lastnih stanjih tujosti. Aljaž Škrlep v zapisu o zbirki opozarja, da pesnica v svoji poeziji ne pristaja na umetno pomirjanje nasprotij. Tako njeno poezijo lahko sprejemamo kot izviren pesniški spoj čustev in razmišljanj, ki so lahko tudi filozofsko naravnana. Senzibilnost, s katero opazuje svoj notranji in zunanji svet, bi lahko pripeljala do potenciranega čustvovanja, a pesnica ga zameji, obrzda in disciplinirano podaja v izčiščeni obliki.

V brskanju za "porajajočimi se besedami, ki rastejo v meni", kot pravi, izstopa Razlagalni slovar Topolovega. Besede (ob)rabljenost, gostoljubje, mehkoba, govorica, nered, spomin in dež v pesniški obdelavi izstopajo iz ustaljenega pojmovnega okvira, med njimi pritegne bralčevo pozornost beseda/pesem Govorica. Kajti "slišal bi jo, če bi znal prisluhniti." In Katarina Gomboc Čeh je znala poslušati, dopustila je, da se je Topolove naselilo vanjo. Pri tem podajanju pa občasno prihaja do podiranja realne hierarhičnosti. Ko spregovori o rojstvu in smrti, pa lahko zaslišimo odmev večnosti.

Podobno kot v pesničinem prvencu, tudi v tej zbirki pesmi nimajo stalne oblike, prosti verz se prilagaja vsebini in tudi kadar so pesmi daljše, pesnica izbrusi detajle. Velja omeniti še dvoje. Po eni strani zbirka Naselili smo se v tkanine sega na interdisciplinarno polje, saj ilustracije Elene Rucli dajejo pesmim še dodatno razsežnost, po drugi strani pa pomeni tudi spajanje dveh jezikovnih kultur (pesmi je v italijanščino prevedla Ilaria Ciccone) in je tudi kot taka še posebej dragocena.

Iz oddaje S knjižnega trga.