Kot otrok sem verjel, da je vsa skrivnost tega sveta zapisana v knjigah, zato sem obsedeno bral vse tja do študentskih let, ko sem naposled omagal. Zdaj sodim med zmerne bralce, a še zmeraj se me vmes loteva strah, da je kje kakšna knjiga, ki bi jo nujno moral prebrati, pa je nisem.
Knjige mojega življenja so Jungovi spisi. Brez njegovih razlag človekove duše in osebnosti bi namreč sam verjetno živel povsem drugačno življenje, pa tudi moja literatura bi bila drugačna.
Preden bomo roman Ferija Lainščka iz leta 2007 Nedotakljivi dočakali na filmskem platnu, lahko zgodbi o štirih generacijah, ki jih preganja žareči žebelj, prisluhnemo tudi na radijskih valovih - natančneje, še danes ob 22.05 na tretjem programu Radia Slovenija.
Film je od knjižne predloge ločena umetnina
Lainšček je v MMC-jevi klepetalnici razjasnil morebitne napačne predstave o projektu: Nedotakljive je sam priredil samo v scenarij za radijsko igro, filmski scenarij - naslov je Šanghaj - pa bo napisal kar Naberšnik sam. Lainšček se namreč ne skuša preveč "vtikati" v genezo filmske umetnine, pa čeprav nastaja po njegovem romanu: "Za mano je, vsaj za naše razmere, kar velika izkušnja s filmskimi priredbami. Najbolj so se seveda kresale iskre med mano in režiserjem pri prvih projektih, ko še nisem povsem razumel ogromne razlike med literarnim in filmskim jezikom. Danes vem, da je dober film v naših pogojih pravzaprav čudež, ki se zelo redko zgodi, zato sem uspeha Petelinjega zajtrka in TV-filma Hit poletja toliko bolj vesel. Razen tega - ne verjamem v t. i. filmske adaptacije literarnih del, moje delo je lahko samo osnova za nastanek nekega novega umetniškega dela, ki pa ga seveda podpisuje režiser." Zato napoveduje, da bo igralska zasedba v ekranizaciji Nedotakljivih druga kot v radijski igri, obenem pa priznava, da si" želi le kakšno manjšo vlogo" - predvideva namreč, "da bo tokrat v filmskem naselju nadvse zabavno in veselo".
Romi: Lakmusov papir družbe
Napačno bi bilo misliti, da je Lainšček zgolj in samo opisovalec t. i. romske duše in Drugosti tega naroda ("Rome tematiziram samo v dveh romanih; občutek, da so Romi moja prevladujoča tema, ali obsesija, je torej zgolj navidezen"), a kljub temu ne zanika svoje globoke povezanosti z narodom, katerega "kolektivno nezavedno (po Jungu) prinaša v naš prostor in čas posebnosti, ki jih nismo vajeni". "Dejstvo je, da so bili Romi v vseh časih in na vseh prostorih nekak lakmus, ki je meril strpnost in civiliziranost večine - večinskih narodov, političnih sistemov ipd. Po odnosu do Romov se je pač razbiralo, kako diha, čuti, razmišlja, se vede večina. Če govorim zelo posplošeno, lahko rečem, da Slovenci sodimo v tem razmerju nekam v sredino, so okolja, kjer se Romom ta hip godi huje, in so okolja, kjer se jim godi bolje. No, razlike so tudi znotraj naše države. Če bi bil sam Rom, bi se verjetno naselil v Prekmurju, kjer je večina še najbolj strpna."
Domoljubna "invazija" popfestivala
Seveda ni šlo brez načenjanja še vedno tople teme - Eme in Narodnazabavnega rocka, ki ga pošiljamo na Evrovizijo v Oslo. Ne po naključju, kajti Lainšček je napisal besedilo njene pesmi, Tukaj sem doma. Ali to torej pomeni, da do Evrovizije nima intelektualistično vzvišene drže? "Rad imam glasbo in pišem za najrazličnejše lege - od džeza do šansona, popa in domače glasbe. To počnem zato, ker imam rad ob različnem času različno glasbo in se rad družim z glasbeniki. Navsezadnje so edini, ki ostanejo z mano do jutra, ko se mi ne da spati. Pesem za Manco Špik je nastala konceptualno, želel sem napisati domoljubno pesem, želel sem na neki način zlorabiti popfestival za razpošiljanje sporočila. Mislim, da je namreč prav to sporočilo, ki ga je ta hip treba poslati v Evropo. Žal nas je z Manco nepričakovano prehitela glasba z ljudske veselice, ljudstvo pošilja v Evropo bolj ljudsko sporočilo. A kaj hočemo, bilo je to v zraku, nič ne morem, če se ni zgodilo bolj prefinjeno."
Skoraj ne mine leto brez sveže Lainščkove knjige
Lainšček pa je ne le med najbolj branimi, ampak tudi med najbolj plodnimi slovenskimi pisci: "Zame je pisateljevanje način življenja. Imam to srečo, da moje iskanje življenskega smisla in občutkov lepega zanima tudi druge. Nenehno sem torej na neki način v delavnici, sproti poročam o dogajanju v njej in dajem na ogled izdelke. Čeprav to nikakor ne pomeni, da ves ta čas sedim v svoji sobi in pišem, kvečjemu nasprotno - v resnici sem veliko naokoli, nimam posebnega urnika, pišem še zmeraj samo, ko imam navdih, ali pač, ko so pipe odprte." Po vsakem končanem delu sicer nastopi "poporodna kriza", občutek praznine, a upokojitve na svojem obzorju še ne vidi: "Zdaj že iz izkušnje tudi vem, da me bo držalo dva, tri meseca, potem bo pa zopet vse tako, kot je bilo prej, zato se kratko malo prepustim brezdelju, tavanju, pa tudi žuriranju."
Kot otrok sem verjel, da je vsa skrivnost tega sveta zapisana v knjigah, zato sem obsedeno bral vse tja do študentskih let, ko sem naposled omagal. Zdaj sodim med zmerne bralce, a še zmeraj se me vmes loteva strah, da je kje kakšna knjiga, ki bi jo nujno moral prebrati, pa je nisem.
Knjige mojega življenja so Jungovi spisi. Brez njegovih razlag človekove duše in osebnosti bi namreč sam verjetno živel povsem drugačno življenje, pa tudi moja literatura bi bila drugačna.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje