Kakor koli, čestitke Goranu Vojnoviću, ki je za svoj tretji roman Figa prejel že tretjega kresnika; po romanih Čefurji, raus! (2009) in Jugoslavija, moja dežela (2013), je tudi roman Figa postal najboljši roman leta. In čeprav Vojnovića na Rožniku včeraj ni bilo, je kres kljub vsemu zagorel. V pisateljevem imenu ga je prižgala in nagrado prevzela Špela Pavlič, urednica založbe Beletrina, pri kateri je roman izšel.

Štiričlanska žirija v sestavi Tone Smolej (predsednik), Tina Vrščaj, Alen Albin Širca in Tina Kozin se je odločila, da nagrado kresnik podeli romanu, ki "prefinjeno in neprisiljeno odpira temeljna vprašanja našega bivanja: vprašanja odgovornosti, svobode, identitete posameznika, njegove samosti, zmožnosti sobivanja z drugim, njegove zmožnosti bližine." Vojnoviću je v romanu, katerega zgodba se odvija med tremi generacijami neke družine na prostoru nekdanje skupne države, uspelo lucidno in skrajno občuteno prikazati, da je ravno zgodovina tista, ki v temelju določa usodo posameznika: "Rekli bi lahko tudi, da je tretji Vojnovićev roman njegovo najbolj kompleksno delo doslej, in sicer tako na ravni gradnje pripovedi, ki prefinjeno preplete življenjske zgodbe treh generacij, kot tudi na ravni romanesknih oseb, njihovih raznolikih, večplastnih in predvsem tudi globoko človeških psiholoških profilov."

"Teza, da pri nas izide preveč del, še vedno drži."
Žirija se je skratka odločila. Med 110 romani, kolikor se jih je "napisalo" v letu 2016, je med peterico nominirancev za literarno nagrado časopisa Delo, poleg Vojnovića uvrstila še Tadeja Goloba z romanom Jezero (založba Goga), Mojco Kumerdej z romanom Kronosova žetev (založba Beletrina), Toma Podstenška z delom Papir, kamen, škarje (založba Litera) in Gašperja Kralja z romanesknim prvencem Rok trajanja (Založba /*cf.). 110 romanov? Vsekakor velika številka. Prevelika, če bi vprašali predsednika žirije Toneta Smoleja: "Teza, da pri nas izide preveč del, še vedno drži. Marsikaj kaže tudi slabo jezikovno podobo."

Pa vendar je nagrada kresnik za najboljši roman leta ena tistih nagrad, ki veljajo za prestižne. Njen "oče", pisatelj Vlado Žabot, je vsekakor lahko ponosen na svojega "otroka". Ko so jo leta 1991 tam ob rokavih Mure v Razkrižju prvič podelili (Lojzetu Kovačiču za roman Kristalni čas), si nihče in niti Žabot sam ni mislil, da bo nagrada kresnik postala nagrada s častitljivo tradicijo sedemindvajsetih let. Predvsem ob njenih porodnih krčih, ko so njeno izvedbo in podelitev prestavljali iz Pomurja na Muljavo, od tam na ljubljanski grad in končno na Rožnik. Kdo bi si mislil, da bo nagrada, ki črpa iz poganske tradicije, ki si svoje ime izposoja v slovanski mitologiji in pri enem najpomembnejših bogov, ki so jih častili poganski Slovani, ko so praznovali poletni solsticij, postala združevališče literarnega in kulturnega življenja ter nedvomno najpomembnejša literarna nagrada na Slovenskem?

Da bo to postal dogodek, pri katerem sodelujejo ne le pisatelji, ampak tudi glasbeniki (letos so se na odru izmenjevali Jani Hace, Nina Strnad, Marko Hatlak, Goran Bojčevski ...) in drugi umetniki in da bo podeljevanje nagrade za najboljši roman preteklega leta postalo neke vrste romanje. Dogodek, ki se ga je treba udeležiti, pa čeprav se je za to treba povzpeti na hrib. Resda ne na Parnas, tja se vzpenjajo pisatelji, pač pa na Rožnik nad Ljubljano.

Tadej Čater