Kakšni so vaši glavni načrti in cilji kot predsednika Društva slovenskih pisateljev?
Društvo že lepo utečeno opravlja marsikaj, od skrbi za podobo našega metjeja v javnosti, kar zajema vrsto programov: prireditev Vilenica, programi literarnih nastopov, izdajanje revije za predstavljanje naše književnosti v tujih jezikih, spodbujanje ali sploh omogočanje literarnega dela s podeljevanjem štipendij iz knjižničnega nadomestila. V povojih je čisto socialni program, da v vse težjih časih naši člani ne bi odhajali med berače.

V Društvu slovenskih pisateljev ustvarja približno 300 članov. Kakšen je njihov položaj? Koliko se jih lahko preživlja zgolj s svojim literarnim delom?
Med člani so za ta del velike razlike. Od priložnostnih piscev prek garačev, ki za delo porabijo ves prosti čas, do zanesencev, ki menijo, da literatura zahteva ves čas in vso moč. Med pisatelji se je izključno z avtorskim literarnim delom komaj mogoče preživljati; ugibam – število takih bi po mojem pokazal z eno roko v žepu. Velik del pisateljev si pomaga s prevajanjem in kakšnimi žurnalističnimi objavami.

Kakšna je po vašem mnenju bralna kultura v Sloveniji? Po navedbah Statističnega urada letno izide 6.358 novih naslovov, od tega 1.274 leposlovja. Po tem lahko sklepamo, da je med kupovalci knjig najmanj zanimanja ravno za slednje. Zakaj, menite, je temu tako?
Številke so impozantne. Vedeti pa je treba, da je med knjigami le malo vrhunskega, prevladuje klump. Narediti knjigo je veliko bolj preprosto in poceni kot pred desetletji. Saj pa je v teh številkah kar petinski delež leposlovja. Nikoli ne bodo vsi brali leposlovja. Za tiste, ki ga ne berejo, se mi zdi to slaba izbira, vredna obžalovanja, ne pa morebiti obsojanja. Rad rečem, da literatura človeku ni potrebna, nujno potrebna pa je človeštvu. Zato je s civilizacijami nastajala književnost, s skrbjo oblikovan jezikovni material. Imanentna kultura.

Kaj pa menite o novoustanovljeni Agenciji za knjigo?
Tam je zaposlena menda desetina ljudi; pri takih majhnih organizmih še posebej velja, da je vse v ljudeh. Kar jih imam priložnost poznati, gre za kompetentne, zavzete in marljive sile, zato pričakujem, da bodo storili, kar bodo mogli.

Kaj bo prinesla ničelna stopnja davka na knjigo, če bo uvedena?
Ne vem. Mislim, da je od pisateljev preveč pričakovati tak odgovor. Če bo knjiga cenejša, je to dobro, ampak po mojem ne bo; na tisti mali prišparek prežita že založnik in knjigotržec. Je namreč tako, da se vsem, ki so udeleženi pri nastajanju slovenskega romana, delo mora izplačati, samo za avtorja to ne velja. Če bi hotel za silo preživeti, bi moral napisati vsako leto vsaj tri.

Je med slovenskimi bralci zadostno zanimanje za domače avtorje?
Svet je majhen, prevajalce imamo dobre ...

V prostorih Društva slovenskih pisateljev je nedolgo nazaj potekal literarni večer na temo teže človekove besede. Zbrani gostje so med drugim opozorili na nezadostno skrb in slab odnos, ki ga imamo do varovanja slovenskega jezika. Kaj sami menite o tem?
Najprej, nekako se ne strinjam s prepričanjem, da bi morali posebej pisatelji posebej bdeti nad jezikom. Pisateljem je jezik zgolj sredstvo. Civilno pa smo seveda večidel zainteresirani. Sam menim, da povsod prevladuje šlamparija, egoizem, laž, zato ni nič čudnega, če jezik, človekovo izrazilo, zgublja natančnost, jasnost in resničnost.

Ali ni v slovenskem javnem prostoru povedanih veliko besed o kulturi, ki pa na koncu nekako ne preidejo v dejanja?
Gotovo. Kultura je na vseh zastavah, vendar jo dojemamo kot nekaj priloženega, zato poljubnega, v določenih ozirih vsiljenega. Kultura pa je lahko samo imanentna, tako kot obredje ali razvedrilo. To dvoje se je nekako združilo v oblikah pogrošne, neartikulirane, nestrukturirane zabave na eni strani in v snobovsko postavljaštvo neelitnih elit na drugi strani. Vmes pa nekaj posebnežev.

Kako pa komentirate to, da je mnogo (bolj prikritih) kritik letelo na račun tega, da je Goran Vojnović prejel toliko (slovenskih) nagrad za roman, ki je pisan v "fužinskem narečju"?
Knjige ne poznam, mogoče sem zato še lažje načelen. Prvič, vse dobre literature imajo tudi dela v narečjih. Drugič, Fužine so v Sloveniji, se pravi, se ve; tretjič, delo, ki lahko da sproža nelagodje, je v tej mlaki vselej dobrodošlo. Naj ponovim, da knjige še nisem prebral.

Kako vidite prihodnost knjige, še posebej v luči velikega pohoda elektronskih medijev?
Nisem poznavalec. Ampak tista novotarija, imenovana natis knjige na zahtevo, mi zbuja veliko upanje. Zdaj recimo slovenske avtorje ponatiskujejo samo izjemoma.

Ali lahko za konec naštejete svojih deset najljubših knjig iztekajočega se desetletja?
Ne, ne morem. Predsednik Društva slovenskih pisateljev se o kvaliteti del članov javno noče izrekati.