Možak, čigar spomini na holokavst in koncentracijsko taborišče bi morali iziti februarja, je priznal, da je njegova zgodba malce "podložena" - in se nemudoma znašel brez pogodbe z založbo Berkley Books, katere lastnk je založniški velikan Penguin. Še več, založba od njega zahteva vračilo predujma, ki ga je za svojo "avtobiografijo" že dobil.

Zgodbe, ki jih piše življenje? Niti ne
Ne-tako-zelo-resnična zgodba knjige Angel at the Fence je vsekakor ganljiva: Herman Rosenblat v romanu, ki ga, kot kaže, ne bomo videli, opisuje, kako je svojo ženo spoznal, ko je bil zaprt v koncentracijskem taborišču: dekle mu je čez ograjo metalo jabolka. Nikoli ni zvedel, kdo je, zato ni imel upanja, da jo bo še kdaj videl - dokler se ni z njo iz oči v oči znašel 12 let pozneje na Coneyu Islandu - usoda je hotela, da sta si uredila zmenek na slepo. Letos sta praznovala 50. obletnico poroke.

Oprah gre drugič na led
Oprah Winfrey, ki je Rosenblatova v svojem šovu gostila dvakrat, je zgodbo Hermana in Rome opisala kot "največjo ljubezensko zgodbo", kar jih je v 22 letih svoje oddaje srečala. Ne bomo pogrevali zgodbe o tem, kako je pred skoraj tremi leti gostila (in na vse pretege hvalila) Jamesa Freya, nekdanjega odvisnika od vseh mamil in pijače pod soncem, ki je svoje okrevanje popisal v knjigi A Million Little Pieces, potem pa ga je spletna stran The Smoking Gun razkrinkala, da se mu pol opisanih stvari ni zgodilo. Oprah je takrat izjavila, da se počuti "prevarano" in je zahtevala, da se pride pisatelj v njeno oddajo opravičit.

"Resnične zgodbe" se pač bolje prodajajo
Podobne "afere" sploh niso tako zelo redke: letos se je nekaj takega zgodilo že založbi Riverhead Books, ki je izdala Love and Consequences, spomine Margaret Seltzer na odraščanje med tolpami - kot (belo) deklico jo je namreč pod streho vzela afroameriška družina iz revne četrti los Angelesa. No, izkazalo se je, da je Margaret odraščala kar lepo s svojo biološko družino v bogatem delu doline San Fernando.

Ob najnovejšem odkritju se seveda znova postavlja vprašanje: zakaj založniki tako površno preverjajo podatke. V tem primeru ni do prejšnjega tedna čisto nihče pri Berkleyu podvomil o neverjetni osrednji-preobrat "avtobiografiji" Angel At the Fence. Resnica je na dan prišla po tem, ko je prejšnji teden Rosenblatovo različico dogodkov v članku v The New Republic napadlo več zgodovinarjev in celo Rosenblatovih družinskih članov.

Zoprno - še posebno glede na prvo izjavo za javnost. Rosenblat je ob začetku promocije knjig zapisal, da se mu je nekoč, ko je okreval v bolnišnici, v sanjah prikazala pokojna mati in mu naročila, naj pove svojo zgodbo, da bodo tudi njegovi vnuki vedeli, kako je preživel holokavst.

Če zgodbo dovolj ponavljaš, bo že resnična ...
Več pisateljev pod vodstvom gospe Hurst se spominja, da je Rosenblat zgodbo že sredi devetdesetih prijavil na natečaj za "najboljšo ljubezensko zgodbo". Že leta 1996 jo je kot resnično prvič predstavil v šovu Oprah Winfrey, kar je bilo seveda okno v svet: povzelo jo je še več revij, pa tudi antologija Kurja juhica za dušo in celo otroška knjiga Angel Girl, ki jo je napisala Laurie Friedman.

A kaj, ko so priče še žive!
Glavno vlogo pri "razkrinkanju" je imel Kenneth Waltzer, nosilec katedre za judovske študije na univerzi v Michiganu. Ker je pisal knjigo o 904 dečkih (med njimi je bil tudi Nobelovec Eli Wiesel), ki so jih s tajno operacijo rešili iz Buchenwalda, je intervjuval vse preživele internirance, ki jih je lahko našel. Povprašal jih je tudi o Rosenblatovi zgodbi z jabolkom in več ljudi, ki se Hermana spominjajo, je zatrdilo, da preprosto ne more biti resnična. Tam, kjer je bil zaprt, je namreč na "zunanji svet" mejila ena sama ograja - in tik pred njo so bile postavljene barake SS-jevskih oficirjev, ki bi seveda opazili vsakogar, ki bi se približal. Civilisti pravzaprav sploh niso smeli hoditi po cesti, ki je vodila mimo (elektrificirane!) ograje. Waltzer je še odkril, da je Roma Radzicki z družino živela kakšnih 300 kilometrov od taborišča.

Še novembra se je Rosenblat pred dvomljivci branil. V intervjuju za New York Times je rekel, da je bil Schlieben (oddelek taborišča Buchenwald), kjer je bil interniran, slabše varovan in da je lahko skrit med barakami stal zelo blizu ograji, ne da bi ga stražarji pri tem videli. Roma se mu je s svoje strani lahko približala, ker jo je varoval gozd. 12 let pozneje mu je gospodična Radzicki na zmenku povedala, da je med vojno rešila dečka, ki mu je čez ograjo metala jabolka. "Je imel okrog nog namesto čevljev zavite cunje?" naj bi jo takrat vprašal Herman. In, ko je pritrdila, je dejal: "Ta fantek sem bil jaz."

Epidemija lažnivcev?
Vseeno je težko verjeti, koliko ljudi je "nasedlo" Rosenblatovi zgodbi - še posebno, ker se je holokavsta "svobodno" spominjalo že kar nekaj piscev. Letos je pisateljica Misha Defonseca priznala, da je v svoji avtobiografiji, Misha: A Mémoire of the Holocaust Years, ponaredila zgodbo o tem, kako je v otroštvu bežala pred nacisti in preživela zato, ker so jo medse vzeli volkovi. Pred desetletjem je švicarski zgodovinar razkrinkal Binjamina Wilkomirskega in njegovo avtobiografijo iz leta 1996 (Fragmenti), v kateri je opisal, kako je kot latvijska judovska sirota preživel v koncentracijskem taborišču. V resnici je knjigo napisal Bruno Doessekker, ki je vojno bolj ali manj v udobju preživel v Švici. No ja, bi sklenil kakšen cinik, Rosenblat je govoril resnico vsaj o tem, da je bil interniran.

Ana Jurc