V Trstu živeči zamejski pisatelj in akademik Boris Pahor je v pogovornem večeru v Slovenskem domu v Zagrebu v sredo spregovoril o svoji bogati osebni zgodovini in podal nekaj aktualnih razmišljanj. Med drugim je izrazil razočaranje nad odnosom slovenske prestolnice Ljubljane do Slovencev v zamejstvu in po svetu.

Pahor, ki ga je zelo zaznamovala taboriščna izkušnja, kar je tudi opisal v svojih delih, je na gostovanju v Zagrebu izpostavil, da začetki fašizma segajo še pred leto 1920, ko so zažgali slovenski Narodni dom v Trstu. Dogodku je bil priča kot sedemletni deček in ta slika je močno zaznamovala njegovo življenje in književnost.

Kot pomembnega pisatelja so ga najprej prepoznali v Italiji in Franciji, šele potem pa tudi v Sloveniji.

Pahor, ki bo letos avgusta praznoval 102 leti, je kritiziral odnos Ljubljane do Slovencev, ki živijo v zamejstvu: "Ljubljana kot glavno slovensko mesto je ničla. Nekaj da za pomoč kulturi, hvala lepa, a se ne zaveda, da del ljudi, ki živi v zamejstvu, sodi v slovensko usodo."

Pahor: Ljubljane zamejci ne zanimajo
Kot je pojasnil, se predstavitev knjig v Italiji živečih Slovencev v prestolnici udeležijo le Primorci iz Gorice, Trsta in Krasa, ki živijo v Ljubljani, drugi pa ne. "Ljubljana nima narodne zavesti, razen ko je kakšna nogometna tekma, ko hodijo okoli z zastavami in kričijo," je dodal.

Dejal je, da ima Slovenija zgodovino, ki je tudi evropska, a se Slovenci tega dela zgodovine ne zavedajo. Od njega se dodatno oddaljujejo s tem, ko ponavljajo, da so majhen narod. Poudaril je, da je treba v globalnem svetu nujno izpostaviti pomembnost domovine. Če nimaš svoje domovine pred tem, ko govoriš, da imaš svet za domovino, nisi vreden nič, je zatrdil.

Domoljubje in nacionalizem pač nista ista stvar
Dodal je, da se je nacionalna zavest začela utrjevati s pojavom romanticizma kot spoštovanje svojega bistva, jezika, kulture, tradicije in nacije, medtem ko je nacionalizem prišel s fašizmom in nacizmom.

Na vprašanje, ali se na Hrvaškem pod krinko domoljubnega nacionalizma znova zbuja latentno ustaštvo in ali obstaja podobna nevarnost tudi drugje v Evropi, je odgovoril, da je nevarnost v tem, da bi ljudje nasedali temu, in opozoril na moč fašistične propagande.

Diktatura kapitalizma
Kot nasprotnik vseh totalitarnih sistemov, kot so fašizem, nacizem in komunizem, je dejal, da se je vseskozi obdržala četrta diktatura - kapitalizem. Po njegovem mnenju je sovjetski model komunizma uničil socializem kot idejo, ki bi lahko nasprotovala kapitalizmu.

Zavzel se je za skandinavski model socialne države, v katerem obstaja dogovor med delodajalci, sindikati in državo. Pojasnil je, da bi se v takem modelu kapital nemoteno obračal, delavci bi imeli dovolj za normalno življenje, država pa bi lahko skrbela za zdravstvo, šolstvo in vse drugo, kar potrebuje.

Pahorja je v uvodu predstavila literarna zgodovinarka Tatjana Rojc, ki je o njem napisala monografijo Tako sem živel. Pogovorni večer v Slovenskem domu je vodila novinarka Tanja Borčić Bernard.

Pahorjev najslavnejši roman Nekropola, v katerem se spominja časov, preživetih v nacističnih taboriščih, je bil leta 2012 preveden tudi v hrvaški jezik.