Gre za "psihološko-satiričen roman o poskusu komunikacije med generacijo Facebooka in bordov ter generacijo MTV-ja in vinilk", dogajanje pa lahko povzamemo nekako takole: pisatelj Alex, ki se srečuje s krizo srednjih let, izlet v Švico s svojo odtujeno najstniško hčerjo, borderko Aido, izkoristi za iskanje izgubljenega časa z dekletom, ki je vmes že odraslo, ali širše, iskanje izgubljenih vrednot. Tu so še tipični predstavniki dekadentnih nouveaurichevskih tranzicijskih elit, vse skupaj pa se dogaja "na mannovskem ozadju čarobne gore" ... Vzporedno zgodbo pripovedujejo fotografije, natančneje 84 podob, ki sestavljajo neke vrste fotoblog.

Luko Novaka je v zadnjih letih največ Slovencev spoznalo kot televizijskega kuharja in soavtorja kuharskih knjig uspešnic, ki sta jih napisala skupaj z ženo Valentino Smej Novak. Preden je pred kamerami pripravljal zelo posebne in tudi čisto običajne jedi, pa je bil Novak prevajalec, novinar, založnik, kandidat za župana Ljubljane ...

Leta 2008 je izdal svoj prvi roman Zlati dež ali Kaj hoče moški, ki se mu je zdaj pridružil še Občutek pomladi v Litzirütiju, roman v 84 slikah. Izšel je pri založbi Totaliteta, ki jo vodi prav Novak. Ob izidu romana smo se pogovarjali z očetom štirih otrok in od pred kratkim tudi z vršilcem dolžnosti Urada RS za intelektualno lastnino.

Roman ste opremili s 84 slikami, ki jih pogosto dopolnjujejo zanimivi podatki in poučni opisi. Od kod zamisel za dodatek v obliki fotobloga?

Že ko sem se odločil za zgodbo in si zapisal kratek scenarij, sem jo videl v slikah in tako tudi poimenoval. Najbrž je to tudi posledica tega, da v zadnjih letih vedno bolj intenzivno uporabljam fotografski medij, ne nazadnje tudi na družabnih omrežjih, poleg tega je sama narava tega romana zelo likovna: gore, slikarske razstave, arhitektura, obenem pa tudi po svoje reportažna, kjer spet pomembno vlogo igra prav fotografija.

Omenili ste družabna omrežja. Gotovo je to prvi slovenski roman, opremljen z avtorjevim tviterjem in instagram računom? Tudi na dan izida romana ste o dogodku tvitali ... Bi lahko rekli, da sami torej uspešno premoščate prepad med svojo generacijo in "generacijo Facebooka in bordov"?

Ne vem, če je ravno prvi, je pa res, da ne veliko slovenskih pisateljev uporablja tviter; včasih kdo objavi kak priložnostni verz, in to je to. V ZDA in Angliji je to drugače, tam na tisoče pisateljev tvita svoje misli in premike. Sam sem postal velik uporabnik družabnih omrežij, tako da se zelo dobro razumem tudi s svojo enajstletno hčerko, ki prav tako tvita, in desetletnim sinom, ki objavlja fotke na instagramu. Sam sem bil eden začetnikov skaterskega gibanja v Sloveniji in že leta 1980 smo vijugali po ploščadi Trga republike, sicer še brez iPodov na ušesih, smo pa zato doma poslušali vinilke. Velikega prepada med skati in bordi tako ni, o tem priča tudi fotka na zadnji strani romana ...

Gotovo bi lahko potegnili določene vzporednice med vašim prvim romanom, kjer se protagonist napaja v Provansi, ki je navdihovala številne umetnike pred njim, novi protagonist Alex pa si duha polni v Švici?

No, tokrat je razlog tudi junakovo napajanje iz zakladnice modernega romana, Čarobne gore Thomasa Manna, ki se dogaja prav v Davosu, pa Hessejeve Igre steklenih biserov, nekakšne znanstveno-umetniške utopije po švicarskem vzoru, pa ekspresionistov, ki so si zatočišče našli na švicarskih pašnikih, v njih pa odkrivamo slovenskega abstraktnega ekspresionista Jerneja Vilfana. Je pa vsaka literatura tudi neke vrste potovanje v neznano, kjer te čaka veliko presenečenj. Zato se v samem toku pisanja tudi sam rad pustim presenetiti.

Koliko je v vaših delih avtobiografskega?

Kolikor je reportažnega v tem romanu, je gotovo tudi avtobiografskega, vse drugo pa je čista fikcija.

Čeprav sta zdaj del vaše bibliografije že dva romana, vas večina Slovencev pozna kot (so)voditelja kuharske oddaje in (so)avtorja kuharskih uspešnic z ženo Valentino Smej Novak. Najverjetneje je razlika v donosnosti med izdajami precejšnja. So torej romani tisti, ki jih pišete "za dušo"?

Obe dejavnosti, literarna in kulinarična, sta moji veliki ustvarjalni strasti, ki mi obe polnita dušo in duha. Gotovo pa je televizijska zgodba tista, po kateri me pozna širša publika, čeprav je romaneskna ravno tako zabavna, morda včasih še bolj, seveda pa je razlika tudi v nakladah.

Zlati dež bo jeseni izšel v angleškem prevodu. Kdo ga bo prevedel in kakšna so vaša pričakovanja glede uspeha izdaje?

Prevedla ga je Urška Charney, Slovenka, ki je poročena s pisateljem in umetnostim zgodovinarjem, Američanom Noahom Charneyem, ki ji je svetoval pri prevajanju in pomagal pri plasmaju romana v Ameriki. Zlati dež bo tako izšel pri kanadski založbi Guernica, ki je literarna založba z dobro promocijsko in distribucijsko mrežo, lahko pa upam tudi na uspeh v e-obliki, ki je trenutno najbolj aktualna. Ima pa The Golden Shower tudi svoj tviter račun, in sicer @OrWhatMenWant, tam pa je mogoče tudi že videti ameriško naslovnico in brati izseke v tvitih.

Kot publicist ste objavljali besedila v številnih slovenskih medijih, morda pa vsi ne vedo, da ste z Damjanom Kozoletom napisali scenarij za film Stereotip. Ste kdaj razmišljali o možnosti, da bi na platno prenesli katerega od svojih romanov?

Zlati dež bi bila lahko živahna pustolovska drama s filozofskim pridihom, a glede na to, da imam tudi nekaj izkušenj s TV-produkcijo, bi jo najbrž težko spravili na zaslon z majhnim budžetom, dosti lažje pa bi šlo z Občutkom pomladi v Litzirütiju, ki je kompaktnejši tako po dogajanju kot po prizorišču.

Leta 2006 ste kandidirali za župana Ljubljane, (bili?) ste tudi član SLS ... Kakšne so vaše politične ambicije v bližnji in daljni prihodnosti?

S SLS-jem sodelujem kot neodvisni strokovnjak za področje kulture in avtorskega prava, nisem pa član stranke. Po dolgih letih delovanja v zasebnem sektorju, kjer sem ves čas spajal gospodarstvo in kulturo, pa tudi kot oče štirih otrok, mi ni vseeno, kakšna bo prihodnost naše družbe, zato se mi zdi, da je napočil čas, ko moram svoje znanje in izkušnje udejanjiti tudi v javnem sektorju. V smislu urbanega angažmaja pa še vedno prisegam na zgradnjo hitrega, tihega in modernega električnega tramvaja, kakršnega so inštalirali v Strasbourgu, Nici ali Padovi, povezanega s primestno železnico. O svojem študiju prometne infrastrukture pišem tudi v "reportažnem" delu novega romana, kjer med drugim objavljam tudi interpretacijo letnega poročila švicarskih železnic, seveda s fotografijami.

Vlada vas je pred kratkim imenovala za vršilca dolžnosti Urada RS za intelektualno lastnino. Kako ste se lotili naloge?

Strokovno in z veseljem. Prišel sem v pester in visoko kvalificiran kolektiv, ki se ukvarja z izredno dinamičnim in širokim spektrom človeškega delovanja, obenem pa s pomembnim delom državne uprave: z intelektualno lastnino. Sem spadajo tako patenti in blagovne znamke ter modeli kot tudi avtorsko pravo in z njim povezane pravice. Delovanje urada je kompleksno in zajema veliko mednarodnih pogodb in sporazumov ter na specifičen način združuje gospodarstvo, ustvarjalnost in mednarodno dejavnost, tako da se bom kot poznavalec avtorskega prava, jezikoslovec in hkrati MBA-jevec trudil, da bo urad deloval v službi gospodarstva, ustvarjalcev in mednarodnega ugleda države.

Glede na to, da ste že leta član različnih komisij na področju kulture, nas zanima, kakšno je vaše stališče glede ukinitve samostojnega ministrstva za kulturo?

Izraba javnih sredstev na področju kulture verjetno ni optimalna, zato sistem vsekakor potrebuje reorganizacijo in racionalizacijo. Ena od možnosti je tudi združitev kulturnega resorja z znanostjo in izobraževanjem, ki sta njegova naravna in historična zaveznika. Če bo ta veliki resor znal izkoristiti sinergije, ki se ponujajo z njegovim nastankom, predvsem pa jasno vizijo, bodo od tega imeli dolgoročne koristi tako kulturniki kot šolniki in znanstveniki.

Ker smo ravno v času dopustov, ko si večina vzame več časa za "poletno branje": katere aktualne naslove bi priporočili našim bralcem?

Sam prisegam na klasiko, ki me sprošča (recimo Sartrov Gnus), sicer pa imam trenutno na nočni omarici kritično analizo nastanka evrske skupnosti Evropa ne potrebuje evra, ki jo je napisal enfant terrible nemške politike Thilo Sarrazin, potem parodičen strip o francoski diplomaciji z naslovom Quai d'Orsay (Lanzac & Blain), esej poznavalca antike Paula Veyna o francoskem filozofu Michelu Foucaultu, ki je zgodovino videl v kontekstu "diskurza", in pa roman Capital (John Lanchester), ki govori o družbenem vzdušju v času finančnega zloma v londonskem Cityju (ta je v e-obliki ;).