Rdeča nit 9. sezone podkasta Številke so knjige. Tokrat gostimo akademsko slikarko in ilustratorko Majo Kastelic, ki ilustrira predvsem otroške knjige za tuje založbe, razgovorila pa se je tudi o svoji prvi knjigi Deček in hiša. To je slikanica brez besed, ki je prejela kar nekaj nagrad. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora in/ali branju krajšega povzetka.

Ste slikarka in ilustratorka – najbrž bi vas lahko opisal tudi kot zaljubljenko v knjige?
Ja (smeh). Knjige obožujem. Sicer šele zadnjih deset let z njimi tudi delam, prej sem se ukvarjala z drugimi stvarmi. Odkar pa pomnim, so knjige res moja največja ljubezen.

Tudi v otroštvu?
Da.

Stvari, ki so obvezne, običajno niso vedno tako sladke. Bralna značka ima odličen namen in funkcijo, a nekatere ta obveznost odbija. Kako je bilo pri vas?
Običajno je res tako, a mene niso nikoli silili. Imam res lepe spomine na otroštvo, na voljo sem imela vedno slikanice. To so bile še izdaje Mladinske knjige, ki so šle tudi čez 70.000 izvodov in več. To so bile res ogromne naklade klasik, ki se še danes tiskajo. Te sem gledala na začetku. Hodila sem v malo podružnično šolo, samo v enem razredu (v tretjem, kar se še danes spomnim) so bile na steni police, na katerih so bile knjige. In to je bilo vse. V bistvu zelo malo. Zelo sem bila srečna, ker sem imela dostop do teh knjig. Potem pa sem šla prvič v splošno knjižnico Trebnje – nisem mogla verjeti, ko so mi rekli, da lahko izberem kar koli in odnesem domov za nekaj časa. Še vedno se spomnim fascinacije, da so te knjige lahko moje za določen čas. Potem sem postala nebrzdana bralka, ki je s seboj nosila "metre" knjige. Vse sem prelistala, spomnim se knjig o NLP-jih, Karla Maya, otroške knjige, slikanice ...

Če ne bi bili ilustratorka, bi delali v knjižnici ali pa imeli kavarno s knjigami.
Čarovnija obračanja strani me že od nekdaj fascinira. Lahko se potapljaš v te svetove. Knjiga mi tudi kot objekt pomeni veliko, imam skoraj fetišističen odnos. Rada imam lepe knjige, ki so kakovostno narejene. Nekateri zbirajo vina in imajo vinsko klet z vrhunskimi letniki. Tako se počutim, ko zbiram svoje knjige.

Vas je bilo kdaj strah, da bo knjiga izgubila ta status. Pred desetletjem se je veliko govorilo o digitalizaciji, ki bo pokopala papirnato knjigo, pa se to ni zgodilo.
Ne, nikoli me ni bilo strah. Ko se je debata o tej temi najbolj razvnela, še nisem bila profesionalno vezana na založništvo, zato se s tem nisem ukvarjala. Takrat sem knjige kupovala, si jih izposojala in brala. Ko pa sem tudi sama stopila v založništvo, se je začel velik odboj. Na vseh sejmih je vrvelo, to se še stopnjuje. Sploh slikanice spet dobivajo velik zamah, kar se mi zdi super.

Sorodna novica Anja Štefan o krutosti v pravljicah: Nobeno življenje ne gre brez preizkušenj

Anja Štefan je nekoč v tej oddaji povedala, kako je testirala nove pravljice pri svojih otrocih. Ali to tudi vi uporabljate pri ilustracijah?
Seveda, vsak to dela (smeh). Čeprav sta se moja sinova tega malo naveličala. V mlajših letih jima je bilo to še zanimivo, zdaj pa sta že malo večja. Moje ilustracije so v prvi vrsti namenjene mlajšim otrokom. Zdaj pa sta že najstnika in rečeta: "Mami, je že v redu." (smeh).

Ali vam družinski prijatelji pokažejo dela svojih otrok in vas pobarajo za mnenje?
Saj vemo, kakšni smo starši (smeh). Vedno rečem, da je najpomembnejša tehnika oziroma sposobnost. Na prvo žogo se vedno pazi, da je nekdo nekaj spretno narisal. To je nekaj, kar se lahko pridobi oziroma moraš veliko vaditi. Na drugi strani pa je tudi iskra, otroškost. To ima veliko otrok, a jih veliko to potem izgubi. Vredno je ohranjati suverenost v risbi, v igrivosti na papirju. To je nekaj, kar s časom odmre.

Napisana zgodba je osnova, v kateri so besede, bralec pa si s svojo domišljijo slika svoj svet. V drugih upodobitvah istih besed (film, televizija, gledališče, slika ...) je to že interpretacija. Tudi pri načinu upodobitve ilustracije lahko interpretiraš. Kako se lotevate ilustracij, ko je govora že o sami interpretaciji?
Vedno gre za interpretacijo. To pomeni že beseda ilustracija, gre za ponazoritev, osvetlitev. Zelo dobro razumem, da si moraš sam naslikati. Ko bereš knjigo, nato pa gledaš film, se ti vedno zdi osiromašeno, ker si si sam ustvaril tako bujno podobo. Pri slikanicah ne gre samo za ponavljanje, to so najrevnejše slikanice. Nima smisla samo ponavljati tistega, kar je že v besedilu. Kolegi ilustratorji danes delajo res neverjetne stvari, z ilustracijo lahko pelješ vzporedno zgodbo ali pa celo nasprotno. Potem pride v odnosu med besedo in sliko do zanimivih trenj ali pa novih vsebin. Otroci se noro zabavajo, ko pride to teh razlik. Pogosto na primer v besedilu piše, da je bila neka oseba pridna, ker je naredila to in to, na sliki pa potem vidiš razdejanje. Ni nujno, da je interpretacija pasivna, lahko pričaraš ogromno stvari, več zgodb ... To je tisto, kar mi je kot ustvarjalki izziv – kako potegniti nekaj več.

Pred knjigami ste se ukvarjali z restavratorstvom. Kako ste zajadrali v te vode?
Restavrirala sem približno deset let. To je bilo sprva študentsko delo, potem pa sem ostala v tem delu. Ni bilo slabo. Vsako delo ima svoje pluse in minuse. Nekatere stvari niso bile prijetne, delo večinoma poteka na stropu, moj vrat ni bil v najboljši koži (smeh). No, prej sem gledala ves čas gor, zdaj pa dol, pa se vse izravna (smeh). Veliko se naučiš, morda sem se celo več naučila glede samih materialov in občutljive uporabe barve. Gre za tehniko, pri kateri moraš poiskati prave tone. Bilo je kot uganka, zelo sem uživala pri retuši fresk, ne pa toliko pri delu z amonijakom in čiščenju. S čopičem sem res rada delala.

Če ves čas govoriva o otrocih, me restavriranje fresk asociativno spomni na barvanje otroških risbic, pri katerem je s številkami označeno, s katero barvico naj bi otrok pobarval določen del risbe. Seveda je to čisto druga zadeva, a pri freskah je tvoja odločitev, da ugotoviš, kakšen material boš uporabil, da boš restavriral določen del.
To je res kot igrica. Imeli smo paleto, nato si pogledal in moral v glavi izračunati, kako boš dobil to barvo. To je res dobro, dodajaš pigmente, na voljo pa imaš medij. To je res izpolnjujoče, ko zadeneš pravi ton.

Kaj se je potem zgodilo, da ste šli v druge vode?
Ljubezen do knjig je bila ves čas prisotna. Morda je bilo krivo, da sem dobila sama otroke, pa niti ne. V nekem trenutku mi je prekipelo. Imela sem občutek, da sem v leru, v praznem teku. Kaj sploh delam? Kaj lahko povem? Govorim o želji po ustvarjanju. To je tlelo, v nekem trenutku sem si rekla: "Zdaj ali nikoli." Potem pa se je vse začelo odvijati. Bil je občutek, kot da se odrineš od pečine in ne veš, kam boš priletel, upaš pa, da bo dobro. Prej se krčevito oklepaš stvari, ki jih poznaš, pa ni nujno, da so zate dobre. Če si pogumen, te življenje nagradi.

Je bil ta prvi skok slikanica Deček in hiša?
Ja, to je bila prva stvar. Kmalu po drugem porodniškem dopustu sem začela skicirati. Nisem imela nobenega projekta, to sem delala čisto zase. To je bila iskra. Običajno se najboljše stvari tako rodijo, nekje v zasebnem prostoru, v skicirki, v kateri se prižigajo iskre. Običajna pot je taka, da greš do urednika in poveš svoje želje, potem najprej narišeš za Ciciban ali Cicido. Jaz pa se tega nisem lotila tako, ampak sem želela svoje ilustracije poslati na slovenski bienale ilustracije. Zato sem si vzela dva tedna časa, ko nisem prav nič restavrirala. Tam smo imeli veliko dela, a bila sem na točki. Prej sem vedno rekla OK in dala temu prednost, takrat pa sem si rekla: "Ne!" Dva tedna sem si vzela prosto in v nekem obupavanju naredila in poslala. In uspelo je, kmalu smo imeli sestanek z založbo, sledilo je še dve leti mojega "kvačkanja".

Barve gredo v smer monokromatske. Kako ste izbrali barvno paleto?
Kar same so se izbrale (smeh). Veliko sem eksperimentirala. Delala sem s temperami, pa potem čisto barvno, spraševala sem se o svetlobi ... To je podobno kot pri restavriranju. Gre za okolje zaprašenih svetlob starih hiš in nostalgije, to imam zelo rada! Hotela sem poustvariti ta občutek nostalgične lepote, nečesa brezčasnega. Kar samo od sebe se je zgodilo. Nisem imela nekega jasnega načrta. Testiram vse možne materiale, ki jih imam na voljo v ateljeju, v enem trenutku se naveličam, s tisto stvarjo, s katero potem začnem delati, načeloma funkcionira.

Slikanica je univerzalna: namenjena je otrokom, ima pa cel kup sporočil, ki so namenjena odraslim, a so precej skrita.
Ni bilo tako spekulativno, da bi bilo za odrasle. Veliko ustvarjalcev nas dela tako, da si malo popestriš. Izhajaš iz sebe, te prostore moraš opremljati in običajno jih sam s seboj. Od začetka je bila ideja, da sam sebe uprizarjaš. Delaš malo "homage", kar imaš rad, ali ljudem, ki jih imaš rad, gre za stvari, ki so v tvojem življenju ali jih občuduješ. Lepo je, da vsak v knjigi najde tisto, kar se v tistem trenutku dogaja prav njemu oziroma mu pomeni nekaj posebnega. Takrat se ti vse zasveti. Knjiga ni več samo moja oziroma avtorjeva, vsak bralec jo posvoji po svoje. To je najlepše, kar se lahko zgodi, ker nekomu nekaj pomeni na bolj splošni ali univerzalni ravni.

Teh detajlov je res ogromno. Še kdaj primete v roko slikanico in se začudite, kaj ste takrat premišljevali?
Ko končaš projekt, vidiš samo napake in si zatisneš oči: "Kako sem lahko to naredila, groza." Ene stvari pa mi še vedno dobro funkcionirajo, na kar sem res ponosna. Od nastanka je minilo nekaj časa, zato se včasih tudi vprašam: "Joj, kaj je že to bilo?" (smeh). Ta knjiga je izšla tudi v tujini, ravno v teh dneh delam priprave za portugalsko verzijo, pripravljam izpise za besedila, ki se pojavljajo v knjigi. Spet se na novo spominjam, kaj sem že napisala, to mi je "luštno", to je moja zasebna zabava, malo se igraš. Nekje sem napisala "Pazite na to hišo", na listku pa je podpis "Upravnica Maja". Morda se to sliši sebično, a v prvi vrsti to delaš zase, za nekega otroka v sebi, posredno bodo to seveda dobili tudi drugi otroci. A črpati moraš iz svojega občutka otroka, moraš se nahraniti. To je najuspešnejši način, da nastane nekaj dobrega.

Nekje na listu je zapisan manifest, pod prvo točko je zapisano 'Glej zvezde' ...
(Smeh.) Dejansko mislim, da ne smeš nikoli obupati. Moraš si veliko želeti, ne smeš izgubiti potenciala za sanjanje.

Saj vaša zgodba se je uresničila. Ni nekaj najlepšega, da se je vaša ljubezen do knjig združila s poklicem ilustratorke?
Srečna sem, presrečna! Tega se zavedam vsak dan posebej. Pa ni vedno lahko. Morda si ljudje narobe predstavljajo, da je vse krasno, kot da bi šla vsak dan na piknik. Ni ravno tako. Ta poklic te lahko še bolj rani, te borbe so hujše, si bolj na tleh. Vse je močneje. Lepši so uspehi, to je ena velika sreča. Ko pa ti ne uspe, je velika nesreča. Na neki način je drugače, kot če hodiš v običajno službo, ki se konča ob treh. Tam lahko odklopiš, jaz pa ne morem odklopiti, ves čas premišljujem o tem, ko pomivam posodo, se sprehajam ...

Kaj ste mislili s to ranjenostjo? Da ne dobite naročila? Ali kaj drugega?
Sama se lahko dogovarjam za naročila, je pa grozno, če jih ne dobiš. Sama sem bolj mislila bolj osebno, ko si sam pri mizi in ti ne steče. Vsak projekt neizbežno vsebuje padec. To sem že izkusila, pa berem tudi pri sijajnih ustvarjalcih. So noro dobri in pišejo o tem. Na neki točki se malo zlomijo, potem pa vsi od obupa malo jokamo (smeh). Morda se komu to od zunaj ne zdi nič posebnega, kaj zganjamo dramo, če neka ploskev ne deluje ali kaj drugega ... V tem poslu smo kar perfekcionisti. Če stvari niso take, kot si jih predstavljaš. Če nečesa ne moreš naresti v tistem trenutku, te to potem boli.

Ali potem pomaga stisk na pavzo in skok v naravo (ker jo imate zelo radi)?
Ja, ampak to je težko narediti (smeh), takrat dihaš kot krokodil, samo uničuješ, pa bi še rad nekaj popravil, preden greš od mize, da bi se bolje počutil. Dobro je, da veš, da ti v nekem trenutku ne gre in da je bolje, da takrat počneš kaj drugega. Ti premori so vedno dobri, sprehodi, branje drugih knjig, pogovori z ljudmi ... Potem te veliko ljudi navdihuje. Ustvarjalci moramo biti kot goba, vse moraš opazovati, si radoveden. Iz veliko stvari lahko črpaš. Sama sem na porodniški in ne delam praktično nič. Prav čutim, kako raste želja, kot da bi me razneslo. Podobno je bilo pred nastankom Dečka. Vse se ti nabira in tega ne moreš več zadrževati.

Sorodna novica 222. Številke s Hamom: "Življenje je zelo dolgočasno brez ljubezni"

V rubriki Štafeta vprašanje postavi zadnji gost. Pred dvema tednoma je v živi epizodi gostoval Matevž Šalehar Hamo, ki ga zanima, kakšno glasbo poslušate ob ustvarjanju ilustracij?
Glasba me tako prevzame, da je ne morem poslušati med delom. Seveda je odvisno, kaj delam, ali gre za nekaj rutinskega ali pa je tista faza, ko moraš res veliko razmišljati, kaj delaš, takrat mora biti tišina. Glasba te prevzame, zbudi ti neko čustvovanje. Osebno imam tišino. Če pa delam stvari, pri katerih ne potrebujem razmišljanja, potem poslušam podkaste. Imam občutek, da moram ta čas izkoristiti, da se bom vmes kaj novega naučila in izvedela. Zelo rada poslušam intervjuje.

Pogovore v tej sezoni končujemo z vprašanjem, zakaj je vredno brati.
Prednosti je res veliko. Lahko te prestavi v drug svet, ne da bi sploh vstal iz kavča. Lahko se naučiš veliko novega, s knjigo lahko čustvuješ, lahko te izobražujejo. S knjigami nisi nikoli sam. Zelo rada se pogovarjam o knjigah, to so posebne vrste pogovori, počutiš se kot del nečesa. Pravo vprašanje je, zakaj ne bi brali (smeh). V njih je res veliko lepega. Razlogov je res nešteto. Knjiga je nekaj, kar je za vedno. Vsaj upam. Knjiga je lepo darilo.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v kateri sva govorila še o naslednjih temah:
− ali dela sezname prebranih knjig,
− kot otrok je brala tudi na poti domov,
− knjige v različnih oblikah lahko sobivajo,
− kako pogosto berejo njeni otroci,
− obrtništvo v risanju,
− kako poteka sodelovanje z avtorji (pisci pravljic),
− v šoli je imela rada matematiko, še raje pa fiziko,
− ali lahko pričakujemo tudi zgodbo o Deklici,
− odnos do nagrad,
− ima zelo močen občutek/spomin na lastno odraščanje, kar uporablja za svoje delo,
− o vzgoji otrok,
− pomoč moderne tehnologije pri njenem delu,
− ilustracije so univerzalne, ne potrebujejo prevoda, zato imajo slovenski ilustratorji pri preboju na tuji trg prednost pred slovenskimi pisatelji,
− kot umetnica potrebuje tudi nepopolnost in presenečenja,
− #PohvalaNaDan.