Rezbarjenje v lesu, ki je bil v vseh pogledih bolj dostopen material kot kamen, sega stoletja nazaj, vrh pa je na Slovenskem doseglo v sakralni umetnosti 17. in 18. stoletja. Za 17. stoletje so značilni tako imenovani zlati oltarji, ki so bistveno spremenili estetski vtis naših cerkva. Razvoj teh oltarjev je šel od manj razgibanih in še renesančno občutenih primerov do razkošno okrašenih oltarjev, ki kažejo že baročno razigranost. V nekaterih slovenskih krajih je po ljudskem verovanju zlato na oltarju izviralo iz zlatega studenca pod cerkvijo, ki je tekel toliko časa, da je oltar dobil značilni barvni okras. Rezbarjenje se je nadaljevalo v 18. stoletju in je vrh doseglo v bogati opremi cerkva na Štajerskem, za Dolenjsko pa so bili v tem obdobju posebej značilni tako imenovani okvirni oltarji. Ti niso bili arhitekturno zasnovani, temveč je sliko obdajal bogato pozlačen akantov okvir: takšnega tipa so oltarji v Stopičah pri Novem mestu. To so bili tudi daljni zgodovinski vzori za rezbarskega mojstra Maksa Berganta, ki je deloval v našem času ter je na takšen način povezal tradicijo in sodobnost.

Komelj je zapisal, da »je bil v drugi polovici dvajsetega stoletja s svojim rezbarskim delom v slovenskem prostoru zadnji nadaljevalec in prenovitelj plemenite baročne tradicije. Resnični nadaljevalec prav zato, ker ni kopiral baročnih vzorov, ampak je v sebi prerodil njihov voluminozni nemir, ki je iskal svojo pot v prostor kot organska rast […] Ta se je v najizrazitejših delih – najbolj znano med njimi je okvir Marijine slike na Brezjah, ki ga lahko vidimo tudi kot veliko skulpturo zlatega plamenenja – razraslo v takšno razkošje, da ta dela v svoji zvrsti v slovenskem kontekstu na trenutke učinkujejo skorajda kot bolj pravi barok od zgodovinskega baroka.«

Življenje in delo Maksa Berganta
Rodil se je leta 1912 v Trstu, večji del svojega ustvarjalnega življenja pa je preživel v Kamniku. Njegova družina se je namreč po koncu prve svetovne vojne preselila v Podgorje pri Kamniku, v tem mestu pa se je tudi šolal in prišel v stik z rezbarjem Ivanom Klemnom. V njegovi kamniški delavnici – imenovani Bajtica – je Bergant že v mladosti začel rezbariti in se je v tej obrti tudi izučil, kratek čas pa se je v tridesetih letih izpopolnjeval v Splitu. Po Klemnovi smrti leta 1944 je Bergant Bajtico, ki je bila po pričevanjih skrivnosten ustvarjalni prostor, poln umetnin, odkupil in do smrti nadaljeval rezbarsko tradicijo. Naredil je sicer nekaj del v žgani glini, mavcu in kamnu (portreti in celopostavni kip v naravni velikosti z naslovom »Marjanca«, nagrobnik na kamniških Žalah), vendar je bila njegova tvarina les in v njem je izdeloval tako polno plastiko kot reliefni dekorativni okras, ki ga je največkrat tudi pozlatil. Izdeloval je zlasti oltarje, različne svetniške podobe in angele, okvire za slike in ogledala, svetilke in svečnike. Prevladujejo sakralna dela, ki jih lahko vidimo v slovenskih in tujih cerkvah, cela vrsta je manjših del, ki krasijo domove zasebnih naročnikov, občina Kamnik pa je pri Bergantu naročila velik in bogat okvir za ogledalo in ga podarila maršalu Titu.

Bergant in Plečnik
Ključno za Bergantov umetniški razvoj je bilo srečanje z arhitektom Jožetom Plečnikom, kateremu ga je predstavil in priporočil pater Martin Perc za skupno delo pri obnovi cerkve sv. Benedikta v Stranjah v poznih štiridesetih in v petdesetih letih. Obnova te v drugi svetovni vojni uničene cerkve sodi v Plečnikov pozni opus, pri tem pa je vse nove lesene dele, še zlasti veliki oltar, ki kot sončni nimb obdaja kip zavetnika cerkve, izdelal Bergant in tako soustvaril pomemben Plečnikov sakralni ambient. Arhitekt je bil tudi sam izučen mizar in je imel poseben odnos do lesa, v katerega je vdeloval kamen in kovino, pri tem pa je sodeloval z različnimi obrtniki, in med njimi je bil Bergant eden vidnejših. O njunem umetniškem sodelovanju in tovariškem odnosu pričajo tudi številna pisma, ki jih hranijo v Bergantovi družini. V znak spoštovanja in duhovnega bratstva je Plečnik ob njunih začetkih sodelovanja Bergantu podaril monografijo svojih del Architectura perennis s posvetilom: »Tebe Boga hvali, Tebe Gospoda poveličuje, Tebe večnega Očeta časti vsa zemlja, ter Maks Bergant v Kamniku, v Ljubljani pa Jože Plečnik.« Prenova cerkve v Stranjah je njuno prvo skupno delo, nato sta sodelovala še pri škofovskem tronu za škofa Vovka v Ljubljanski stolnici in pri okvirju za podobo Marije Pomagaj na Šutni v Kamniku. Bergant je namreč leta 1951 izrezbaril imeniten pleteninast okvir za kamniško kopijo znamenite slike. Za to rezbarijo je Plečnik zapisal »Od srca pohvaljen za Brezjanko na Šutni! To ste vražje vehementno rezali!«, arhitekt pa je zasnoval še načrt za podstavek slike, ki ga je nato izdelal Bergant.

Bergant in podoba brezjanske Marije Pomagaj
Okvirji za podobo Marije Pomagaj na Brezjah in za njene replike širom po Sloveniji so najbolj znano delo rezbarja Maksa Berganta. Marijina kapela na Brezjah je večkrat spremenila svojo podobo, zelo lep in izviren oltar je po drugi svetovni vojni zasnoval arhitekt Ivan Vurnik in so ga v prvi različici krasili kipi angelov Lize Hribar. Žal se ta oltar s svojo moderno likovno govorico ni priljubil ljudem, zato so ga leta 1977 zamenjali s sedanjim, ki je največje in najbolj znano delo Maksa Berganta. Postal je sinonim za okras znamenite Layerjeve slike in skupaj soustvarjata podobo, ki jo v romarskih spominih ohranjajo rodovi slovenskih vernikov.

Oltar na Brezjah je značilen primerek Bergantove rezbarske umetnosti – prevladujoč likovni motiv je stiliziran akantov list, ki se je iz okvirja slike »razrasel« v oltarni nastavek, celota je globoko rezbarjena in pozlačena. To pa ni bil prvi in edini Bergantov okvir za podobo Marije Pomagaj, njegovi so tudi okvirji za repliko slike v Ljubljanski stolnici in v cerkvah na Šutni v Kamniku, v Škofji Loki, pri Frančiškanih na Tromostovju in na Viču v Ljubljani, v Žalcu in v cerkvi sv. Petra v Beogradu. Bogata Bergantova cerkvena oprema pa je tudi v Komendi in v frančiškanski cerkvi v Mariboru. Bergant je delal vse do smrti leta 1996 in je v svojem več kot šestdesetletnem umetniškem delovanju ustvaril velik opus, najboljša in najlepša dela pa so nastala v obdobju 1960–1990.

Tradicija rezbarstva in umetnostna zgodovina
Arhitekt Plečnik je ob srečanju prepoznal izjemen Bergantov talent in mu je predlagal študij na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. Bergant se za to ni odločil, saj je bil takrat že likovno izoblikovana osebnost in si je izobrazbo pridobil na neformalen način, kakor še stoletja pred tem – v rezbarskih delavnicah se je namreč pod mojstrovim mentorstvom znanje širilo na pomočnike in vajence. Iz slovenskih podobarskih delavnic 19. stoletja (znamenita je bila denimo Šubičeva v Poljanah nad Škofjo Loko) se je ta tradicija nadaljevala še v 20. stoletje. V drugi polovici stoletja je še vedno delovalo nekaj avtorjev, ki pa so to tradicijo individualno nadaljevali in ohranjali – Jože Lapuh, Ivan Pavlinec in Bergant; danes je zelo aktiven rezbarski mojster Miha Legan.

Ob temeljnih umetnostnozgodovinskih raziskavah arhitekture, kiparstva in slikarstva preteklih obdobij so bile študije o umetnoobrtnem ustvarjanju in tovrstnih mojstrih zelo redke in tudi danes so obširnejše obravnave tega področja prej izjema kot pravilo. Le redki občudovalci podobe Marije Pomagaj zato vedo, da je avtor znamenitega okvirja na Brezjah rezbar Maks Bergant, in mnogi so prepričani, da gre za baročno umetnino. Nova monografija z bogatimi reprodukcijami je zato pomembno delo, ki razkriva manj znano – a ne manj pomembno – poglavje slovenske likovne preteklosti.

Andrej Doblehar