V Mestni knjižnici Ljubljana so predstavili antologijo pesmi Saše Vegri z naslovom Naročje kamenčkov, ki je izšla pri založbi Miš. V zbirko pesnice, ki bo ravno 12. decembra dopolnila 75 let, je urednik Igor Saksida uvrstil 75 njenih pesmi, ki jih je razdelil na sklope: Zdravilne laži, Zakaj, kako in kaj, Cica, ptica, Bajke nočnih senc in Moje naročje. V njej je zasledoval logiko razvoja od otroške poezije do poezije, ki ni bila napisana za otroke, a jo lahko berejo tudi mlajši bralci. Dodal je še spremno besedo, ki jo je naslovil Kamenčki v naročju besed in podob. Zbirko je ilustriral Damijan Stepančič.

Od navihane deklice do priznane pesnice
Najprej smo se sprehodili po utrinkih iz življenja Saše Vegri - to je njeno umetniško ime -, ki se je rodila v Beogradu, kjer je bil njen oče trgovec, in tam preživela najzgodnejša otroška leta. Nato so se z družino vrnili v Sv. Štefan na Štajerskem, kjer je navihana Saša (njeno rojstno ime je sicer Albina) v nasprotju z mirnejšima sestrama Slavo in Vero "kot kakšen fant" z doma narejenimi plovili plula po reki Voglajni.

Po srednji šoli za oblikovanje (takrat šoli za umetno obrt) je študirala umetnostno zgodovino in začela izdajati prve pesmi v revijah, leta 1958 pa sta prišli prva pesniška zbirka in njena prvorojenka. Deset let in še dve pesniški zbirki pozneje se je, takrat že mati treh otrok, Vegrijeva zaposlila v Pionirski knjižnici, ki ji je ostala zvesta do upokojitve. Leta 1980 je za pesniško zbirko Mama pravi, da v očkovi glavi dobila Levstikovo nagrado.

Med najbolj znanimi deli Vegrijeve so že kar kultna slikanica Jure kvak kvak (1975, 1994) ter pesniške zbirke Mama pravi, da v očkovi glavi (1978), To niso pesmi za otroke ali kako se dela otroke (1983) in Kaj se zgodi, če kdo ne spi (1991).

"Poezija Vegrijeve ostaja živa"
Urednik Igor Saksida je povedal, da se je s poezijo Saše Vegri prvič srečal med študijem, ko je naletel na pesem Pašnik s tematiko ljubezni, pesem o ženski in materi, ki ga je nato spremljala še leta. Kot je zapisal v spremni besedi: "Morda si vsak med nami tudi v Naročju kamenčkov najde pesem zase, tisto najbolj 'pravo'. Moja 'prava pesem', kot bi rekel Tone Pavček, 'z rano in rožo zaznamovana', je - ne le zaradi nje same, ampak predvsem zaradi spominov, ki jo spremljajo - Pašnik. V meni kar naprej in naprej zeleni, da sem prevzet od kamenčkov, ki mi jih podarja." Omenjeno pesem si v celoti preberite spodaj.

PAŠNIK
je ozelenel
v mojem naročju.
Visok topol
se je nagnil
iz mojih oči
in dva studenca
sta se zbudila
iz usihanja.
Moj otrok
je prišel,
da bi odložil
svoje kamenčke
in spustil
ptice želja
v krošnjo topola.
Napil
se bo moj otrok
iz prebujenih studencev
in zaspal.
Saj sem
kot mati božja
na starih ikonah,
sveta in srečna.

Saksida ugotavlja, da poezija Vegrijeve ostaja živa - kot vsaka dobra književnost. Poudaril je posebnost njene poezije, v kateri obstaja nekakšna vez med pesmimi za najmlajše in zahtevnejšimi za odrasle. Sposodil si je misel, ki jo je Saša Vegri leta 1995 zapisala v prispevku Michaelu Endeju v reviji Otrok in knjiga in ki se nanaša na Endejevo delo Momo: "Naenkrat nam ni več jasno, ali je sporočilo knjige namenjeno nam ali otrokom in če se prebrano dogaja v nas ali v knjigi."