Darío Arizmendi, urednik informativnega programa na kolumbijskem radiu Caracol in Márquezov tesen prijatelj, je v etru zagotovil, da bo novi roman izšel še letos. Če ga citiramo dobesedno: "Imel sem to srečo, da sem prejšnji konec tedna preživel z Márquezom v Mehiki in lahko vam povem, da vnaša še zadnje popravke v svoj novi roman." 250 strani dolg rokopis še nima naslova, ker si to nalogo avtor pušča za konec. "Napisal je prvi osnutek, ki mu ni bil všeč, nato še enega, pa še enega; po petih osnutkih je bil z napisanim zadovoljen," poroča Arizmendi.

Predlani je Márquez v intervjuju za časopis Vanguardia povedal, da je nehal pisati. "Leto 2005 je bilo prvo leto mojega življenja, v katerem nisem napisal niti vrstice. Niti sedel nisem pred računalnik. In nič ne kaže, da se bo situacija kmalu spremenila." Glede na to, da se je vrsto let bojeval z rakom, novica ni bila presenetljiva. "Z vsemi izkušnjami, ki jih imam, bi verjetno lahko brez težav napisal še kakšen roman, a bi ljudje vedeli, da s srcem nisem pri stvari."

Ni se bal postreči z nepričakovanim
Márquez, ki je zdaj star 81 let, je oboževalce na svoj prejšnji "poslovilni" roman (ki se je obenem izkazal za enega krajših) pustil čakati deset let. Leta 2004 je izšel (zdaj že tudi v slovenščino prevedeni Žalostne kurbe mojega življenja, zgodba o 90-letnem starcu, ki se nikakor noče vdati silam impotence - zato sklene spati z devico.

Roman je bil tako po formalni kot po vsebinski plati zelo različen od tega, kar je svet od Márqueza pričakoval - tu skoraj ni bilo sledu o magičnem realizmu, s katerim je "Gabo", kot ga ljubkovalno kličejo v Latinski Ameriki, stopil na čelo booma latinskoameriške književnosti v drugi polovici prejšnjega stoletja. Mnenja kritikov so bila zato zelo deljena: eni so se navduševali nad "zgoščenostjo in izpiljenostjo" proze, drugim pa se "Kurbe" "niso zdele žalostne ali melanholične, ampak samo pomilovanja vredno razočaranje." (recenzija v Guardianu).

A. J.