Literat, ki se je rodil prav 14. aprila leta 1913 v Grgarju pri Gorici, se je pred drugo svetovno vojno pretežno uveljavil kot kritik. Na ljubljanski univerzi je doštudiral slavistiko, nato je nekaj časa deloval kot novinar, tik pred drugo svetovno vojno pa se je zaposlil kot profesor v Kočevju. Pesmi, ki jih je tedaj objavljal, so bile intimistične, šele ob izbruhu druge svetovne vojne pa je, kot pojasnjuje Komelj, spregovoril s popolnoma novim pesniškim glasom. Vladimir Pavšič, ki je objavljal pod psevdonimom Matej Bor, je po okupaciji (leta 1941 je vstopil v NOB, kjer je deloval na področju kulture in propagande) začel pesmi naprej pisati na plakate in jih lepiti po stenah.
Novo rojstvo pesniškega glasu
Leta 1942 je na pesniško prizorišče vidno vstopil z zbirko partizanske poezije Previharimo viharje. Svojo partizansko liriko je bogatil z intimnim odzivanjem na usodne dogodke smrti in ljubezni, pozneje pa je njegova poezija izražala lirska doživetja in tesnobne vizije, ki grozijo človeštvu.
Pesnik sam svoje medvojne poezije ni razumel kot angažirane, ampak kot nekakšno eksplozijo ali novo rojstvo pesniškega glasu, pravi Komelj, ki je za delo Stoletni Bor napisal spremno študijo o pesnikovem literarnem opusu. Bor je nekoč zapisal, da je moral v zbirki Previharimo viharje krik, ki ga je potlačil globoko vase, le na dan, sicer bi se v njem razrasel in ga ohromil. "Iz takega razpoloženja so nastale njegove prve uporniške pesmi. In šele potem, ko je izkričal, kar je moral izkričati, je lahko postala njegova beseda bolj mirna, tiha in ubrana," je v tretji osebi ednine o sebi zapisal Bor.
Označba 'režimski avtor' je preveč posplošena
Po vojni je Bor delal na ministrstvu za prosveto in bil krajši čas ravnatelj ljubljanske Drame. Močno je bil angažiran v slovenskih, jugoslovanskih in mednarodnih pisateljskih društvih, med letoma 1962 in 1966 je tudi predsedoval Slovenskemu centru PEN. S Prešernovo nagrado nagrajeni književnik podpisuje tudi 12 dram in več del za mladino.
Njegov obsežen povojni opus deloma ostaja v senci. Že njegovi prevodi Shakespearja bi za koga predstavljali življenjsko delo, meni Komelj. Razumeti ga kot "režimskega avtorja", je precej zgrešeno, saj se je vedno srečeval s travmatičnimi temami. V svojem zadnjem romanu Jernov rokopis ali Martinova senca se je lotil tudi bolj temnih strani partizanstva.
Vseskozi se je zavedal odgovornosti pisatelja v svojem času, poudarja Komelj. V enem izmed svojih esejev je zapisal, da vsaka beseda, kjer koli je izgovorjena, lahko vpliva na usodo sveta. V teh besedah je zajeto njegovo razumevanje odgovornosti pesniškega in pisateljskega poklica.
Knjiga tik pred izidom
V začetku maja bo založba Mladinska knjiga izdala omenjeno knjigo Stoletni Bor. Dokumentarno biografijo je napisal Mihael Glavan, ki je izbral tudi slikovno gradivo in Borove eseje. Delo bo med drugim obsegalo spomine njegovih otrok Mateja Pavšiča, Ajde Marušič Pavšič in Manje Pavšič ter vnukinje Nane Žargi, ki jih dopolnjuje pričevanje Borove sokrajanke Justine Doljak.