Pravzaprav se je vse skupaj začelo kot igračkanje z besedami in končalo kot evropski bestseler. Najprej sicer med kritiki sprejet zelo hladno in celo z odprom, a ko so mlajše generacije odkrile prvi del Skandinavske mizantropije, je bila The Cocka Hola Company izstreljena med bralsko publiko, Matias Faldbakken pa nenadoma bolj prepoznaven kot pisatelj in ne kot vizualni umetnik, kar je pravzaprav njegova izhodiščna stroka.

Norveški pisatelj je bil te dni v Ljubljani, kamor ga je v okviru Skandinavske pomladi povabila založba Didakta in v Konzorciju pripravila pogovor z njim. Izkazalo se je, da Faldbakken še vedno prisega na vizualno umetnost kot svoj osnovni 'poklic' (kratek sprehod po spletu potrdi, da je s samostojnimi razstavami gostoval med drugim v Berlinu, Londonu in New Yorku), da pa se je začetna pisateljska igrivost tekom pisanja vseh treh knjig prevesila v malce bolj resnobno delo. Kar dokazujejo tudi poznejše sodbe kritikov, ki so zadnji del Unfun prepoznali kot 'pravo romaneskno delo', medtem ko so, po Fladbakknovih besedah, prvi del obtožili nekakšne nepopolnosti, fragmentarnosti, skratka nečesa, kar vsaj kot forma nima prave literarne vrednosti. Sam pisatelj pa pravi, da priznavanje klasičnosti Unfunu z njegova stališča ni ravno kompliment.

Se je sploh še spodobno smejati?
Čeprav se je forma morda zdela nepopolna, pa so Faldbakknu že kmalu priznali svojstveno rabo jezika, ki za marsikoga prestopa meje dobrega okusa in zaobjema temačne teme z izrazito humornim podtonom, kar pravzaprav bralca postavlja v dvom, ali se je sploh še spodobno smejati zapisanemu. Pisatelj priznava, da je provokativnost njegovih del klišejska, da pa gre vseeno zgolj za šale na račun odurnosti in opolzkosti. Faldbakknovi junaki so čudaki, ki ne poznajo ne solidarnosti ne sočutja. Obsceni so in pogosto zverinski v dejanjih in besedah, vest in morala sta jim deveta skrb. Živijo vseh konvencij in norm osvobojeno življenje (ali si zanj vsaj prizadevajo), zdolgočaseni v svetu, kjer se vse vrti okrog brezdanjih fascinacij vsega mogočega in nemogočega. Vrednote postavljajo na glavo, jih trgajo, izzivajo tabuje.

Ženske na primer o ženskah izgovarjajo neverjetno mačistične in neprimerne sodbe, eden izmed junakov je prepričan, da je najboljši način za odganjanje ljudi stran od sebe to, da postaneš naci (in v tem se verjetno ne moti). V romanu Unfun pa na primer nastopi "resnični" Dan Castellaneta, tisti, ki sicer posoja glas Homerju Simpsonu, ki pa v Faldbakknovi preobleki ni nič kaj hollywoodski.

Avtorstvo in 'neprijazne' avtorske pravice
Faldbakken po načelu postmodernizma, in pa tudi internetne dobe, prostodušno priznava, da njegova literarna dela pravzaprav niso resnično avtorska, ker je veliko napisanega našel in povzel s spleta, in pri različnih mislecih. Gre za mešanico realnosti in njegove lastne domišljije; kar se je v končni fazi spremenilo v svojstveno snov, za katero niti Faldbakken ne več, ali si jo je izmislil sam ali pa jo je kje 'ukradel'.

Vsi trije deli miznatropije (The Cocka Hola Company, Macht und Rebel, Unfun), ki sicer niso vsebinsko povezani drugače, kot da prikazujejo enak svet, so prevedeni v več evropskih jezikov, na žalost pisatelja pa ne v angleščino. Sicer naj bi se lotili angleškega prevoda, a so ga tudi opustili, po Faldbakknovem mnenju zato, ker ima večina angleško govorečega območja striktno določeno avtorsko pravo, poleg tega pa nekateri realni liki (npr. Dan Castellaneta) niso najbolj prizanesljivo prikazani, kar bi utegnilo marsikoga še bolj razburiti.

Kaj se obeta?
V prihodnosti pa morda lahko pričakujemo tudi film iz Faldbakknove 'delavnice', vendar to ne bo film, posnet po katerem izmed njegovih romanov. Prepričan je namreč, da prenos romana na platno izgubi večino svoje sočnosti.