Včasih je bil že prav zoprn, vedno v iskanju razglednic in znamk, se spominja njegova žena Erica Johnson Debeljak, ki je med drugimi zaslužna, da so Debeljakovi kartolini izšli v knjižni izdaji. Danes skoraj pozabljen dokument neke dobe je dragocen košček pri ohranjanju spomina na Debeljakovo delo in njegovega humanističnega duha. Kot pesnika, esejista in kritika ga dobro poznamo, manj kot zbiratelja in pošiljatelja razglednic.

Knjiga Saj grem samo mimo, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga, je po besedah urednice Nele Malečkar, neke vrste mini življenjepis, saj so razglednice v njej razdeljene kronološko. Pa ne le zato, v njih so zapisane besede, ki pripovedujejo o nekaterih prelomnih dogodkih v Debeljakovem življenju (prek razglednice je, na primer, zaprosil ženo Erico). Pisal jih je na najrazličnejše naslove – najprej je pisal staršem, sestri, sošolcem iz gimnazije, pozneje pa kolegom iz literarnega sveta nekdanje Jugoslavije ter drugim pisateljskim in profesorskim sopotnikom, številnim prijateljicam in prijateljem, poleg žene tudi otrokom Klari, Simonu in Lukasu.

Alešu Bergerju je nekega poletja iz Polhovega Gradca sporočil: "Hodil po zemlji sem naši in kupoval razglednice. Ljubil sem jih in jih še, posvetne podobice, za nas katoliške ateiste!" Zapise je redno opremljal s smeški, včasih tudi s sličicami in citati.

Debeljakove predhodnice sms-jev
Debeljak je na ta način negoval izumirajočo tradicijo pisanja razglednic in s tem skrbno ohranjal stike s prijatelji. "Bil je vitez dopisovanja," ga je na predstavitvi označil Berger. Po besedah Erice Johnson Debeljak so moževe razglednice kot predhodnice sms-jev, po drugi strani pa nanje lahko gledamo tudi postmoderno, saj so nekateri zapisi precej dolgi. "Nikoli ni odnehal. Razglednico je poslal, ko je šel smučat na Krvavec, ko je šel na sprehod s psom, ko je šel v mesto. Včasih je bil v večnem iskanju razglednic in znamk že prav zoprn," je v smehu dejala.

"Punca, poročiva se, predolgo sva že sama ..."
V besedilu Erice Johnson Debeljak v knjigi preberemo, da je mož v svojem življenju nakupil na desettisoče razglednic. Obstaja več naslovov, na katere je skozi leta poslal več sto razglednic, največja zbirka pa obsega 540 primerkov. Spominja se, da jo je prek razglednice hotel dati na čevelj, a z razglednico jo je nekako tudi zaprosil za roko. Spomladi leta 1993 jo je v newyorškem stanovanju pričakala razglednica iz Ljubljane s citatom Leonarda Cohena z albuma The Future, z besedami "punca, poročiva se, predolgo sva že sama ..."

Razglednice z vsebino
Med naslovniki, kamor so bile namenjene njegove razglednice, je bil dve desetletji tudi prijatelj Matjaž Pikalo, ki je ob izidu knjige dejal, da se je vsake razglednice izjemno razveselil. Z njimi je Debeljak presenečal, razveseljeval, spodbujal in dal človeku tudi misliti. "Njegova sporočila niso bila kar tako, to so bile razglednice z vsebino," pravi.

O tej Debeljakovi navadi v knjigi poleg žene, Pikala in Bergerja pripovedujeta tudi dobitnika razglednic Andrew Zawacki in Igor Štiks. Njihove eseje in razglednice dopolnjuje fotografija s Paga, kjer je Debeljak z družino, prijatelji in psom preživel zadnje morske počitnice in tam z njimi izpeljal poseben projekt: ustvarili so okoli 35 razglednic, navdihnjenih z enakim razgledom, ki so bile nato razposlane prijateljem po svetu. Knjižno delo zaključujejo prepisi in prevodi razglednic ter fotografije zapisov iz Debeljakove beležnice.