Star bo 87 let, na videz je krhek in izsušen, a njegov jezik je še kako oster, um pa luciden: na predstavitvi svojega novega romana Caim (Kajn) je José Saramago, dobitnik Nobelove nagrade za književnost leta 1998, izjavil, da bi bilo človeštvo verjetno na boljšem, če ne bi bila Biblija nikoli napisana. (Rimskokatoliška cerkev ga je že obtožila, da take izjave daje samo v imenu publicitete. "Pisatelj takega kova je lahko kritičen, a žalitve nikomur ne koristijo," je izjavil Manuel Marujao, predstavnik portugalske škofovske zveze.)

Katoličani ne berejo, Judje pač?
Roman Kajn je ironična reinterpretacija svetopisemske zgodbe o Evinem sinu Kajnu, ki je ubil svojega mlajšega brata Abela. Saramagu se ne zdi, da bo knjiga katoličane in Cerkev užalila, je še povedal v nedeljo v Penafielu, kjer je roman predstavljal, preprosto zato, "ker Biblije ne berejo". "Čisto mogoče, da bo užalila Jude, ampak to me ne zanima preveč." (Judovska skupnost se je pravzaprav odzvala malo drugače: pravijo, da jih ne more šokirati niti Saramagovo niti pisanje kogar koli drugega. "Saramago Biblije ne razume, kvečjemu površno jo pozna," je bil lakoničen rabin Elieze Martino, predstavnik lizbonske judovske skupnosti.)

"Sveto pismo je priročnik nemoralnosti, ki ima velik vpliv na našo kulturo in celo način življenja. Brez njega bi bili drugačna, verjetno boljša rasa," so ga povzeli domači mediji. V nadaljevanju je ostro napadel "krutega, ljubosumnega in nevzdržnega Boga, ki obstaja samo v naših glavah".

Prostovoljno izgnanstvo na Kanarskih otokih
Plodoviti pisec, v svetu znan predvsem po apokaliptičnem romanu Esej o slepoti, je odraščal v revni kmečki družini na jugu Portugalske. Seveda to ni prvič, da je Saramago užalil cerkveno institucijo: pred skoraj 20 leti je v romanu Evangelij po Jezusu Kristusu v središče postavil Jezusa, ki živi z Marijo Magdaleno ter se skuša izogniti križanju. Roman, v katerem se skuša približati figuri Jezusa kot človeka, ki se skuša zoperstaviti svojemu pokroviteljskemu in manipulativnemu očetu, je bil v domovini nemudoma prepovedan, češ da žali verska čustva. Pisatelj je domovino takrat zapustil in se za stalno naselil na španskem otoku Lanzarote. Iz svojega prostovoljnega izgnanstva nekdanji radikalni komunist še vedno rad kaj pove na račun vladajoče garniture. Pred nekaj leti je svoje rojake razkačil s pozivom, naj se Portugalska kot avtonomna provinca s Španijo združi v novo državo, "Iberio".

Njegova najslavnejša dela so, poleg že omenjenih Eseja o slepoti (Ensaio sobre a cegueira) in Evangelija po Jezusu Kristusu (Evangelho segundo Jesus Cristo), še Zapis o samostanu (Memorial de convento) (ta tri so dostopni tudi v slovenskem prevodu), Leto smrti Ricarda Reisa (Ano da morte de Ricardo Reis), Dvojni človek (O homem duplicado) in lansko Slonovo popotovanje (A Viagem do Elefante). Samooklicanega ateista in nekdanjega člana komunistične partije večkrat citirajo z besedami, ki jih je izrekel ob prevzemu Nobelove nagrade: "To je nagrada za vse, ki govorijo portugalsko ... Denar bom pa vseeno pobral jaz."

Berlusconi in fašizem Armanijevih kravat
Sicer pa Saramago v bes ne spravlja le rojakov: pred dnevi se je mudil v Italiji, kjer je predstavljal svojo zbirko krajših tekstov, ki jih je objavljal na svojem blogu, Zvezek (Cuaderno). Takrat je udaril po politiki: "Niti najmanj ne dvomim o tem, da skuša Berlusconi v Italiji ponovno vzpostaviti fašizem. To sicer ni isti fašizem kot v tridesetih, tisti z neumnimi gestami, kakršna je bila dvigovanje desnice. Ima pa druge, prav tako neumne geste. To ne bo fašizem črnosrajčnikov, ampak fašizem Armanijevih kravat."