Pri 75 letih, ko se je podpisala pod približno 120 novel, meni, da je porabila vse gradivo in da bralcem nima več česa povedati. Oboževalci te kanadske pisateljice, ki jo slovenski bralci poznajo po delih Pisarna in Priložnost, se lahko veselijo le še štirih njenih novel, ki so že napisane, a še niso bile objavljene, je povedala pisateljica, ki ostaja ob prošnjah po nadaljnjem pisanju neomajna.

Upanje na nova delo Munrojeve pa ohranjata njen urednik Douglas Gibson in prijateljica Margaret Atwood, prav tako priznana kanadska pisateljica, ki sta prepričana, da še ni napisala zadnje besede in da bodo bralci še uživali ob novih zgodbah o predrzni, čudoviti in pretresljivi absurdnosti življenja, kot je nekoč zapisala sama.

Brati je bilo treba New Yorkerja
Večino novel je najprej objavila v reviji New Yorker, v kateri so se bralci poglobili v svet nezvestih žena, neubogljivih deklet, mož, ki prevarajo zaupljive ljubimke, staršev in starih devic s temnimi skrivnostmi ter krivde polnih hčera, ki ne morejo ljubiti postaranih mater. Za svoja dela je trikrat prejela nagrado governor general, ki je v njeni rodni Kanadi najvišja književna nagrada.

Najprej je prodala "Jagode"
Svojo prvo zgodbo je Munrojeva prodala leta 1953, ko je urednike revije Mayfair prepričala z delom A Basket of Strawberries (Košara jagod). Leta 1968 je izdala svojo prvo zbirko novel, naslovljeno Dance of the Happy Shades (Ples veselih senc), ki ji je prinesla prvo od nagrad governor general. Munrojeva je bila takrat kot nov planet na književnem obzorju, ko je pisala o temah, ki se prej večinoma niso znašle na agendi kanadskih pisateljev. Vloge žensk v družbi nihče pred njo ni pogledal pod takih drobnogledom, kot je to storila prav Munrojeva, ki je znala tudi seks in njegovo vlogo v življenju opisati bolje kot kdor koli.

Muz in navdiha ni iskala po svetu
Njen literarni alter ego je bila junakinja Del Jordan, ki jo je uporabila v delu Lives of Girls and Women (Življenja deklet in žena), da bi izpolnila svojo misijo: ohraniti ne le svoje rojstno mesto, ampak zajeti tudi lastnosti, ki so značilne za večino krajev po svetu. Po njem pisateljica ni prav pogosto potovala, saj ni čutila potrebe živeti v prestolnicah. Njena London in Pariz je bila dežela ob Huronskem jezeru, ki jo je znala z besedo približati bralcem po vsem svetu in jih seznaniti s prezbiterijanskim obdobjem, za katerega pravi, da ga je še ujela za rep.