V slovenskem paviljonu sta se soočila z vzhajajočo literatko srednje generacije Ano Marwan.
Pogovor je v izhodišču potekal o njunem raznolikem delu – predstavljena sta bila kot avtorja, ki pišeta zelo drugače. Če se je Jančar vsaj v svojih zadnjih romanih odločil svoje zgodbe umestiti v zgodovinski okvir, je pisanje Ane Marwan veliko bolj fragmentarno. A kot je povedal Jančar, svojih del ne šteje med zgodovinske romane, saj so v ospredju človeški odnosi, ljubezen, izdaja in vse, kar sodi zraven.

Kot primer je bil omenjen njegov zadnji roman Ob nastanku sveta (založba Beletrina), ki ga je znova postavil v svoj rodni Maribor, mesto, v katerem že dolgo ne živi več, a mu predstavlja magičen prostor, v katerega lahko umesti svojo domišljijo, duha časa pa označi z določenimi zunanjimi dogodki. "Lažje mi je to umestiti v neki zgodovinski kontekst, čeprav je precej biografskih elementov v tej knjigi," je dejal pisatelj. Sam svojih romanov nikakor ne bi označil za zgodovinske, ti da sodijo v neki žanr, malodane kič, meni pisatelj.

Ano Marwan, ki je v razmeroma kratkem času izdala tri romane, piše tako v nemščini kot slovenščini. V nemščini je izšel njen prvenec Lipitsch, njen drugi roman Zabubljena (prav tako založba Beletrina) pa v slovenščini. Za dvojezično delo Krota je prejela avstrijsko literarno nagrado Ingeborg Bachmann, eno najpomembnejših literarnih nagrad v nemškem govornem prostoru.

O romanu Zabubljena je povedala, da je želela napisati antiroman, kot neke vrste glasbeno delo, ki se razvija v času. Ker ga je napisala v slovenščini, je s prevodom v nemščino po njenem mnenju nastalo novo delo. Avtorica ima, kot je povedala, skoraj strah pred prevodi, zaradi tega tudi raje prebira knjige v izvirnem jeziku.

Jančar ni nezaupljiv do prevajalcev. Mora jim zaupati, pravi, saj sicer ne bi nikoli spoznal avtorjev iz dežel, kot so Litva, Estonija in Portugalska. Prepričan je tudi, da Slovenija premore odlične prevajalce, po zaslugi katerih skorajda ni knjige, ki je pomembna v evropskem kontekstu in ne bi bila prevedena v slovenščino.

"Prevajanje pomaga, da spoznaš avtorje," je dejal Jančar, ki je med drugim spregovoril tudi o zgodovinskem razvoju literature v Sloveniji. Občinstvu v Frankfurtu je dejal, da se je ta konec 19. in na začetku 20. stoletja modernizirala ter se tako v estetskem kot vsebinskem smislu približala drugim evropskim narodom.

"S takšnimi dogodki se združujejo različni deli družbe"
V četrtek so v slovenskem paviljonu razpravljali o tem, kako pomembni so tovrstni svetovni dogodki, kakršen je knjižni sejem, za posamične države, kakšna kulturna politika se skriva za tem ter kaj prispevajo h knjižni panogi in njenim ustvarjalcem. Govorniki so med drugim poudarili, da se tako združujejo različni deli družbe.

Asta Vrečko: To je velik dogodek za Slovenijo
Ministrica za kulturo Asta Vrečko je omenila pomembnost udeležbe na tovrstnih dogodkih, saj slovenska kultura z njimi pridobiva svojo vidnost. Udeležba se ji zdi pomembna sploh v primeru manjših držav, saj Frankfurtski knjižni sejem kot svetovni dogodek o knjigah odpira številne možnosti, pogovore, razprave. To je velik dogodek za Slovenijo, je povedala.

Po njenih besedah ni samoumevno, da je slovenski jezik, ki je bil vedno ključen za narod, danes enakovreden člen pri politikah in tehnologiji ter pri dostopnosti do knjig. Omenila je tudi trenutno spreminjanje zakonodaje glede javne rabe jezika, saj si po njenih besedah želijo, da bi se enakovrednosti jezika zavedali tudi nekateri tehnološki velikani in pretočne storitve, ki še niso omogočile uporabe jezika pri svojih ponudbah.

V zadnjih desetletjih je bilo veliko storjenega za literaturo in kulturo, pravi ministrica, pri tem pa se ji zdi pomembno tesno sodelovanje med vsemi udeleženci na tem področju.

Ian Denison: Knjižni sejmi so namenjeni združevanju ljudi
O pomembnosti vzpostavljanja povezav in mrež je spregovoril tudi Ian Denison iz Unescove mreže svetovnih prestolnic knjige. Po njegovih besedah so knjižni sejmi enako kot Unesco namenjeni temu, da združujejo ljudi, v primeru sejma bralce, založnike, avtorje, prodajalce in prevajalce, ki skupaj praznujejo knjigo.

Kot je pojasnil, je mreža svetovnih prestolnic kulture nastala pred nekaj leti, ker so mesta ocenila, da si želijo več od tovrstnega programa. S tem po njegovih besedah lahko nastanejo nove povezave med mesti, mesta, ki so že nosila ta naziv, pa lahko pomagajo novim kandidatkam, da se pri Unescu potegujejo za ta projekt. Tako se po njegovih besedah zgodi, da se združijo različni deli družbe, na primer založniki in vlada, pa tudi nevladne organizacije in združenja avtorjev, ki nato uresničijo svoje zamisli.

Na največjem knjižnem sejmu v Latinski Ameriki, ki bo konec novembra potekal v Guadalajari v Mehiki, bo častna gostja Evropska unija z vsemi svojimi državami članicami. Po besedah Arnauda Pasqualija iz Evropske komisije, so se ob povabilu srečali z oviro, da niso imeli posebnega organa, kot je v Sloveniji javna agencija za knjigo, ki bi prevzel organizacijo. Tako so ustvarili mrežo med agencijami, ki promovirajo knjige. Na sejmu, kjer bo vsaka država članica zastopana z vsaj enim avtorjem, si po njegovih besedah želijo predstaviti kulturo EU-ja na skupen način, a hkrati njeno jezikovno raznolikost.