Predsednici Slovenskega centra Pen Ifigeniji Simonović se je ideja za temo okrogle mize porodila, ko je brala knjigo, v kateri je bilo opisanega veliko nasilja: nenadoma se ji je knjiga zazdela tako umazana, da jo je odložila.

Vprašala se je, ali literatura morda nasilje tudi spodbuja ali opravičuje, ali v nasilje privoli, ali je do njega popustljiva ter kako pri pisanju o nasilju ostati verodostojen, obenem pa ne zaiti v moraliziranje. Kako preprečiti, da bi bilo pisanje o nasilju samo po sebi nasilno?

Sorodna novica Na Mednarodnem srečanju pisateljev na Bledu o nasilju v literaturi in literaturi v izgnanstvu

Pri pisanju o nasilju gre tudi za obtoževanje in iskanje krivca in vprašanje je, ali bralec dojema razliko med opisom in promocijo, med pravičnim in dobrim, je opozorila Ifigenija Simonović, ki meni, da bi morala tudi sodobna liberalnost brez meja imeti meje. "Nas je spoštovanje starih vrednot obvarovalo pred nasiljem, pred tem, da bi bili nasilni ali postajali bolj in bolj nasilni? Ne vem. Morda dušimo vrednote, pa ne vemo, da dušimo svojo osebno človeško človečnost," ugotavlja.

Tone Peršak je pojasnil, da so v Penu nagnjeni k temu, da na književnost gledajo a priori pozitivno in da si skoraj ne predstavljajo, da bi literatura, še zlasti takšna, ki je dobro napisana, lahko propagirala ali celo pozivala ali vsaj posredno spodbujala k nasilju. Poleg tega si običajno prizadevajo, da bi v primerih, ko so odlični avtorji aktivno podpirali nasilne ideologije, rasistične in nacionalistične ideje, te avtorje na neki način ločili od njihovih del.

Opis nasilja ne pomeni obrambe nasilja
Naslov okrogle mize navaja k iskanju možnosti, da morda lahko prikaze in opise nasilja v literaturi pojasnimo in opravičimo kot neke vrste prispodobe in nikakor ne kot obrambo ali celo zavzemanje za nasilje, četudi v okoliščinah, ki bi po mnogo življenjskih merilih lahko opravičevale nasilje. Skratka tudi književnost, še zlasti nekateri žanri, nemalokrat bolj ali manj neposredno pozivajo ali pa vsaj spodbujajo k nasilju, pravi Peršak.

Zgodovina in tudi književnost, prav tako kot druge umetnosti, pričajo, da sta nasilje in nasilnost na neki način, na žalost, neločljivi od tega, kar imenujemo s pojmi, kot so človek in človeška narava. Tako je samoumevno, da literatura pogosto opisuje in tudi analizira, napada, a tudi opravičuje nasilje, ga celo propagira in navaja k nasilju, ocenjuje Peršak.

Protiutež nasilju: ljubezen
Podpredsednik Slovenskega centra Pen Robert Simonišek se je vprašal tudi, kaj je z ljubeznijo v literaturi, ali nas opisi ljubezni v nekem etičnem smislu spodbujajo, ali pa v bistvu demitizirajo ljubezen in njeno vrednost. Podpredsednik francoskega centra Pen Malick Diarra je dodal, da je naša prihodnost narejena iz upanja in ljubezni.

Prav upanje in ljubezen sta tista, ki ju promovirajo tudi z vsakoletnim blejskim srečanjem. Literatura protestira proti obstoječemu svetu, ki je nepopoln, in ustvarja novega. Srečanja pa so ključna, ker spodbujajo poslušanje drug drugega. Bled je simbol miru, simbol duha in srca, je prepričan Diarra, ki je eden redkih tujih udeležencev letošnjega srečanja.
Številni se zaradi pandemije srečanja namreč niso mogli udeležiti. Tako je tujcev na srečanju le nekaj udeležencev iz Francije, Nemčije in Švice, medtem ko so prejšnja leta gostili od 40 do 50 gostov iz 30 ali celo 40 držav. Vendar, kot je zagotovila Ifigenija Simonović, so z njimi v stiku na daljavo, številni so tudi pripravili svoje prispevke za srečanje.