Med drugo svetovno vojno je bilo več kot 20.000 Slovencev deportiranih v nemška koncentracijska taborišča. Kar nekaj jih je prišlo tja iz italijanskih koncentracijskih taborišč. Več kot tretjina jih je v taboriščih tudi umrla. Zgodbe številnih so neznane, prav tako kraji, kam vse jih je okupator zapiral. Enega od manj poznanih koncentracijskih taborišč je v svoji prvi monografiji raziskala mlada zgodovinarka Lea Knez, trenutno zaposlena v Koroškem pokrajinskem muzeju.

V sklopu zbirke Perspektive je izšla njena knjiga Koncentracijsko taborišče Neuengamme 1938–1945: slovenski ujetniki in njihova usoda. Gre za prvo zgodovinopisno raziskavo, posvečeno manj poznanemu koncentracijskemu taborišču Neuengamme v Hamburgu, ki pa je povezano z usodo več kot tisoč Slovencev. "Upam, da doseže čim več bralcev in bralk ter tako pritakne vsaj majhen delček k ohranjanju spomina na žrtve enega najtemnejših obdobij v človeški zgodovini," pravi zgodovinarka.

Koncentracijsko taborišče Neuengamme je bilo od Hamburga oddaljeno okoli 25 kilometrov in je ležalo na močvirnati ravnini v bližini reke Elbe, na površini, veliki 58 hektarjev. V obdobju od decembra 1938 pa do maja 1945 je bilo sem pripeljanih več kot 100.000 moških in ženskih ujetnikov, okoli 2000 jih je bilo usmrčenih, sklepa pa se, da je skupno število smrtnih žrtev ob koncu vojne in povojnih mesecih presegalo polovico. Ujetniki so prihajali iz več kot dvajsetih različnih držav, tudi s slovenskega območja.

Ker je prav danes praznik upora proti okupatorju, je treba izpostaviti tudi to, da je ujetnikom kljub grozotam taboriščnega življenja uspelo ohranjati določeno mero upora in volje, ki je ni bilo mogoče zlomiti. Eden izmed zaprtih v tem taborišču Miroslav Mirko Kregelj si je nad svojo taboriščno številko tetoviral simbol Triglava, ki je predstavljal slovenski upor proti okupatorju znotraj taborišča. "Svoboda, o kateri smo sanjali ob ilegalnem delu in akcijah in potem po zaporih in v taborišču, je bila za nas oštevilčene trpine najbolj sveta stvar. Zanjo smo bili pripravljeni pretrpeti vse," se je spominjal.

Več pa v intervjuju z zgodovinarko Leo Knez, ki se je raziskave tega taborišča lotila v sklopu magistrskega dela na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani pod mentorstvom dr. Kornelije Ajlec.

Sorodna novica 80 let OF-a: "Leta 1941 je šlo za to, da Slovenci izginemo"

Koncentracijska taborišča niso nastala v času druge svetovne vojne, temveč so jih po vzponu Hitlerjeve stranke začeli ustanavljati že kmalu za 'discipliniranje' najprej političnih nasprotnikov, potem družbeno marginaliziranih posameznikov, pa pozneje seveda Judov in nato drugih 'manjvrednih' narodov. So bili koncept in metode delovanja v vseh koncentracijskih taboriščih podobni? Kako so se morda spreminjala skozi leta delovanja?
Nacistična koncentracijska taborišča so se vzpostavila že v letu 1933, kmalu po požigu Reichstaga, ko je nemški predsednik Paul von Hindenburg v odgovor in v obrambo pred nevarnim komunističnim nasiljem izdal t. i. Uredbo za zaščito naroda, ki je ovrgla temeljne človeške pravice in nacionalsocialistom omogočila zakonsko preganjanje pripadnikov komunistične stranke ter pozneje tudi vseh drugih nasprotnikov in nasprotnic nacističnega režima. Sam nadzor nad prvimi taborišči oz. zapori so že od začetka prevzeli pripadniki iz vrst SA-ja in SS-a. Ta taborišča so bila v veliki meri nekoordinirana in še niso bila namenjena uničevanju nasprotnikov, ampak so bila instrument, s katerim si je nov režim zagotavljal oz. varoval svojo oblast tako, da je poskušal svoje nasprotnike pokoriti skozi rigorozno urjenje, trdo delo in nasilje.

Prelomnico v razvoju nacističnih koncentracijskih taborišč predstavljata leti 1936/37, ko Tretji rajh vstopi v drugo fazo priprav na vojno, kjer postaja potreba po delavski moči vedno večja. Prav ta potreba po delavski moči, ki bi nemško gospodarstvo podpirala, je vodila v reorganizacijo političnih zaporov in se preusmerila v iskanje novih skupin ujetnikov. Zaporniška kazen se je razširila na vse tiste, ki so bili v preteklosti že kaznovani, na klateže, zvodnike in na Rome. Sredi leta 1938 je bilo v koncentracijskih taboriščih tako že 24.000 ujetnikov. Hkrati je SS v tej fazi začel tudi gradnjo "modernejših" taborišč, ki so se vedno bolj odmikala od principa zaporov za politične nasprotnike in se usmerila k vzpostavitvi delovnih taborišč, ki so bila v bližini gospodarskih površin, primernih za izkoriščanje, kot je bilo na primer leta 1938 v bližini kamnoloma ustanovljeno koncentracijsko taborišče Mauthausen ali pa na območju velike tovarne klinkerja zgrajeno taborišče Sachsenhausen. To je veljalo tudi za vzpostavitev koncentracijskega taborišča Hamburg-Neuengamme v letu 1938.

Vi se v svojem delu tokrat osredotočate na raziskovanje morda splošni javnosti manj poznanega taborišča Neuengamme. Za kakšno taborišče je šlo?
Koncentracijsko taborišče Neuengamme je bilo najprej vzpostavljeno kot podružnica taborišča Sachsenhausen, vendar je kar hitro preraslo v samostojno koncentracijsko delavsko taborišče. Zgrajeno je bilo v regiji, ki je ponujala bogate naravne danosti, kot je bilo obilo gline in veliko obdelovalno površino, kjer je SS želel 'ustvariti množične zaposlitve za vse brezdelneže in tako v njihovem koncentracijskem taborišču s poceni delovno silo proizvajati prvovrstne izdelke iz klinkerja'.

So katere narodnosti med ujetniki v tem taborišču prevladovale?
V letih od 1938 do 1945 so nacisti v koncentracijsko taborišče Neuengamme skupno pripeljali več kot 81.000 moških in več kot 13.500 žensk. Ujetniki so prihajali iz več kot dvajsetih različnih držav, po narodnosti pa so največjo skupino tvorili ujetniki iz Sovjetske zveze in baltskih držav (več kot 27.000), iz Poljske (15.700), Francije (11.650), Nemčije (9200), Madžarske (7200) in Nizozemske (6850). Skupno je več kot polovica vseh ujetnikov prihajalo iz držav vzhodne, četrtina pa iz držav zahodne Evrope.

So bili v to taborišče poslani tudi ljudje s slovenskega območja? Pod kakšno 'obsodbo'?
Iz nekdanje Jugoslavije naj bi bilo v taborišče pripeljanih okoli 1000 moških ujetnikov in 250 ženskih ujetnic, kar nekaj jugoslovanskih ujetnikov pa je bilo evidentiranih bodisi pod italijansko bodisi avstrijsko narodno skupino, pri čemer gre za prebivalce območij, ki so bila v času druge sv. vojne pod italijansko oz. nemško okupacijo. Domneve, da naj bi med njimi bilo okoli 750 Slovencev, je nemogoče dokazati, je pa na podlagi dosedanjih raziskav verjetno, da je večino jugoslovanskih ujetnikov res sestavljala skupina Slovencev in Slovenk.

Po ocenah osebja iz arhiva Neuengamme se to število giblje okoli nekaj sto moških in okoli 150 ženskih ujetnic, skozi svoje raziskovanje pa mi je uspelo poimensko navesti skupno 386 Slovencev in Slovenk, ki so v različnih letih druge svetovne vojne ujetništvo preživljali v tem taborišču.
Nacisti so jih zaprli večinoma zaradi aktivnega sodelovanja pri uporu proti okupatorju in ponemčevalni politiki, pri čemer je šlo predvsem za civilni krog prebivalstva, ki je z različnimi življenjskimi potrebščinami, denarjem in orožjem oskrboval partizanske borce, pomagal pri njihovem skrivanju in se udeleževal različnih protestov proti novi oblasti. Včasih je bil nekdo lahko aretiran in poslan v taborišče samo zato, ker je imel v družini znanega pripadnika partizanskih enot.

Se je odnos stražarjev do ujetnikov razlikoval – po narodnosti ali po tem, zakaj so bili tja pripeljani?
Gestapo in SS sta z vseh zasedenih ozemelj v času vojne v koncentracijsko taborišče Neuengamme pripeljala na desettisoče ujetnikov, ki so bili v večini zaprti zaradi uporništva proti nemški oblasti. Politični zaporniki iz drugih držav so v glavnem dobili oznako rdečega trikotnika, medtem ko so prvi ujetniki iz Nemčije imeli zelene trikotnike, ki so označevali "kriminalce". Poleg tega so se med oznakami pojavljali še črni trikotnik za "asocialne", kot so bili Sinti in Romi, rožnati trikotnik, ki je označeval homoseksualce, in vijoličasti trikotnik, ki je predstavljal "bibelforšerje" oz. Jehovove priče. Judje so imeli poleg zgoraj naštetih barvnih trikotnikov, ki so označevali njihov "zločin", prišit še rumen trikotnik, obrnjen za 180°, tako da sta oba trikotnika skupaj tvorila šesterokrako Davidovo zvezdo. Odnosi med stražarji in ujetniki so bili pomemben vidik taboriščnega življenja in so lahko močno vplivali na možnost preživetja. Ena izmed najbolj osovraženih skupin ujetnikov in ujetnic so bili Judje, ki so bili prisiljeni delati intenzivneje kot drugi zaporniki, niso smeli prejemati ali pošiljati pošte, prav tako pa jim je bil prepovedan vstop na bolnišnične oddelke. Zaradi katastrofalnih razmer je veliko število judovskih ujetnikov hitro umrlo, tisti, ki pa jim je uspelo preživeti, so bili jeseni 1942 poslani v druga koncentracijska taborišča, kjer so jih umorili v plinskih celicah. Večina Judov iz taborišča Neuengamme je bila poslana v koncentracijsko taborišče Auschwitz.

Nacistična rasna ideologija se je kazala tudi pri drugih skupinah ujetnikov v taborišču. Poleg Judov so bili najbolj osovraženi Čehi in še bolj Poljaki. Slovanski ujetniki so bili izpostavljeni težjemu fizičnemu delu, po mesece skupaj so morali graditi ogromne taboriščne objekte, medtem ko so bili nemški ujetniki deležni večje zaščite in so opravljali lažja dela, kjer se niso izčrpali do smrti. Leta 1943 se je struktura ujetnikov v taborišču spremenila. Največjo narodnostno skupino so zdaj predstavljali ujetniki iz Sovjetske zveze, ki so bili prav tako osovraženi od nacistov in so zdaj prevzeli opravljanje najtežjih fizičnih del. Poleg tega je pri odnosih v taborišču ključno vlogo igral tudi vrstni red, po katerem so skupine ujetnikov prihajale v taborišče; pozneje ko je nekdo prišel, težje se je v taborišču uveljavil. Vsa delovna mesta, kamor spadajo rokodelske delavnice, različne funkcije in kvalificirana delovna mesta, ki so imela boljše razmere za preživetje, so bila že zasedena. SS je prav tako težil k temu, da je odnose med različnimi skupinami namerno oteževal in različna nesoglasja obračal v svoj prid.

Ujetniki so predstavljali pomembno delovno silo vojnega aparata, v zadnjem letu in pol vojne je njihovo število strmo naraščalo. Kaj vse so bili prisiljeni početi? Ste zasledili morda povezave s še danes delujočimi znanimi podjetji?
Od začetka obratovanja Neuengamma so delavci v osrednjem taborišču predvsem gradili taboriščno strukturo – skladišča, barake, tovarne – in kopali jarke in rečne kanale, ki so taborišče povezali z reko Elbo. Velik del dela je bil namenjen proizvodnji opeke iz klinkerja in železarskim obratom, kjer so izdelovali orožje. Postopoma so se zaradi vedno večje potrebe po delovni sili po vseh večjih mestih na severu Nemčije vzpostavila satelitska taborišča Neuengamma, ki so jih izkoriščali tako nacistična oblast kot domača podjetja. Po zavezniškem bombardiranju Hamburga v t. i. operaciji Gomora, med 25. julijem in 3. avgustom 1943, ki je uničilo velike dele mesta, so bili ujetniki iz osrednjega taborišča prvič v večjem številu premeščeni po samem mestu Hamburg, kjer so bili prisiljeni čistiti ruševine, pokopavati trupla, graditi obzidja in odstranjevati nedetonirane bombe. V letu 1944 se je vzpostavilo več satelitskih taborišč kot v vseh drugih letih vojne skupaj. Podjetja, ki so se ukvarjala z oborožitveno industrijo, so na celotnem prostoru severne Nemčije ustanavljala nove industrijske obrate, kamor so premeščali ujetnike iz koncentracijskega taborišča Neuengamme. Večinoma so satelitska taborišča služila za prestavitev orožne industrije pod zemljo, gradnjo pomožnih stanovanj ali za vojaško fortifikacijo, kot je bila gradnja tankovskih jarkov vzdolž obale Severnega morja, Veliko satelitskih taborišč je svojo dejavnost usmerilo tudi v potrebe vojne mornarice z delom v ladjedelnicah in gradnjo podmorniških bunkerjev. V skladu s t. i. programom Geilenberg je moralo več tisoč ujetnikov na rafinerijah skrbeti, da se je po težkih bombnih napadih obvarovala proizvodnja goriva, katerega industrija je bila že zelo oškodovana.

Kar nekaj danes dobro poznanih podjetij je ujetnike in ujetnice izkoriščalo za svoje potrebe, med njimi na primer Volkswagen, Continental AG, Philips in drugi.

Koliko se je o koncentracijskih taboriščih in njihovih lokacijah vedelo med ljudmi na Slovenskem? Ko so ljudi deportirali, so vedeli, kaj jih čaka?
Slovenski ujetniki, ki so bili v prvih letih vojne poslani v nacistična koncentracijska taborišča, se niso dobro zavedali, kakšna usoda jih tam čaka. Večina ujetnikov in ujetnic se je po aretaciji in premestitvi v taborišča odpravila na pot v neznano. Ob transportu v Dachau iz zapora v Begunjah na dan 14. marca 1942 se preživeli ujetnik Stane Tušar spominja, da sam o Dachauu ni vedel ničesar, prav tako pa ni poznal pomena koncentracijskih taborišč. Dachau je predstavljal nekaj čisto novega in neznanega. Na prvi pogled je bilo taborišče videti precej boljše od begunjskega zapora, kjer so ujetniki konstantno živeli v strahu za svoje življenje. Ujetniki so hitro spoznali, kaj pomeni življenje v koncentracijskem taborišču, in se veselili transporta v Neuengamme, samo da so lahko zapustili "tisočkrat prekleti Dachau". V Hamburgu jih je čakalo ponovno razočaranje, saj so bile razmere tam še slabše. V enem izmed pričevanj preživela ujetnica Nada Verbič navaja, da je vse, kar so vedeli, to, da se odpravljajo v deželo, kjer vladajo "red, snaga in disciplina". Izvedeli so, da je njihov končni cilj neko nemško taborišče, pri čemer pa niso niti vedeli, kako naj bi bilo taborišče sploh videti.

Sorodna novica Okupator izseljeval cele vasi, prizanesli niso niti otrokom

V spominih preživelih, med drobci, ki so ostali za taboriščniki, lahko še danes opazujemo tudi neomajno voljo človeka do preživetja, poznamo zgodbe o organiziranem uporu, o skritem svetu tovarištva med zaprtimi … Ste med svojim raziskovanjem tudi v tem taborišču naleteli na takšne zgodbe?
Da, neomajna volja je bila med taboriščniki ključna za preživetje v taborišču. Preživeli ujetniki in ujetnice iz Neuengamma navajajo več primerov solidarnosti in medsebojne pomoči. Pomagali so si na primer z deljenjem skromnih obrokov hrane, obiskovanjem v bolnišničnem revirju in spodbujanjem. Večkrat je kdo namesto onemoglega ujetnika ali ujetnice tudi zasedel težje fizično delovno mesto in ga oz. jo poskusil tako obvarovati pred selekcijami. Če je kdo izmed njih zasedal kakšno pomembnejšo funkcijo, se je trudil priskrbeti dodatno hrano ali zdravila. Kapo v bolnišničnem revirju je ujetnike tudi operiral in jih tako poskusil rešiti pred neuspešnimi operacijami študentov medicine, ki so se končale s smrtjo. Ujetniki so si pomagali tudi z učenjem nemškega jezika, ki je omogočalo večje možnosti za preživetje znotraj taborišča.

Glavni pobudniki upora in medsebojne pomoči so bili komunistični in socialdemokratični politični zaporniki, ki so v različnih delovnih komandah na skrivaj organizirali skupine upornikov proti nacističnemu režimu.

Med metode, ki so jih uporabljali za zatiranje upora in preprečevanje medsebojne pomoči, je spadala lakota ali stradanje ujetih. Kaj vse se je dogajalo?
Ujetniki so bili izpostavljeni nasilju in šikaniranju, kakor hitro so izstopili iz vlaka in peš pod strogim nadzorom ter brcami in udarci korakali v taborišče. Pred vhodom v taborišče so na vhodnih vratih zagledali slavni napis "Arbeit macht frei" oz. delo osvobaja. Takoj ko so vstopili v notranjost, jih je najprej pričakal še drug napis: "Ena pot vodi k svobodi. Njeni mejniki so: poslušnost, marljivost, poštenost, red, čistoča, treznost, resnica, požrtvovalnost in ljubezen do domovine." Novi ujetniki so morali nato pogosto dolgo stati pri miru na zbornem mestu, lačni in žejni ter prepuščeni vsem vremenskim razmeram. Sledila je napotitev v prostore za imetje, kjer so morali ujetniki oddati vse svoje premoženje in lastnino, vključno z vso obleko. Potem so odšli v umivalnico pod prho in nato k brivcem, ki so jih obrili po celotnem telesu. Ti so si delo znali olajšati tudi tako, da so ujetnike obesili na lesena stojala kakor svinje pri zakolu. Po tem "ritualu očiščenja" je sledil prevzem razvpitih črtastih taboriščnih oblek, ki posameznikom pogosto sploh niso bile prav. Od začetka leta 1943 so lahko ujetniki zaradi pomanjkanja uniform nosili civilne obleke, ki so bile pokrpane in raztrgane. Prevzemu oblačil je sledil odhod v barake, kjer so morali ujetniki sami našiti svoje taboriščne številke in dodeljen barvni trikotnik. Prav tako so dobili pločevinaste tablice s številko, ki so jih morali nositi okoli vratu. Od tega trenutka je taboriščna številka predstavljala njihovo edino identiteto v taborišču. V prvih dneh ujetništva so bili novi taboriščniki poklicani na zaslišanje v politični oddelek. Zaslišanja tam so redko potekala brez maltretiranja.

Namen taborišč je bil že od vsega začetka jasno začrtan – zlomiti je bilo treba sposobnost odpora pri vseh, ki so oz. bi lahko kakor koli nasprotovali nacističnemu režimu. Tako je vsakega ujetnika ob prestopu taboriščnega praga čakal enak proces z namenom takojšnje pokoritve in zatiranja vsakršnega upornega duha.

Za koncentracijska taborišča je značilno, da so v njih določeni zdravniki na taboriščnikih, tudi otrocih, opravljali medicinske eksperimente. Se je to dogajalo tudi v taborišču Neuengamme?

Tudi Neuengamme je bil prizorišče krutih medicinskih poskusov na ljudeh. SS-ovi zdravniki so na primer izvajali poskuse s tuberkulozo in iskali različne načine zdravljenja tifusa. Ob koncu leta 1944 so na ujetnikih začeli testirati učinke strupenih plinov. Študenti medicine so v Neuengammu lahko na živih ujetnikih opravljali poskusne operacije. Zdravnik Heißmeyer je eksperiment s tuberkulozo ponovil na skupini 20 judovskih otrok, desetih fantkov in desetih deklicah v starosti od pet do dvanajst let. Kljub ukazu o največji tajnosti testnih subjektov so se govorice o teh otrocih hitro razširile po taborišču. Nekateri ujetniki so jim sami izdelali igrače, ki so jim jih podarili na božični večer; eden izmed ujetnikov zdravnikov, ki jih je obravnaval, pa je dolgo prekuhaval tuberkulozne bakterije in jih poskušal narediti otrokom neškodljive. Otroci vojne niso preživeli, saj so jih 20. aprila 1945 obesili skupaj z vsemi taboriščniki skrbniki v upanju zakritja sledi svojega početja.

Eksperimenti so potekali deloma z dovoljenjem oz. vednostjo nadrejenih in deloma brez. Zobozdravnik Jäger je ujetnike na primer uporabljal za vaje, pri katerih se je poskušal naučiti splošnih kirurških veščin, kamor so spadale tudi amputacije, ki jih je izvajal brez kakršne koli anestezije. Žrtve dotičnih operacij so zaradi zapletov pogosto umrle.

Konkreten primer eksperimentiranja na ujetnicah je doživela skupina Slovenk, ki so bile skupaj z drugimi ujetnicami 18. marca 1945 odpeljane zunaj taborišča, kjer je stal poseben visok bunker. Sto ujetnic so nato zaprli v majhen prostor (ca. 5 x 3 m), kjer so morale stati tesno druga ob drugi. Ob prisotnosti paznic, kemika, zdravnika in arhitekta bunkerja so začeli izvajati poskus, ki bi torej pokazal, koliko časa lahko prebivalstvo v primeru plinskega napada zdrži brez zraka. Nadzorniki eksperimenta so imeli na voljo vsak svojo masko s kisikom, medtem ko je bila skupini stotih ujetnic namenjena samo ena maska. Poskus je trajal dve uri in pol, potem pa so ga morali zaradi velikega števila omedlevic prekiniti. Helena Igerc se natančno spominja enega izmed teh poskusov: "Zrak je postajal slabši. Začele smo kričati: umrle bomo. Prosim, izpustite nas ven. Vrata so ostala zaprta. Osebje je govorilo: Zdržite! Zdržite! Vse bo v redu. Imele smo občutek, da se ne smemo premikati. Tiste, ki so stale zadaj, so si drznile kričati, spredaj pa jih je bilo strah SS-a, ki nas je naučil, da smo brezmočne in strogo kaznovane za vsako malenkost. Raje smo vse zdržale, kakor da bi bile dodatno kaznovane."

Je bil kdo iz taborišča tudi izpuščen?
Ob morebitnem odhodu oz. izpustitvi, kar je bila redkost, so ujetnike iz koncentracijskega taborišča pospremili z besedami, ki bi jih odvrnile od pričevanja o taboriščnem življenju: "Tukaj ste bili. Če se nočete vrniti v taborišče, potem o življenju tukaj ne boste spregovorili niti besede. Ali je bilo dobro ali slabo … niti besede. Sicer se boste vrnili sem." Domov so nekoga izpustili, če je bil smrtno bolan, v redkih primerih pa je delo v taborišču zamenjalo prisilno delo v delavskih taboriščih, kjer so vladali boljši pogoji in več osebne svobode.
V redkih priložnostih, ko je se slovenskim ujetnikom na ta ali drugačen način uspelo vrniti domov, so bili pri domačem prebivalstvu postavljeni pod drobnogled, saj so ti pogosto sumili, da so bili ujetniki izpuščeni zaradi tega, ker so v taboriščih sodelovali z nemškim okupatorjem.
Kot primer lahko navedem izpustitev Miloša Poljanška, kjer je bilo ključno posredovanje njegove tete Ane Rainhofen iz Celja, ki se je nekega dne v januarju 1944 na obisku pri prijateljici po naključju spoznala s Sigmundom Rascherjem, zdravnikom iz Dachaua. Po njegovem nasvetu je napisala vlogo, v kateri je zatrdila, da njen nečak "Tretjemu rajhu ni storil nič žalega" in da je zaprt po krivici. Rascher je vlogo vzel s seboj in jo poslal v Berlin na sedež ministrstva oz. v kabinet Heinricha Himmlerja, kar je po dolgotrajnem procesu in zaslišanju zadostovalo za Poljanškovo izpustitev v avgustu 1944. V konkretnem primeru njegove izpustitve so Poljanška najprej oblekli v obleko, ki jo je nosil ob prihodu v taborišče, in ga nato poslali k frizerju, ki je poskušal pričesko spraviti v red oz. izbrisati sledove taboriščnih las. Ker to ni bilo mogoče, so mu ukazali, da si mora nadeti kapo. Nazaj je dobil tudi preostalo imetje, ki ga je prinesel v taborišče, in pa dva obroka hrane za na pot. Preden je odšel iz taborišča, je moral podpisati izjavo, da bo o razmerah in življenju tu molčal. Pred vhodom ga je čakal kombi z voznikom, pridružil pa se mu je tudi SS-ov stražar, ki ga je spremljal iz taborišča vse do Slovenije.

Kakšen je bil konec tega taborišča, kakšna usoda taboriščnikov, ki so bili tam zaprti ob koncu vojne?
Malo pred koncem druge svetovne vojne je v celotnem sistemu taborišča Neuengamme ostajalo več kot 50.000 ujetnikov. SS je zaradi pritiska in uspešnega prodiranja britanske in ameriške vojske na zahodu že v koncu marca 1945 začel evakuacijo prvih satelitskih taborišč. Večina transportov z ujetniki je bila namenjena v posebna t. i. sprejemna taborišča, ki so se vzpostavila šele v zadnjih tednih vojne in so bila med ujetniki znana kot "taborišča smrti". Do sredine aprila je bila tako opuščena večina od sedeminpetdesetih še obstoječih satelitskih taborišč, ujetnike pa so s tovornimi vagoni, tovornjaki ali kar peš v naglici odpeljali stran od bližajočih se zavezniških enot. Hrana (če sploh) je bila preskrbljena za od enega do dveh dni, čeprav so nekateri transporti trajali tudi več kot en teden. Higiena na prenatrpanih vagonih je bila katastrofalna, ujetniki so dobili komaj kaj hrane, z vodo pa jih sploh niso več preskrbovali. Stražarji so zato začeli pobijati onemogle ujetnike. Veliko ljudi je zaradi izčrpanosti umrlo ob evakuaciji ali v sprejemnih taboriščih.

Okoli 10.000 ujetnikov v osrednjem taborišču je konec aprila pod nadzorom SS-a zapustilo Hamburg in se napotilo proti pristaniškemu mestu Lübeck, kjer so jih nastanili na tovornih ladjah Thielbek in Athen ter na križarki Cap Arcona, ki so bile tam zasidrane. Cap Arcona je sama lahko sprejela več tisoč ujetnikov. Življenjske razmere na ladjah so bile katastrofalne, ujetniki so bili v večini natrpani v skladiščih za tovor, kjer so dobili zelo malo hrane in vode, zato jih je veliko izmed njih izstradalo do smrti. Kmalu preden so britanske enote na začetku maja osvobodile Lübeck, sta tovorni ladji zapustili pristanišče in se zasidrali na morju v bližini Cap Arcone. Skupno je bilo na krovu vseh treh ladij več kot 9000 ujetnikov. Tretjega maja so britanska letala v zmotnem prepričanju, da gre za ladje, ki prevažajo nemške vojake, bombardirala vse tri ladje. Athen se je uspelo izogniti preveliki škodi, medtem ko sta Thielbeck in Cap Arcona potonili in s seboj vzeli življenja več kot 7000 ujetnikov, ki so tako umrli le nekaj ur pred osvoboditvijo. Med njimi naj bi bilo tudi več sto slovenskih ujetnikov.

Slovenske ujetnice, ki so na repatriacijo čakale v Hamburgu, so tam znova človeško zaživele. Taborišče so uredile v dokaj prijetno začasno domovanje. Zaradi velike oddaljenosti Slovenije in slabih prometnih povezav niso mogle izsiliti takojšne vrnitve domov, zato je Verbič kot voditeljica kampa skrbela, da je bilo življenje za ujetnike na čakanju znosno. S pomočjo prijateljic je pripravila tečaj branja in pisanja za nepismene vojne ujetnike pod vodstvom Vide Blaganje. Imeli so tudi lasten pevski zbor, Angleži pa so pomagali organizirati koncertni večer z nemškimi glasbeniki. Slovenki Mica Petrič in Vida Rožnik sta bili poslani na Informacijski urad za Jugoslovane pri 8. angleškem korpusu v Hamburgu, kjer sta delovali kot prevajalki in opravljali različne pisarniške posle. Prav tako sta se zavzeli za pomoč in oskrbovanje preživelih ujetnikov in delili pošiljke Rdečega križa ter poskrbeli, da so vsi jugoslovanski ujetniki kampa Churchill dobili denar za nakup nujno potrebne obleke. Službeno pot sta opravljali po več taboriščih z jugoslovanskimi razseljenci, kjer sta jim pojasnjevali novonastalo politično situacijo doma. Slovenke so domov odšle 9. septembra 1945 na enem izmed zadnjih transportov iz Hamburga. Ko so prispele v domačo Ljubljano, jih je na železniški postaji v Šiški pričakalo neprijetno presenečenje, saj je bila postaja prazna. Pot so same nadaljevale do Domžal, kjer je delovala repatriacijska baza, in tam opravile potrebno registracijo, prejele potrdila in se z njimi odpravile vsaka na svoj dom.

Se je odgovorne za delovanje tega taborišča našlo in privedlo pred roko pravice?
V obdobju od 18. marca do 3. maja 1946 so se v hamburški hiši, t. i. Curiohausu, vrstili sodni procesi proti poveljniku Maxu Paulyju in trinajstim obtoženim osebam, ki so bile v zadnji fazi vojne vpletene v vodenje taborišča. Enajst izmed njih je bilo skupaj s Paulyjem obsojenih na smrt zaradi vojnih zločinov nad človeštvom. Sodbe proti njim so bile izvedene 8. oktobra 1946. V nadaljevalnih procesih je bilo obtoženih še petnajst ljudi, smrtna kazen pa je doletela še devetnajst pripadnikov SS-a in upravitelja ujetniškega taborišča Alberta Lütkemeyerja. Poleg osmih procesov, ki so potekali proti osebju osrednjega taborišča, je na območju britanske okupacijske cone potekalo še sedemindvajset sodnih procesov proti vodilnemu osebju iz satelitskih taborišč. Obtoženi so bili pripadniki SS-a, drugi stražarji ter tudi posamezni ujetniki kapoji in zaposleni iz podjetij, kjer so za prisilno delo uporabljali ujetnike iz taborišča. Prav tako so obtožili devetnajst nadzornic iz ženskih taborišč. Skupno je v obeh nemških državah po vojni proti zločincem iz taborišča Neuengamme in vseh satelitskih taborišč potekalo samo 142 kazenskih postopkov. Hamburško državno tožilstvo je poleg tega vodilo še več kot 100 preiskav, v katerih pa je samo v desetih primerih sledila obtožba, v samo sedmih pa končna razsodba. Zadnji sodni postopki so bili sproženi po smrti obtožencev, v letu 2004. Večina storilcev in storilk se tako nikoli ni bila dolžna zagovarjati pred sodiščem ali odgovarjati za svoje zločine v času druge svetovne vojne.

Kaj je kot spomin na ta strašni čas in kraj ostalo danes?
Danes na območju nekdanjega taboriščnega kompleksa stoji spominsko obeležje, je pa koncentracijsko taborišče Neuengamme vse do osemdesetih let prejšnjega stoletja bolj ali manj ostajalo pozabljeno in izbrisano iz zavesti nemške in druge javnosti kot eno izmed prizorišč nacističnega terorja, čeprav je taboriščna vrata prečkalo več kot 100.000 ujetnikov in ujetnic.

Pod spominsko obeležje spada 17 originalnih poslopij s petimi stalnimi razstavami v Neuengammu ter tremi zunanjimi razstavami v različnih delih mesta Hamburg, od leta 1994 pa tukaj tudi delujeta tudi arhiv in knjižnica. Večino ujetniških barak so v letih po vojni porušili, tako da so v prostor umeščene s pomočjo orisanih tlorisov. Kljub vsemu napredku pa se mora obeležje razvijati še naprej, odgovarjati na aktualna družbena vprašanja in pripomoči k nadaljnjemu ohranjanju demokratičnih načel in razvijanju skupne evropske identitete.

Ste mlada zgodovinarka, nova generacija, če se tako izrazim. Kaj se vam ob dnevu, ki ga zaznamujemo 27. aprila, zdi še posebej pomembno, da se ne pozabi oziroma na kaj moramo biti kot družba še posebej pozorni?
Kot raziskovalko zgodovine me je od nekdaj pritegnila tematika, ki orisuje zgodbe malega človeka, zgodbe boja za preživetje, a hkrati tudi zgodbe neverjetne moči in poguma.
Namen mojega raziskovanja je skozi monografijo o nacističnem koncentracijskem taborišču Neuengamme osvetliti življenje, trpljenje in umiranje številnih slovenskih ujetnikov in ujetnic, ki so na neki točki druge svetovne vojne končali v tem taborišču. Čeprav Neuengamme predstavlja enega izmed največjih taborišč nasploh in osrednje taborišče na celotnem geografskem območju severne Nemčije, pa ostaja danes v zavesti ljudi, predvsem Slovencev, precej ali morda celo popolnoma nepoznano. Svoje delo posvečam vsem, katerih glasovi so bili in so še danes utišani s pomočjo sovraštva, nasilja in uničenja – na strpnejšo prihodnost, v upanju, da se zgodovina nikoli ne bi ponovila.

Mislim, da nas najbolje pospremijo besede preživele ujetnice Helene Igerc: "Vse pogosteje se dogaja, da moram jokati. Vsak je imel svoj dom, svojo družino. Nacisti so vse pregnali, oropali in z njimi tako kruto ravnali. Zaradi tega ne morem dojeti, da želi današnja družba vse to zakriti. Ne govorim zase. Govorim v imenu mrtvih."