"Nacionalistično gibanje se tipično ne začne s protestnim zborovanjem, izjavo ali oboroženim odporom, pač pa s pojavom književnih združenj, zgodovinskih raziskovanj, glasbenih festivalov in kulturnih revij," v delu Nacionalizem poudarja sociolog Anthony D. Smith, ena največjih avtoritet za področje nacionalizma, ki poudarja vlogo kolektivnega spomina pri oblikovanju nacionalne pripadnosti.

In kako kotirajo nacionalizmi v času, ko koroški Slovenci izgubljajo v preteklosti že dobljene pravice? V oddaji Profil, ki si jo lahko ogledate v posnetku pod novico, so govorili o slovenskem in nemškem procesu nacionalizma, ki sta v preteklosti soustvarjala drug drugega. Zgodovinar Filip Čuček je v pravkar izdani knjigi Svoji k svojim v središče postavil nacionalno razmejitev na Spodnjem Štajerskem v 19. stoletju.

Zapis nemščine kot edinega uradnega jezika v osnutek koroške deželne ustave vzbuja zaskrbljenost. Problem je velik. Kaj zgodovinsko pomeni?
Čuček: Dejstvo, da se v 21. stoletju kršijo pravice manjšin, zapisane pred več desetletji, je vsekakor zaskrbljujoče. Po avstrijski državni pogodbi iz leta 1955 je posebne pravice pridobila tudi slovenska manjšina na avstrijskem Koroškem. Toda pri zagotavljanju le-teh prihaja do težav vse do danes. Sedmi člen tako nalaga dvojezičnost v mešanih občinah, kar pa se v praksi ne izvaja. Zdi se, da je po drugi svetovni vojni katarzo doživela zgolj Nemčija, kar pa ne velja za Avstrijo. Ta se je imela vse do osemdesetih let prejšnjega stoletja za prvo žrtev nacizma, ne glede na vse afere, ki so kazale na nacistično preteklost vodilnih avstrijskih politikov. Koroška, ki naj bi spodbujala kulturno in jezikovno raznolikost, danes pa naj bi bila zgolj nemščina deželni jezik, se s tem ukrepom vsekakor vrača daleč nazaj v zgodovino. Zdi se, da se pojavljajo oziroma ponavljajo vzorci Haiderjeve politike, s katero očitno nismo opravili.

Med leposlovnimi deli s slovensko koroško tematiko v zadnjih letih velja omeniti denimo roman Angel pozabe Maje Haderlap, pa tudi Handkejevo dramo Še vedno vihar. Bi morda lahko govorili o trajni zgodovinski travmi slovenske manjšine na Koroškem?
O manjšini govorimo seveda po koncu 1. svetovne vojne. Dejstvo je, da je tudi slovensko govoreče prebivalstvo na Koroškem vse do takrat varovala decembrska ustava iz leta 1867, ki je vsaj na papirju zagovarjala enakopravnost vsem govorjenim jezikom v Avstriji. No, tudi takrat se to načelo ni spoštovalo, predvsem na lokalni ravni. Koroška pa spada med tiste avstrijske dežele, ki so v drugi polovici 19. stoletja najbolj občutile prodoren nemški nacionalizem. Po prvi svetovni vojni so še obstajale dvojezične ustanove, ampak zapletanje med Avstrijo in Kraljevino SHS (oziroma kasneje Jugoslavijo) je vse bolj zapostavljalo slovensko manjšino na Koroškem. Asimilacija je bila v polnem teku, velikonemški ideologi in zgodovinarji so izumili tudi vindišarsko teorijo, ki je celo trdila, da jezik koroških Slovencev ni slovenski. Po drugi svetovni vojni in nekaj let po podpisu avstrijske državne pogodbe so obstajali dvojezični napisi, dvojezično uradovanje, dvojezične šole. Vendar ko se je ugotovilo, da se bo Avstrija ohranila kot samostojna država, so se vse pridobitve slovenske manjšine pričele vse bolj krčiti, zadnji val pa lahko spremljamo danes s svojimi očmi.

V knjigi Svoji k svojim povežete proces politične demokratizacije v Avstriji z nacionalnim procesom na Spodnjem Štajerskem. Kako sta procesa v stoletju meščanstva razmejila prebivalstvo?
Druga polovica 19. stoletja je tudi na Slovenskem čas novih nacionalnih identitet. Tradicionalne deželne identitete, ki so bile značilne vse do leta 1848, pa seveda še krepko čez, je postopoma pričela zamenjevati nova širša nacionalna komponenta. K temu je pa pripomogla tudi politična demokratizacija, ki je v politiko pripuščala vedno več volivcev, vedno več prebivalstva, prebivalstvo pa je postajalo ključni faktor političnega življenja. V jezikovno mešanih deželah sta vzporedno tekla vsaj dva nacionalizma na Spodnjem Štajerskem, slovenski in nemški. Nemci so se oprli na tradicionalno posestno stanje, češ da so mesta od nekdaj nemška in nemški jezik je bil v mestih sredstvo komunikacije. Na drugi strani pa so imeli Slovenci lažje izhodišče na podeželju. Mobilizacija prebivalstva je potekala vse do preloma stoletja, ko je bil nacionalni val dejansko zaključen, prebivalstvo pa definirano po nacionalnem principu.