Poletje je sicer čas, ko večina ljudi oživi in se poda na takšne ali drugačne pustolovščine, večina pa se jih še vedno najraje odpravi kar na morje, kjer se navadno v izobilju pretegujejo na udobnih (ali pa tudi ne) ležalnikih, malo plavaj in se čez čas začnej spraševati, kaj zdaj. Najboljši odgovor je verjetno knjiga - kljub vsemu so počitnice namenjene temu, da se odmaknemo od ustaljenosti, kot sta televizija in svetovni splet. Poletno branje zahteva kanček lahkotnosti, pa vendar ne želimo brati prvega šundromana, ki nam pride pod roke. Predvsem pa je poletno branje tisto, ki mu pritiče kanček utopizma, magičnosti in nerealnosti.

Aleš Čar: Pasji tango
Slovenski pisatelj Aleš Čar je s svojim drugim romanom Pasji tango vstopil v svet Viktorja Viskasa, glede na njegovo ime ironično, ljubitelja psov - kar se precej jasno izkaže v zadnjem prizoru romana, ki pa ga ni jemati popolnoma dobesedno - in njegov hermetični svet poletne Ljubljane, že pregovorno zapredene v brezdelje, a hkrati prežete z nenavadnostmi. Viktor živi iz dneva v dan, pravzaprav kar tako v tri krasne; njegova realnost se giblje med iluzornostmi in njihovim nasprotjem, obenem pa roman odseva stvarnost kot takšno in jo tudi kritično pretresa. Na vsak način zabavno branje.

Vesna Lemaić: Popularne zgodbe
Mlada pisateljica, dobitnica letošnje nagrade fabula, ki jo Dnevnik podeljuje za najboljše izvirne slovenske zbirke kratke proze, izdane v preteklih dveh letih, je s svojimi Popularnimi zgodbami že ustaljeno literarno zvrst kratkih zgodb oplemenitila in ji pridala zmes raznih popularnih žanrov (ki bi jih pravzaprav lahko šteli za tiste bolj lahkotne); od sentimentalke do grozljivke. Elvis Presley v teh zgodbah podaja roko vojnim veteranom, čudne ljubezni pa se prevesijo v drobne medčloveške bližine, ki osmišljajo življenje v času izpraznjenih zgodb. Pisateljica se je svojemu delu posvetila do te mere, da je do podrobnosti raziskala vsako obravnavano temo.

Tadej Golob: Svinjske nogice
Še eden izmed letošnjih literarnih nagrajencev: Tadej Golob. Ob podelitvi kresnika je žirija o njegovem knjižnem prvencu zapisala, da gre za vseskozi napet, na trenutke pretresljiv, tudi šokanten, na skrivaj celo angažiran, dobro zastavljen in do konca spretno izpeljan roman, ki zagotavlja bralski užitek. Vsekakor nas zanima, kakšna je ta zgodba o kvaziumetniku z družbenega dna.

Douglas Adams: Štoparski vodnik po galaksiji
Verjetno je že od svoje prve izdaje leta 1979 Douglasov Štoparski vodnik po galaksiji in nato njegovi štirje nasledniki, ki sestavljajo celotno serijo, na seznamu poletnih branj. Zgodba o popolnoma povprečnem angleškem gospodu, ki mu nenadoma želijo porušiti hišo, da bi tam nastala obvoznica. Glavni junak (Arthur Dent) se znajde v gostilni s pisateljem Fordom Prefectom, ki mu razkrije, da bo svet v desetih minutah uničen, bralec pa je od tu naprej priča fantazijskim preobratom kot je npr. "zaštopanje" vesoljske ladje, predvsem pa silno zabavnim pogovorom in razmišljanjem.

Manuel Puig: Poljub ženske pajka
Nenavaden roman, ki pravzaprav ne pozna tradicionalnega pripovedovalčevega glasu in je v veliki večini pisan v dialoški formi, s posmodernističnimi in palimpsestnimi vrivki, ki bralcu objasnjujejo in razjasnjujejo povedano, a mu ne olajšajo razkrivanja skrivnosti, kdo je pravzaprav trenuten govorec (kar pa je pravzaprav dodana vrednost branja). Gre za zgodbo o dveh zapornikih v neki južnoameriški državi; celico si delita homoseksualec Luis Molina (ta je zaprt samo zaradi svoje istospolne nagnjenosti) in politični zapornik Valentin. Molina se pred enoličnostjo zaporniškega življenja brani tako, da pripoveduje o prizorih starega filma Poljub ženske pajka, kar gre sicer Valentinu sprva silno na živce, a sčasoma postaneta prijatelja ...

Luis Sepulveda: Starec, ki je bral ljubezenske romane
Morebiti smo se že malce preobjedli Márqueza in njegovih romanov (da ne bo pomote, nihče jim ne odreka odličnosti in zadovoljstva ob branju), kljub temu pa se vedno znova radi potapljamo v nenavadno magičnost Južne Amerike. Sepulvedov Starec, ki je bral ljubezenske zgodbe, je kratek roman, kjer ne manjka poetičnosti in magije, predvsem pa ga prebereš na dušek. Pripoveduje Antoniu Joséju Bolívarju Proañu, ki se je kalil med Indijanci, njegova največja sreča pa je dejstvo, da zna brati. A mir njegovega sveta je skaljen, ko se mora iz oči v oči srečati z maščevanja željno jaguarko.

John Fowels: Ženska francoskega poročnika
Na prvi pogled je Ženska francoskega poročnika viktorijanski roman. A to je zgolj prvi pogled. Drugi namreč že razkrije, da iz sicer opisane viktorijanske Anglije seva sodoben duh, da pisatelj svoje protagoniste in njihova dejanja komentira s stališča sodobnega bralca. Prav izjemno duhovite opazke, ki ne sodijo v čas, ko se roman uradno dogaja, bralce največkrat zbudijo – in nasmejijo. Naslovna junakinja romana je Sarah Woodruff, guvernanta brez ficka, ki domišljijo prebivalcev enega manjših krajev v Dorsetu buri s postavanjem na pomolu v svojem prostem času. Krajani kmalu "ugotovijo", da sanja o francoskem poročniku, svojem nekdanjem ljubimcu. Vaške opravljivke pa dobijo novo kost, ko se v Sarah zaljubi Charles Smithson.

Isabel Allende: Eva Luna
Roman o nekakšni sodobni čilski Šeherezadi, ki se skozi življenje prebija s pripovedovanjem zgodb, je ne glede na to, da mu pisateljica na vsak način želi pridati nekakšno magičnost, skrivnostnost in nenavadnost, v prijetno čtivo. Preveč stereotipno podani karakterji zapletejo bralca v nekakšno knjižno mešanico Almodovarjevih filmov, Márquezove magije in sugestivnosti ter mitskih razsežnosti ženske moči.

Patrick Süskind: Parfum: zgodba o morilcu
Prvenec nemškega pisatelja Parfum: zgodba o morilcu je že takoj ob izidu leta 1985 zbudil pozornost in doživel mednarodni uspeh. Vse skupaj se dogaja v Parizu, 18. stoletja, ko je tam vladal neznosen mestni smrad po gnoju, urinu, podganjih iztrebkih, pokvarjenem zelju umazanih rjuhah ... Sredi teh vonjav se rodi Jean-Baptiste Grenouille – otrok brez lastnega vonja, a s čudežno občutljivim vohom, kar ga popelje do izdelovalcev parfumov. A sam se odloči izdelovati drugačen parfum.

Pascal Bruckner: Ljubezen do bližnjega
Brucknerjev roman Ljubezen do bližnjega je pripoved o deziluziji generacije nekdanjih upornih študentov, ki so z geslom Bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče! skušali v temeljih spremeniti kapitalistični ustroj sodobnih zahodnih družb. Danes so nekdanji uporniki s sorbonskih barikad uspešni poslovneži, direktorji velikih firm, visoki politiki in diplomati, skratka, najuglednejši predstavniki prav tistega državnega aparata, ki so ga pred štiridesetimi leti spodkopavali. Precej grenko spoznanje, ki pa ga zna pisatelj začiniti z ironično distanco in posmehljivim pripovednim načinom.