Dobitnica letošnje Sovretove nagrade, najvišjega priznanja na področju knjižnega prevajanja, je Nives Vidrih, velika poznavalka češke literature, ki je žirijo prepričala s prevodom kratke proze Oglas za hišo, v kateri nočem več živet Bohumila Hrabala.
"Nives Vidrih je s premišljenim in načrtnim izbiranjem del, ki jih je prestavila v slovenščino, ključno sooblikovala podobo, ki jo imajo slovenski bralci o sodobni češki književnosti. V prizadevanju, da bi v slovenščini predstavila čim več osrednjih čeških proznih avtorjev 20. stoletja, je posegala po jezikovno, slogovno in izrazno raznolikih ustvarjalcih različnih literarnih usmeritev, od modernega klasika in enega največjih mojstrov češke literature Bohumila Hrabala prek nekdanjih disidentskih pisateljev Ludvika Vaculika, Viktorja Fischla in Egona Hostovskega do sodobnih avtorjev Jachima Topola in Michala Ajvaza," je zapisala žirija, v kateri so sedeli Jože Stabej, Barbara Šega Čeh, Jana Unuk, Andrej E. Skubic in Branko Madžarevič.

Spopad z jezikovnimi registri in slogi
V izboru Hrabalovih zgodb iz 60. in 70. let Oglas za hišo, v kateri nočem več živet je Vidrihova mojstrsko preigrala številne registre slovenskega knjižnega in pogovornega jezika, ko je zvesto in z veliko prevajalske invencije in jezikovne pretanjenosti sledila pisateljevim virtuoznim preskokom med brezmejno domišljijo in značilno ironijo, med poetičnostjo opisa in grotesko, opisom intimnih stisk in jedko družbeno kritičnostjo, med dialoškimi pasažami, ki drzno secirajo človeško govorico v različnih govornih položajih, na eni strani in v enem dihu izrečenimi hrabalovskimi neskončnimi periodami na drugi.

Iskanje lepote v majhnih stvareh
Vidrihova je na predstavitvi knjige Oglas za hišo, v kateri nočem več živet, ki je izšla v zbirki Beletrina Študentske založbe, dejala, da je za Hrabala značilno, da išče lepoto v vsem. Njegove zgodbe so prevajalki pomagale, da na svet gleda bolj optimistično. "Zame je Hrabal avtor, ki pomaga živeti, ki se bori proti grozotam, temi, grdoti, vsem negativnostim življenja na način, porojen iz globokega poznavanja zahodnih in vzhodnih filozofov," je zapisala v spremni besedi.

Dolgoročni načrti
Prevajalka želi z vsaj po enim prevodom predstaviti pomembne češke pisatelje, rojene na začetku 20. stoletja, ki so bili pri nas pred tem neprevajani in neznani, ker so bili bodisi disidenti bodisi emigranti in v nasprotju s Kundero in tudi Škvoreckim ne tako svetovno znani oziroma razvpiti, denimo Egon Hostovsky, Viktor Fischl, Ludvik Vaculik, dogovorjena pa je tudi že za prevod romana Arnošta Lustiga.

Pregovorni češki humor - mit ali resničnost?
"S češkim humorjem večina misli predvsem na Haškovega Švejka, najbolj znano češko literarno delo. Pa morda češke filme," razmišlja Vidrihova. "Češki humor je za nas nekaj posebnega morda že samo, ko ga postavimo ob bok našemu (literarnemu) (ne)humorju. Humor nekega naroda zagotovo izraža esenco njegovega duha. In ta esenca, kot se kaže v umetnosti, v našem primeru v literaturi, je neka toplina, preprostost in milina, ljubeznivost, sprijaznjenost s svetom, kakršen je, skromnost, poetičnost. Poetičnost humorja je izrazita značilnost Hrabalove poetike. In tudi če je humor drastičen in na videz grob, v jedru skriva neko nežnost - ko se smejemo, to ni obešenjaški, drzen, divji smeh, jaz ga čutim kot ljubečega."

Tokrat šele drugič nagrajen prevod iz češčine
Nagrado za posebne prevajalske dosežke na področju književnosti na društvu podeljujejo od leta 1963, ko jo je kot prva prejela Mira Mihelič za prevode Williama Faulknerja (Svetloba v avgustu), Thomasa Wolfa (Ozri se proti domu, angel) in Charlesa Dickensa (Pickwickovci). Lani je nagrado prejela Urška P. Černe za prevod romana Andreasa Maierja Binkoštni torek. Za prevod iz češke književnosti je do zdaj dobila Sovretovo nagrado samo Zdenka Jerman daljnega leta 1970.