Oglas
Ta zapis Nove zaveze naj bi nastal sredi 4. stoletja v Egiptu; to je bilo obdobje vladavine Konstantina Velikega, cesarja rimskega imperija. Digitalizacija izredno dragocenih in občutljivih pergamentnih listov naj bi po besedah Reinholda Scholla, profesorja za staro zgodovino v Leipzigu, spodbudila raziskovanje besedila, ki je zaradi krhkosti skoraj nedostopno tudi za znanstvenike. Projekt digitalizacije vseh 390 do danes ohranjenih listov Codexa Sinaiticusa, ki se ga je leipziška univerzitetna knjižnica lotila v sodelovanju z Rusko nacionalno knjižnico v Sankt Peterburgu, Britansko knjižnico in samostanom svete Katarine, naj bi bil končan do leta 2009.
Pustolovec in teolog Konstantin von TischendorfKot je v poročilu k poteku projekta zapisal na Oxfordu delujoči profesor Ekkerhard Henschke, je zgodovina raziskovanja Codexa Sinaiticusa že od samega začetka povezana z nemškimi strokovnjaki. Besedilo je namreč v 19. stoletju odkril ravno nemški teolog in pustolovec Konstantin von Tischendorf. To je bilo sredi 19. stoletja in nekaj let po odkritju je von Tischendorf tudi že poskrbel za prvo izdajo kopije celotnega Novega in tudi dela Starega testamenta. Izvirna zbirka izvirnih dragocenih zapisov se je razkropila po svetu. Po nekaj listov so si namreč pridobile narodne ali univerzitetne knjižnice v Londonu, Leipzigu, St. Peterburgu ter samostan sv. Katarine, torej prav tiste ustanove, ki danes vodijo projekt digitalizacije Codexa Sinaiticusa.
Digitalizacija omogoča boljše raziskovanje
Reinhol Scholl je poudaril, da bo digitalna kopija omogočila boljše raziskovanje Codexa Sinaiticusa, kot je bilo omogočeno tistim znanstvenikom, ki jim je bilo dovoljeno v roke vzeti izvirnik. Na izjemno natančnih digitalnih kopijah bo namreč mogoče prepoznavanje detajlov, ki na izvirniku ostanejo neopaženi. Gre namreč ne le za raziskovanje samega besedila - to je že dolgo znano -, ampak tudi za preučevanje načina zapisovanja ter drobnih podrobnosti, ki zanimajo znanstvenike, ki se ukvarjajo s starimi rokopisi.
Codex Sinaiticus je eden izmed le devetih rokopisov Nove zaveze, ki so nastali pred 11. stoletjem in ki so se do danes ohranili v celoti. Poleg tega v sinajski puščavi odkritega besedila kot posebej dragocena slovita še Codex Vaticanus in Codex Alexandrinus. Sicer pa danes za resničnega velja podatek, da je znan obstoj 5.746 rokopisov grških zapisov Nove zaveze, vendar jih le 60 vsebuje celoten zapis druge polovice krščanske Biblije.
Von Tischendorf prebere neberljivo besedilo
Zaradi posebnega pomena njegovega dela za celotno človeštvo velja Konstantinu von Tischendorfu (1815-1874) posvetiti še nekaj besed. Njegova kariera, katere napredovanje so spodbujali bogati meceni modre krvi, je bila namreč precej simptomatična za pustolovce in raziskovalce 19. stoletja, ko so vladarji skušali svoj ugled utrditi tudi s slovesom podpornikov velikopoteznih kulturnih projektov.
Von Tischendorf, ki se je po doktoratu leta 1838 kot znanstvenik uveljavil z uvodnim besedilom k prvi kritični izdaji grške oblike Novega testamenta, si je ugled v znanstveni srenji zgradil kot tisti, ki mu je uspelo prebrati domnevno neberljiv rokopis, ki ga je hranila pariška Bibliothèque nationale. Šlo je namreč za palimpsest, katerega starejši zapis je nastala v petem stoletju, pozneje pa je bil prepisan. Von Tischendorfu je prvemu uspelo prebrati izvirno besedilo in si tako ustvariti ime kot eden najuglednejših palaeografikov na svetu.
Dragulj vseh mojih raziskovanj
Uspeh je v tedaj še mladem von Tischendorfu še spodbudil raziskovalnega duha in odpotoval je na Vzhod, v sinajsko puščavo, po kateri so 'potreseni' koptski samostani, katerih knjižnice so v 19. stoletju skrivale mnogo dragocenih rokopisov. Okoli 15 let se je Leipzižan potikal po puščavi in leta 1844 je v knjižnici samostana sv. Katarine našel "dragulj vseh mojih raziskovanj" (von Tischendorf). 43 pol, popisanih v 4. stoletju, je postalo prava senzacija, von Tischendorf pa je zbirko kot zahvalo mecenu, saksonskemu kralju Frideriku Augustu II. poimenoval Codex Frederico Augustanus.
Car kupi, boljševiki prodajo
Vendar pa se je pozneje še kot bolj radodaren finančni podpornik von Tischendorfovih raziskav izkazal ruski car Aleksander II., ki mu je uspelo za 9.000 zlatih rubljev, ki jih je naklonil samostanu sv. Katarine, konec šestdesetih let 19. stoletja pridobiti celotno zbirko, danes znano kot Codex Sinaiticus, katero je von Tischendorf ob pomoči samostanskega sluge odkril leta 1859. Zgodba o rokopisu se tukaj seveda ne konča. Sovjetska oblast je leta 1933 za 100.000 funtov prodala Veliki Britaniji.
Denar sta pomagala zbirati celo tedanji britanski premier Ramsay MacDonald in canterburyjski nadškof in tako dragoceno britansko arheološko in rokopisno zbirko dopolnila še z najstarejšim v celoti ohranjenim zapisom Nove zaveze. Britanska nacionalna knjižnica tudi danes ostaja lastnica večine Codexa Sinaitucusa; knjižnica samostana sv. Katarine je lastnica nekaj fragmentov besedla, ki so jih našli leta 1975, 43 listov je ostalo v leipziški univerzitetni knjižnici, drobec zaklada pa hrani tudi st. peterburška nacionalna knjižnica.
Zanimivo je, da se je tudi von Tischendorfova zasebna knjižnica znašla na Otoku. Kupila jo je namreč univerzitetna ustanova Free Church College (danes znan kot Trinity College) v Glasgowu, od leta 1974 pa zbirko hrani univerzitetna knjižnica Univerze v Glasgowu.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje