Gre za zbirko pornografskih sličic, ki je nekoč pripadala slavnemu pisatelju, nanjo pa je slučajno naletel poznavalec Kafke James Hawes, ko je brskal po britanski knjižnici v Londonu in knjižnici Bodleian Oxford. Podobe, ob katerih se je navduševal avtor del, kot so Proces, Grad in Amerika, je zbral v knjigi Excavating Kafka. V delu pa poskuša Hawes raziskati mite, ki so se spletli okoli te literarne ikone. Kakšna je torej prava podoba pisatelja, ki si ga težko predstavljamo kot zbiratelja teh prepovednih podob?

James Hawes je prepričan, da podobe, ki jih predstavlja v svojem delu, kvečjemu osvetljujejo Kafkovo človeško plat. Prepričan je namreč, da skrivanje teh podob onemogoča celotno razumevanje njegovega dela in je celo privedlo do nekaterih nesmiselnih domnev.

"Celo danes najdemo pornografijo na najvišji polici," je povedal Hawes in se pri tem obregnil ob ameriške založnike, ki niso želeli, da bi objavil slike. Kot pravi, gre za precej nedvoumno pornografijo, in ne zgolj nedolžne poredne kartice deklet na plaži. "Intelektualni krogi so se pretvarjali, da ne obstajajo," še pravi Hawes, ki to pojasnjuje s tem, da vsa ta industrija za Kafko noče poznati takšnih stvari o svojem idolu.

Mit in resnica o osamljenem pisatelju
Dnevnik z omenjenimi sličicami, poimenovan s precej nedolžnim imenom Ametist/opali, je Kafka skrbno hranil v hiši staršev, kjer je živel. Dnevnik je imel spravljen pod ključem, vzel pa ga je s seboj, kadar koli se je odpravil na počitnice. Morda se je bal očeta Hermanna, se sprašuje Hawes. Prav o resničnosti "mita" o brutalnem očetu pisatelja se sprašuje avtor knjige. Sam domneva, da sta imela z očetom običajen odnos za tisti čas in da je Kafka sam priznal, da oče skoraj nikoli, če sploh kdaj, ni dvignil roke nanj. Kot še pravi, mu je dovolil, da izbere študij po lastni volji in živi doma. Domov se je lahko vračal in z doma odpravljal kadar koli je želel.

Hawes se tudi ne strinja z razširjeno podobo o Kafki kot osamljenem in trpečem fantu, zapostavljenem v svojem času. Sam je prepričan, da je bilo pisateljevo življenje prav nasprotno in da je bil precej priljubljen ter relativno dobro plačan odvetnik. Za tuberkulozo je zbolel šele leta 1917, revščina pa ga je doletela šele po gospodarski krizi, ki je prizadela ves svet po prvi svetovni vojni.

M. K.