V tradicionalnem lavreatovem predavanju, s katerim je sprejel nagrado v znesku osem milijonov švedskih kron (slabih 900 tisoč evrov), Modiano ni sledil črnogledemu vzoru nekaterih pisateljev (denimo Willa Selfa), ki so v zadnjem času prerokovali neizbežno smrt romana, ki jo bo zakrivilo, tako Tim Parks, "nenehno stanje raztresenosti, v katerem živimo".

Ne živimo več v svetu Marcela Prousta
Modiana je Kraljeva švedska akademija nagradila za "umetnost spomina, s katero je obudil najbolj nedoumljive človeške usode in razkril vsakdan nacistične okupacije", kot je zapisano v utemeljitvi nagrade - a je sam v predavanju vendarle poudaril, da "se mu ne zdi, da se lahko preteklosti še vedno spominjamo s tako močjo in iskrenostjo, kot je to počel Marcel Proust". To pa zato, ker "je Proust opisoval takrat še trdno družbo 19. stoletja; v njegovem spominu preteklost tako oživlja v vseh svojih podrobnostih, kot tableau vivant".

"Občutek imam, da si spomin danes manj zaupa, saj je v nenehnem boju z amnezijo in pozabo. Ta plast, ta gmota pozabe, ki zatemni vse, je kriva, da lahko razberemo le fragmente preteklosti, nepovezane sledi, mimobežne in skoraj neujemljive človeške usode," je poetično povedal Modiano, ki je svoj govor podal v francoščini. "A vseeno je naloga pisatelja, ko se znajde pred to veliko, belo stranjo pozabe, da teh nekaj zbledelih besed naredi spet vidnih, kot izgubljene ledenike, ki plujejo na gladini oceana."

Pisatelji niso ukrojeni za hitro odtekanje časa
Pisatelj priznava, da čuti določeno mero nostalgije po svetu, v katerem so živeli literarni velikani 19. stoletja, denimo Balzac, Dickens, Tolstoj in Dostojevski: "Takrat je čas mineval počasneje kot danes, ta počasnost se je prilegala delu romanopisca, ki je tako lahko zbral svojo energijo in pozornost."

"Čas se je od takrat pospešil in se naprej pomika v sunkih, kar pojasni razliko med mogočnimi literarnimi stavbami preteklosti, njihovo katedralam podobno arhitekturo, in fragmentiranimi deli današnjega časa."

Kakšen bo roman "generacije tviterašev"?
Obenem Modiano na lastno literarno generacijo gleda kot na "prehoden člen", obenem pa ga zanima, kako bodo prihodnje generacije, ki so "se rodile z internetom, prenosnimi telefoni, elektronsko pošto in tviti, v književnosti izrazile svet, v katerem smo vsi nenehno povezani in kjer se družbena omrežja zajedajo v tisti del intimnosti in skrivnostnosti, ki je bil še do nedavnega naša last - skrivnostnost, ki je posameznikom dajala globino in ki je lahko pomenila osrednjo temo za roman".

A v nasprotju s stališčem, po katerem "roman umira pred našimi očmi", Modiano vztraja, da je "optimističen glede prihodnosti književnosti".

Govor v celoti lahko (v francoščini, angleščini ali švedščini) preberete tukaj.