Kaj mi pa bo zatemnitev? Saj vendar ni vojna. – Joj, joj, joj! Zdaj ste se šele zapletli v izmišljije! Kako pa drugače – menda ja ni mir. – No ja, v redu, saj razumem – Vietnam, Bližnji vzhod … Ampak tega nisem mislil.

Kir Buličjóv, s pravim imenom Igor Vsevolodovič Možejko, je živel med letoma 1934 in 2003. Bil je priljubljen sovjetski in ruski pisatelj znanstvene fantastike. Ustvaril je pester opus literarnih del za otroke, mladino in odrasle, po večini prozna besedila. Cele generacije otrok so odraščale ob njegovih fantastičnih literarnih junakih, med katerimi je najbolj slovela Alisa Seleznjova (poimenoval jo je po svoji hčeri). Ta deklica je glavna junakinja več kot 50 pustolovskih knjig in po več od njih so bili posneti v Rusiji zelo znani in priljubljeni znanstvenofantastični filmi; eden najuspešnejših je bil ikonični mladinski film Gostja iz prihodnosti iz leta 1985. Tudi scenarije za večino od teh filmov je napisal Kir Buličjov sam.

Leta 1972 je Buličjov napisal kratko zgodbo Nina, v kateri se je poigral z virtualnim potovanjem skozi čas. Glavni junak Vadím Nikolájevič pokliče svojo prijateljico Nino, toda telefonske linije se skrivnostno prepletejo in na njegov klic se odzove druga Nina: 13-letna deklica z zelo nenavadnim govorjenjem. Tudi njegovi nadaljnji poskusi, da bi priklical 'svojo' Nino, se iztečejo v pogovore s to deklico. Kar nekaj nesporazumov potrebujeta, preden doumeta in se bolj ali manj sprijaznita s tem, da so se z njima poigrale muhaste temporalne silnice.

Ta kratka zgodba Kira Buličjova je bila pri občinstvu ves čas zelo priljubljena. Od 70. let pa vse do našega časa (nazadnje leta 2020) je bilo posnetih približno deset kratkometražnih ekranizacij, ki v pretežni meri sledijo literarni predlogi, vsaka od njih pa seveda kaže tudi nezgrešljive značilnosti svoje dobe – spremljamo lahko vse od podob globoko socialistične sovjetske Moskve izpred pol stoletja do prizorov modernega megalopolisa, v katerem je telefonski skok v preteklost pojasnjen z motnjami zaradi kometa, ki da se naglo približuje Zemlji. Zaradi izredne priljubljenosti kratke zgodbe Nina ima ta seveda tudi nadvse težko ugotovljivo število odrskih priredb, ki še do danes razveseljujejo gledališko občinstvo. Zgodbo Nina je za radijski Literarni večer priredil prevajalec Aleš Učakar, v glavnih vlogah pa nastopata Blaž Šef in Anja Novak. Režirala je Saška Rakef.

Jeseni leta 2024 je skupina znanstvenikov, ki je iskala načine, kako bi lahko posneli človeške sanje, po naključju odkrila kemijsko substanco, ki je omogočala, da so postale sanje vsakemu človeku ambulantno dosegljive.

Tatjana Plevnik je mojstrica kratke zgodbe (o tem priča njena zbirka Vabe: zbirka nepovezanih zgodb, v kateri vsaka stoji in pade samo zaradi svojih zaslug) in lucidna učiteljica kreativnega pisanja (o tem pa njen učbenik Pišmeuk : prišepnica za kreativno pisanje). Pred dvema letoma so ji na Programu Ars Radia Slovenija podelili lastovko za najboljšo kratko zgodbo z naslovom Jablana. V Literarnem nokturnu pa se tokrat predstavlja z gibko, humorno, morebiti vizionarsko, tudi nespodbudno kratko zgodbo Konec zgodovine, ki jo interpretira Sabina Kogovšek.

Ustvaril sem nekaj lepega / nekaj svojega / v to moje te zdaj spuščam / prosim vstopaj počasi / prosim poskušaj razumeti …

Tom Veber deluje na mnogih področjih umetniškega ustvarjanja: je vizualni umetnik, performer, predvsem pa pesnik. Poezijo objavlja v revijah in jo uprizarja na pesniških slemih in na drugih prireditvah. Leta 2019 je izšel njegov prvenec Točka preloma. Njegove pesmi so vključene v domače in tuje pesniške antologije, predvsem tiste, ki vključujejo ustvarjalce in ustvarjalke iz sfere LGBTQ+. Druga pesniška zbirka Toma Vebra Do tu sega gozd je izšla lani. V Literarnem nokturnu se predstavlja z nekaj še neobjavljenimi pesmimi. Interpretira jih dramski igralec Branko Jordan.

Rekel je, da me ljubi, da želi biti z mano. / Velike besede, ni še čas zanje. Počakaj malo.

Neža Vilhelm je profesorica latinščine in grščine. Kot svobodna prevajalka največ časa posveča prevajanju filmov, knjig pa tudi pesmi. Kot podnaslavljalka je začela delati že v študentskih letih na RTV Slovenija, prevajala pa je tudi za festival Liffe in številne druge. Njeno študentsko delo se je razvilo v dolgoletno ljubezen, ki traja še danes. Na knjižnem področju jo med drugim poznamo po njenih prevodih poezije Jennifer Clement. V zadnjem času pa je začela tudi sama ustvarjati – predlani je v zbirki Sončnica, vsa nora od svetlobe pri založbi Hiša poezije izšel njen pesniški prvenec Sotto voce. Njene pesmi so prvinski klic samoiskanja, iskanja svojega mesta v svetu in v resnici njune nujnosti. Iskanje na nekoliko drugačen način nadaljuje tudi v svojem novem ciklu pesmi Sanje – cikel je obračun s samo sabo in preteklostjo. V Literarnem nokturnu ga interpretira Vesna Jevnikar.

Izgubil sem vsako veselje še nadalje zapisovati dogodke iz svojega ubogega življenja. Mar naj kar naprej zapisujem same žalostne stvari? Veselja pa zame tako in tako ni več. Ostale so mi samo še miši.

Pisatelj in publicist Beno Zupančič se je rodil 22. marca pred 100 leti v hrvaškem Sisku. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, med drugo svetovno vojno je bil aktivist OF, zato so ga Italijani poslali v internacijo. Po vojni je maturiral, končal slavistiko in delal kot novinar, urednik in politik. Kmalu po vojni je začel objavljati realistično prozo, v poznejših delih se je bližal modernizimu. Umrl je leta 1980. Literarni večer, ki ga je leta 1990 pripravila Helga Glušič Krisper, obsega odlomke iz njegovih del: Iz zapisa rejca malih živali, Brez naslova in junaka, Meglica in Grmada. Odlomke interpretirajo Stannia Boninsegna, Boris Kralj in Vojko Zidar.