V Literarnem večeru bomo pozornost namenili lanski Nobelovi nagrajenki za književnost, korejski pisateljici Han Kang.

"To mestece moje mladosti se je zdaj spremenilo. Kadar pridem vanj, obstanem in strmim. Samotna hiša ob Krki, v kateri so tekla moja mlada leta, še stoji. Tuji obrazi se zdaj z oken ozirajo vame."

Vera Albreht se je rodila 12. februarja leta 1895 v Krškem kot Vera Kessler. Šolala se je najprej v Novem mestu, ko se je družina preselila v Ljubljano, pa je obiskovala ljubljanski licej; tam je urejala, ilustrirala in izdajala skrivni rokopisni list z naslovom Gospodična Cizara, za katerega je pisal tudi Ivan Cankar; v njem je objavil prozne zapise, ki so po njegovi smrti izšli v knjižici Moje življenje (1920). Takole je zapisal: "Te dogodivščine sem spisal za najboljši slovenski leposlovni list, ki mu je ime 'Gospodična Cizara'; škoda le, da ne smem povedati, kje, kedaj in kako da izhaja ta imenitni list." V ta čas segajo začetki pisanja Vere Albreht: prvo črtico Bela cesta je objavila leta 1911, prvo pesem pa leta 1912, obe v reviji Domači prijatelj. Študirala je najprej na eksportni akademiji na Dunaju, a študija zaradi prve svetovne vojne ni dokončala. Leta 1917 je odšla na Jesenice, kjer je pomagala negovati ranjence. Kot prostovoljka je sodelovala v bojih za severno mejo. Med vojnama je dejavno sodelovala v ženskem gibanju, pri mednarodni Ligi za mir in svobodo, pri PEN klubu in drugod. Objavljala je v številnih revijah. Med drugo svetovno vojno so jo večkrat zaprli, internirana je bila v koncentracijskem taborišču Ravensbrück, kjer je dočakala konec vojne. Po vojni je delovala kot publicistka, dejavna je bila v PEN-u. Izdala je več zbirk mladinske poezije in proze, skupaj je objavila enajst knjig za otoke. Prevajala je iz nemščine, hrvaščine in srbščine. Pisala je tudi poezijo za odrasle, ki pa je večinoma ostala neobjavljena. Leta 1977 je izbor njenih pesmi izšel v knjigi z naslovom Ravensbriške pesmi. Samostojno so bile pesmi Vere Albreht prvič objavljene postumno (umrla je leta 1971) v zbirki Pelin v srcu leta 2015.

Leta 1960 je spomine na otroška leta opisala v knjigi Nekoč pod Gorjanci; iz nje je tudi zgodba V mestecu moje mladosti. Gre za ganljiv zapis o časih, ki jih ni več in živijo le še v spominih in natisnjeni besedi. Interpretacija Draga Potočnjak, režija Ana Krauthaker, posneto 2005.

"Pestujem pajaca. Ni več tako bleščeče rdeč, postaral se je in njegovo bledo, resno lice je še bolj spakljivo, kot je bilo takrat, ko mi ga je prinesel oče."

Milan Šega je bil mladinski pisatelj in publicist; rodil se je 9. februarja 1915 v Ljubljani, umrl pa leta 1998. Po šolanju na gimnaziji v Mariboru in Ljubljani je študiral slavistiko na filozofski fakulteti. Nekaj časa je služboval kot profesor na gimnaziji. Leta 1942 so ga zaradi sodelovanja z OF-om aretirali. Zaprt je bil v italijanskih zaporih, od koder je pobegnil. Po kapitulaciji Italije je bil pri italijanskih partizanih, tik pred osvoboditvijo se je vrnil v Ljubljano. Po vojni je spet poučeval, bil pa je tudi upravnik Slovanske knjižnice in urednik revije Tovariš in založbe Delo.

Najprej je pisal poezijo, pozneje se je posvetil prozi, večinoma je pisal novele. Veliko je napisal za mladino. Za zbirko novel Deček s piščalko je leta 1964 prejel nagrado Prešernovega sklada. Tudi knjiga z naslovom Božje drevce iz leta 1986 je namenjena mladim bralcem, čeprav je prav naslovna zgodba namenjena zahtevnejšemu bralcu, kot je zapisal Milan Šega sam: "V Božjem drevcu je dovolj pomembnih vprašanj, ki bridko zadevajo marsikoga. Tudi mene: božje drevce je zimzelena rastlina, odporna in bodeča, ne da se zlahka zlomiti …"

Interpretacija Matej Puc, režija Klemen Markovčič, posneto leta 2025.

"Tako so torej posedli v salonu. Beti je prinesla črno kavo; Feliks se je je obranil, rekoč, da mu povzroča nemir in nespečnost. Sedel je s pol zadnjice, podoben preganjancu ali človeku, ki se mu mudi med pametnejše sogovornike."

Pisatelj in dramatik Andrej Hieng se je rodil leta 1925 v Ljubljani v meščanski družini. Med letoma 1948 in 1952 je na ljubljanski Akademiji za igralsko umetnost študiral režijo. Leta 1951 je postal režiser v Prešernovem gledališču v Kranju, med letoma 1952 in 1960 je bil režiser v celjskem gledališču. Nato je deloval kot svobodni pisatelj in režiser v Ljubljani, Mariboru in Trstu. Pozneje je bil v osemdesetih letih umetniški vodja celjskega gledališča, nato pa še dve leti ljubljanske Drame. Leta 1995 je postal izredni član SAZU-ja.

Andrej Hieng je bil eden prvih, ki so se odmaknili od zapovedanega socialnega realizma, v poznejši prozi in dramatiki je prikazoval meščansko, umetniško in zgodovinsko tematiko ter se uveljavil kot velik stilist in preučevalec človekovih značajev. Njegovi liki so pogosto samosvoji posebneži, odmaknjeni od okolice in polni notranjih nasprotij. Njegovi romani so Gozd in pečina (1966), Orfeum (1972), Čarodej (1976), Obnebje metuljev (1980) in Čudežni Feliks (1993), iz katerega je tudi naslovni citat: zanj je Andrej Hieng leta 1994 prejel nagrado kresnik.

Andrej Hieng je umrl leta 2000. Takrat je nastal Literarni večer, ki ga je pripravil Tone Frelih; v njem sta nastopila dramska igralca Andrej Nahtigal in Radko Polič – Rac, režiser je bil Igor Likar.

"Toda Evald Flisar ni mogel končati svojega govora ne tako ne drugače, kajti naslednji trenutek je odpovedalo ozvočenje. Iz večine ust se je izvil globok vzdih olajšanja."

Pisatelj, pesnik in dramatik Evald Flisar se je rodil 13. februarja 1945; študiral je primerjalno književnost, v Londonu anglistiko, v Avstraliji pa psihologijo. Od leta 1975 do leta 1992 je živel v Londonu in bil odgovorni urednik Enciklopedije znanosti in tehnologije pri založbi Marshall Cavendish, pisal pa je tudi zgodbe in igre za BBC. Med letoma 1995 in 2002 je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev, leta 1998 pa je postal glavni urednik Sodobnosti. Najprej je pisal liriko, pozneje se je povsem posvetil pripovedništvu in razvil poglobljeno potopisno pripoved. Morda najbolj znan je prav po potopisnem romanu Čarovnikov vajenec, enem najbolj branih slovenskih romanov po drugi svetovni vojni. Uveljavil pa se je tudi kot dramatik, najbolj je odmevala njegova igra Kaj pa Leonardo? iz leta 1992.

Izbrali smo odlomek njegovega romana Ljubezni tri in ena smrt (2002), in sicer iz 9. poglavja, ki pripoveduje o praznovanju sedemdesetletnice vaškega gasilskega društva; vanj je pisatelj presenetljivo in duhovito kot lik vpletel tudi samega sebe.

Interpretacija Zvone Hribar, režija Igor Likar, posneto 2003.

Ko sem gledal Marilyn, si nisem mogel kaj, da ne bi občutil njenega razočaranja; ne zgolj zaradi njenega filmskega zakona, ampak tudi zaradi najinega zakona, zaradi nje same.

Arthur Miller, ki se je rodil leta 1915, umrl pa leta 2005, je bil predvsem uspešen dramatik, pisal pa je tudi radijske igre, potopise in filmske scenarije. Med drugim je po svoji istoimenski kratki zgodbi napisal scenarij za film Neprilagojeni, ki ga je nato režiral legendarni John Huston. Miller je leta 1987 objavil avtobiografijo Premene časa (Timebends). V njej je kar nekaj vrstic namenil snovanju filma Neprilagojeni, pri katerem so nastopili Millerjeva takratna žena Marilyn Monroe, Clark Gable in Montgomery Clift.

Odlomek je prevedel Marko Golja, interpret je bil leta 2000 dramski igralec Ivan Rupnik, režiserka pa Elza Rituper.

Sorodna novica Nobelova nagrada za književnost gre v roke južnokorejske pisateljice Han Kang

Občutek, kako z zobmi trgam to surovo meso, ne bi mogel biti bolj živ. In moj obraz, moje bleščeče oči ... Sama sebi sem tujka, čeprav ni dvoma, da sem to jaz.

Južnokorejska pisateljica Han Kang, lanska prejemnica Nobelove nagrade za književnost, v svojih delih pogosto opozarja na nasilje v družbi in zgodovini, na krutost, ki prežema preteklost in tudi sedanjost ne le v Koreji, pač pa tudi marsikje drugje. Če bi ustvarjala filme, bi imel zaradi nasilnih prizorov marsikateri precej visoko starostno omejitev. Ob tem pa se pisateljica zaveda tudi lepote sveta, ljubezni in sočutja, ki mu dajejo smisel. "Zakaj obstajata trpljenje in ljubezen?" je retorično vprašala, ko je za "intenzivno poetično prozo, ki se sooča z zgodovinskimi travmami in razkriva krhkost človeškega življenja", kot piše v utemeljitvi, prejela Nobelovo nagrado.

Scenarij Literarnega večera z naslovom Svet, tako nasilen in hkrati tako lep sta napisala Eva Vučkovič in Kang Byoung Yoong; roman Vegetarijanka je prevedla Urša Zabukovec, Eva Vučkovič pa odlomke iz del Deček se vrača, Belina in Ne poslavljava se. Interpretirala sta jih dramska igralca Tina Resman Lasan in Jernej Gašperin, režiserka je bila Špela Kravogel.