V slovenščino sta prevedena njegova romana Mož brez posebnosti in Zablode gojenca Törlessa, zbirki kratke proze Tri ženske in Zgodbe, ki to niso ter drama Sanjači.

Na slovenski kulturni praznik se slovesno začenja eden osrednjih kulturnih dogodkov leta: Evropska prestolnica kulture Nova Gorica-Gorica 2025. V literarnem programu Radia Slovenija ob začetku opozarjamo na bogato literarno dediščino te pokrajine, ki so jo skozi zgodovino zaznamovali mnogi travmatični dogodki, če omenimo samo kmečki upor na začetku 18. stoletja, prvo svetovno vojno, fašistično raznarodovanje in drugo svetovno vojno. Slišite lahko besedila ustvarjalk in ustvarjalcev z Goriškega in tista, ki govorijo o tamkajšnjih krajih in ljudeh.

Tam, v Kakaniji, tej nerazumljeni, medtem razpadli državi, ki je bila v toliko rečeh zgledna brez priznanja, so tudi imeli tempo, vendar ne preveč tempa.
Robert Musil velja za enega največjih avstrijskih pripovednikov, ne le 20. stoletja, temveč avstrijske in evropske književnosti sploh. Rodil se je leta 1880 v Celovcu, mladost je preživel v mestu Steyer in v Brnu, delno pa tudi v avstro-ogrskih kadetnicah. Po študiju strojništva se mu je ponujala znanstvena kariera, vendar se je odločil še za študij filozofije in psihologije v Berlinu. Med prvo svetovno vojno je služil kot častnik v avstrijski vojski, po vojni pa se je preživljal kot časnikar in gledališki kritik, večinoma ob podpori prijateljev in založnikov. Zadnjih dvajset let življenja je posvetil pisanju svojega velikega romana Mož brez posebnosti, vendar ga ni dokončal. Umrl je leta 1942 v izgnanstvu v Ženevi.

Avtor Literarnega večera o Musilu Matej Venier je v oddajo uvrstil črtico Muholovec iz leta 1913 ter odlomka iz Musilovega življenjskega dela Mož brez posebnosti in prvenca Zablode gojenca Törlessa, ki je izšel leta 1906. Z njim je pisatelj v hipu zaslovel. Knjiga velja za začetek ekspresionistične proze.

Prevajalci: Darko Dolinar (Zablode gojenca Törlessa), Janez Gradišnik (Mož brez posebnosti) in Matej Venier (Muholovec), interpret Branko Jordan, režiser Klemen Markovčič. Posneto januarja 2025.

Literarni večer – Robert Musil

EPK Nova Gorica – Gorica 2025

Zvečer pred tretjim petkom v aprilu leta sedemnajstoštirinajstega, eno uro potem, ko je bilo odzvonilo vernim dušam, so jeknili kakor na dogovorjeno znamenje vsi zvonovi na Tolminskem. Prav tisto uro so se dvignili prečudni romarji na pot proti Gorici.
Tako se začenja novela Ivana Preglja Matkova Tina, ki je z naslovom Matkove Tine prečudno romanje prvič izšla leta 1921. Ivan Pregelj je besedilo napisal kot dopolnitev in zaključek romana Tolminci, ki govori o tolminskem kmečkem uporu pod vodstvom Janeza (Ivana) Gradnika – z njim je Matkova Tina zanosila in se je zdaj visoko noseča peš odpravila iz Tolmina v Gorico, kjer bodo njenega ljubega z drugimi puntarji usmrtili.

Ivan Pregelj se je rodil leta 1883 na Mostu na Soči (tedaj Sv. Lucija na Soči), umrl pa 30. januarja 1960 v Ljubljani. Šolal se je v gimnaziji v Gorici, najprej je študiral bogoslovje, nato pa ta študij opustil in na Dunaju študiral germanistiko in slavistiko. Kot gimnazijski profesor je služboval v Gorici, Pazinu, Idriji, Kranju in v Ljubljani. V dvajsetih letih se je uveljavil kot osrednji slovenski pripovednik po Cankarju. Tematika njegovih del je pogosto zgodovinska. Pregljev osrednji roman je Plebanus Joannes, ki je izšel leta 1920. V romanu Tolminci je literarno mojstrsko popisal dogodke iz let 1712–1713, ko so se tolminski kmetje in bajtarji uprli plemstvu in višji duhovščini.

Izbrana proza – Ivan Pregelj: Matkova Tina

V Gorici sem, na Gradu. V temni kleti / ležim v okovih na kamnitih tleh. / Naznanili so danes mi, da v dveh, / dveh kratkih dneh bom moral že umreti.
Tako je v pesmi Poslednje pismo Ivana Gradnika pesnik Alojz Gradnik ubesedil usodo tolminskega upornika, ki ga je v povest Matkova Tina kot literarni lik vključil Ivan Pregelj.

Pred uradnim odprtjem evropske prestolnice kulture Gorica-Nova Gorica 2025 smo zbrali nekaj lirskih pesmi o tem prostoru, ki ga zaznamujejo številni tragični zgodovinski dogodki zgodovine. Avtorji pesmi so poleg Alojza Gradnika še Ljubka Šorli, Ludvik Zorzut, Oton Župančič, Edvard Kocbek, Janez Povše in Jurij Paljk.

Literarni nokturno – Lirske pesmi o Goriški

Pogrebci so se vračali v mesto – tudi študentje. Meni ni dalo srce. Pozabil sem na šolo in vse in šel za vozom, ki je peljal pesnika domov, do Solkana, kjer so ga sprejeli solkanski občinski svet in čitalničarji z zastavo in žalno pesmijo.

Joža Lovrenčič se je rodil leta 1890 v Kredu v bližini Kobarida, umrl pa leta 1952 v Ljubljani. Šolal se je v goriškem semenišču, študiral pa slavistiko in latinščino v Gradcu ter tam doktoriral. Pozneje je delal kot profesor, ukvarjal se je tudi s politiko. Bil je član skupine mladih katoliških pisateljev, zbranih v preurejeni reviji Dom in svet pod uredništvom Izidorja Cankarja. Pisal je liriko, nato pa epiko in pripovedno prozo. Lovrenčič je avtor najobsežnejšega slovenskega epa z naslovom Sholar iz Trente. Zgodba o neopravičeni uri ima pričevanjsko in literarno vrednost; tudi jezikovno, saj najdemo v zapisu arhaizme, ki jih danes ne uporabljamo več. V njej se Lovrenčič spominja dogodkov ob smrti pesnika Simona Gregorčiča, ki jih je zaznamoval nacionalni konflikt med nemško govorečim učiteljem in slovenskim dijakom.

Spomini, pisma in potopisi – Joža Lovrenčič: Zgodba o neopravičeni uri

Osrednji romaneskni lik romana Mateje Gomboc je mesto Gorica – ob osebnih zgodbah štirih žensk spoznavamo njegovo preteklost vse od vojnega leta 1942 do današnjih dni. V izbranem odlomku bomo skozi oči Dore podoživeli dogajanje po vojni, ko je meja razdelila mesto na jugoslovanski in italijanski del. Interpretacija Vesna Jevnikar, režija Ana Krauthaker (2023).

Literarni nokturno – Mateja Gomboc: Gorica

V dneh pred uradnim odprtjem Evropske prestolnice kulture, ki bo povezala Novo Gorico in Gorico, v Literarnem portretu predstavljamo pisateljico, ki prihaja iz Šempetra pri Novi Gorici, Anjo Mugerli. Letos mineva deset let od izida njenega odmevnega knjižnega prvenca, knjige kratkih pripovedi Zeleni fotelj. Leposlovni opus Anje Mugerli trenutno obsega tri knjige kratkih zgodb in dva romana. Avtoričin romaneskni prvenec Spovin je bil leta 2018 med desetimi finalisti za nagrado kresnik, za kratkoprozno zbirko Čebelja družina je Mugerli leta 2021 prejela evropsko nagrado za književnost in nagrado novo mesto, za roman Pričakovanja je lani prejela nagrado kresnik, roman pa je bil nominiran tudi za nagrado kritiško sito ter za Cankarjevo nagrado.

Portret Anje Mugerli je leta 2022 pripravila Jera Krečič, režiserka je bila Saška Rakef; odlomke so interpretirali dramski igralci Željko Hrs, Lea Mihevc in Blaž Šef.

Literarni portret – Anja Mugerli

"Slovenski očenaš, slovenska češčenamarija! Tudi kaplan Čedermac ju še nikoli ni doživljal tako globoko, tako iz dna svoje duše kot tokrat. Od ganjenosti mu je jemalo glas, ki mu je zdaj pa zdaj popolnoma potišal ..." beremo v verjetno najboljšem romanu Franceta Bevka Kaplan Martin Čedermac. Govori o narodno zavednem kaplanu, ki se bojuje za slovenski jezik; v romanu je France Bevk literarno učinkovito obsodil italijanski fašizem in prikazal njegove mehanizme raznarodovanja v Beneški Sloveniji. Literarni večer je leta 1988 pripravila Helga Glušič, ki je vanj vključila tudi odlomke iz novele Teletar in romana Ljudje pod Osojnikom.

Režiserka je bila Irena Glonar, literarne odlomke sta interpretirala dramska igralca Boris Kralj in Aleš Valič.

Literarni večer – Pripovedništvo Franceta Bevka

Umberto Saba, italijanski pesnik, pisatelj in aforist, se je rodil 9. marca leta 1883 v Trstu kot Umberto Poli. Prva štiri leta je preživel s slovensko dojiljo Jožefo Gabrovič Šobar, ki so ji rekli Pepa. Nanjo je bil zelo navezan in po nekaterih razlagah naj bi si izbral privzeto ime Saba prav zato, ker je blizu Pepinemu priimku Šobar. Saba je začel pisati pesmi pri sedemnajstih letih. Objavil je več pesniških zbirk in proznih del ter doživel slavo in priznanja. Nazadnje je živel v Gorici in tam leta 1957 umrl. Za Literarni nokturno je nekaj Sabovih pesmi prevedel Matej Venier. Pesmi interpretira dramski igralec Branko Jordan. Režiserka je bila Špela Kravogel.

Literarni nokturno – Umberto Saba: Zadnje pesmi

Žarišče poezije Maje Vidmar sta bivanjska in erotična tematika, ki se pogosto tesno prepletata. Pesnica se je rodila leta 1961 v Novi Gorici; pozornost je vzbudila že s prvo pesniško zbirko Razdalje telesa leta 1984. Čeprav že desetletja živi v Ljubljani, v kakšnih motivnih drobcih – kot je v pričujočem izboru na primer Soča – v njeni poeziji zaživi tudi Goriška. Pesmi iz cikla Belo iz leta 2012 objavljene zbirke Kako se zaljubiš interpretira Vesna Jevnikar, režija Špela Kravogel.

Literarni nokturno – Maja Vidmar: Belo

V zgodbi Počivaj v miru, Giacomo Felice je Metod Pevec oživil malce bridko plat nastajanja Nove Gorice. Dotakne se vprašanja, ali so bili graditelji Nove Gorice po drugi svetovni vojni dovolj spoštljivi do pokojnikov, ki so ležali na pokopališču Pod Grčno, nekdanjem goriškem pokopališču. Kaj vse se skriva na ozemlju, na katerem so postavili to novo mesto? Leta 1993, ko smo Literarni nokturno posneli, je zgodbo interpretiral dramski igralec Robert Prebil, režiser je bil Radivoj Podbršček.

Literarni nokturno - Metod Pevec: Počivaj v miru, Giacomo Felice