"Berem samo nefiktivne knjige. Ne morem našteti ... Mislim, romani so samo zapravljanje kli***ega časa," je Noel Gallagher pred kratkim pripomnil v intervjuju, s katerim bodo pri reviji GQ počastili njegov naslov ikone leta, ki so mu ga podelili sami. "Ne morem odmisliti svoje vere v resničnost ... Na koncu si samo mislim: "To klin***o ni res."."

Kitarist in tekstopisec, gonilna sila enega ključnih skupin devetdesetih, Oasis, je nato pojasnil še, da "raje bere o rečeh, ki so se dejansko zgodile", in kot primer knjige, ki jo lahko prebavi, navedel The Kennedy Tapes (Ernest R. May v njej opisuje ozračje v Beli hiši v času kubanske krize). "Ta trenutek berem to knjigo ... in si mislim: "Vau, to se je dejansko klin***o zgodilo, ne morem verjeti, kako malo je manjkalo, da bi razstrelili svet!"."

Branje znak snobizma?
V Gallagerjevih očeh je založniška industrija neločljivo povezana z vprašanjem razredov, češ da "se ljudje, ki berejo in pišejo in ocenjujejo knjige klin***o, postavljajo za malenkost nad druge, ki snemamo preklete albume in pišemo pomilovanja vredne male pesmi".

Noelovo mnenje pravzaprav niti ni posebej eksotično. Kot je za britanski Guardian komentirala Cathy Retzenbrink iz revije Bookseller, Gallagher starejši "opozarja na zelo resno poanto". "Rekel je samo to, kar si ogromno ljudi v tej deželi misli, pa nimajo dovolj velike platforme, da bi jih kdo slišal. Veliko je ljudi, ki se jim zdi, da vsi, ki se ukvarjajo z besedami, nanje gledajo zviška." To obenem ne pomeni pretirane težave za založniško industrijo, je dodala, je pa statistika, po kateri tretjina odraslih Britancev nikoli ne bere za zabavo, po njenem mnenju "težava za državo".