Teorijo na 976 straneh utemeljujeta Steven Naifeh in Gregory White, ki jima je njuno biografsko delo o abstraktnem ekspresionistu Jackson Pollock: An American Saga (Jackson Pollock: Ameriška saga) leta 1991 prineslo Pulitzerjevo nagrado. Te dni prihaja na knjižne police njuno najnovejše delo Van Gogh: The Life (Van Gogh: Življenje), kjer sta se posvetila zaradi duševnega trpljenja, ki ga je navsezadnje pripeljalo do znane anekdote umetnikove odstranitve dela lastnega ušesa, vedno hvaležnemu življenju nizozemskega postimpresionista, poroča LA Times.
Zajetna biografija naj bi se ukvarjala oziroma vsaj bralce pritegovala zlasti z ugotavljanjem, kaj se je dogajalo zadnje dni van Goghovega življenja. Znana je zgodba, kako je van Gogh na julijski večer leta 1890,v enem izmed svojih napadov depresije, odšel na polje v Auvers-sur-Oisein in se z revolverjem ustrelil v prsni koš. Kot nas uči zgodovina, se mu je nato uspelo opoteči v Ravoux Inn, kjer je v Theovi družbi umrl dva dni pozneje.
Naifeh in Smith sta o splošno sprejetem poteku dogodkov podvomila, zlasti ker ne verjameta, da bi lahko van Gogh smrtno ranjen sam prehodil več kot miljo, prav tako pa jima ni dalo miru, kako je lahko duševno bolan človek sploh imel pištolo.
Na evropskem knjižnem trgu delo predstavlja The Andrew Nurnberg Literary Agency, ki poudarja, da sta imela avtorja dostop do tisoče pisem, prav tako pa intenzivno sodelovala z van Goghovim muzejem v Amsterdamu in z v ta namen zbrano ekipo več kot 20 raziskovalcev in prevajalcev.
Temperamentni genij
Vincent je bil zaradi svojega vročega temperamenta in labilnega duševnega stanja izredno težavna družba, njegovemu zdravju pa ni naredilo usluge niti ponočevanje in neprestano slikanje. Njegov naporni značaj je tudi uničilo sicer likovno zelo plodno prijateljstvo, ki sta ga v Arlesu, kamor se je preselil leta 1888, razvila z Gauguinom. Njuni spori so bili ognjeviti, vrhunec pa so dosegli 23. decembra, ko se je van Gogh v epileptičnem napadu spravil na Gaugina, zatem pa si odrezal spodnji del ušesa. Odrezan uhelj je zavil v časopisni papir in ga odnesel prostitutki Rachel ter jo prosil, naj ga varno hrani. Gauguinu je bil dogodek kaplja čez rob in zapustil je Arles.

Žalost bo ostala večno
Leta 1890 je odšel van Gogh v Auvers-sur-Oise v bližini Pariza, od koder so ga preselili v zavetišče Saint-Remy in nato še v Auvers. To je bilo Vincentovo poslednje leto, žalostni konec ga je doletel, ko je bil star komaj 37 let. "Žalost bo ostala večno," naj bi pesimistično izrekel zadnje besede Theu, ki je prihitel pogledat svojega ranjenega brata. Tudi Theo ni bil zdrav in kljub morebitnim novim spoznanjem verjetno nikoli ne bomo z gotovostjo vedeli, ali je bila njegova smrt komaj šest mesecev po Vincentovi zgolj posledica obolenja za sifilisom ali je pohitela tudi zaradi velike žalosti ob bratovi izgubi.