Od torka, 31. 5., do petka, 3. 6. 2016, se bo Nova Gorica za štiri dni spremenila v Mesto knjige. Gre za prvi urbani knjižni festival, namenjen vsem knjigoljubcem, knjižnim moljem, radovednežem, ljubiteljem pisane besede, vsem tistim, ki jih zanimajo aktualne teme in bi radi o njih tudi razpravljali.

Festival Mesto knjige sestavljajo knjižni sejmi, na katerih se predstavlja kar petindvajset založb, okrogle mize in predavanja ter literarni dogodki z delavnicami in debatnimi kavarni, na katerih bodo med drugim sodelovali tudi Goran Vojnović, Miha Blažič – N’Toko, Erik Valenčič, Matej Šurc in Marina Lukšič Hacin. Festival pa zaokrožajo tudi koncertni dogodki (Damir Avdić, Aleš Hadalin, Olfamož in Tminski madrigalisti).

Ker Nova Gorica leži tik ob italijanski meji, ob tisti meji, ki je dolga leta delila dvoje mest, danes pa se kot nevidna nit nehote zažira v vse pore družbenega življenja, se tema ponuja kar sama – meja. Tako bo na Erjavčevi ulici v enem izmed objektov nekdanjega mejnega prehoda štiri dni stala Pop-up knjigarna. Ta bo ponujala dostopnost do kakovostne literature, predstavljala knjižne novosti v pogovoru z avtorji, prav tako pa bodo potekali tudi tematske večdnevne delavnice in glasbeni nastopi. Takšna oblika knjigarne je v mestih, ki krojijo svetovne smernice, prepoznana kot dobra praksa, saj je organskega značaja in se prilagaja mestu in potrebam njegovih prebivalcev. In prav to, vključitev prebivalcev Nove Gorice in širše goriške regije, je eden izmed ciljev festivala; dati mestu tisto poglavitno – njegov značaj in istočasno spodbuditi prebivalce, da si sami skozi knjige odpirajo možnosti gradnje lastne prihodnosti.

Organizacijsko ekipo festivala sestavljajo Miha Kosovel, Aljaž Bašin, Blaž Kosovel in Maja Vrčon, člani Društva humanistov Goriške, ki tudi s pričujočim festivalom, Novo Gorico utrjujejo na kulturnem zemljevidu Slovenije. Za nas je spregovoril eden izmed njih, Blaž Kosovel.

Mesto knjige! Kje pravzaprav je to mesto?
Mesto je prostor srečevanja raznolikih ljudi, je prostor, kjer se izmenjujejo ideje, stvari in reči. Mesto lahko nastane kjer koli, a tako hitro kot nastane lahko tudi izgine. Da mesto zares postane mesto z določenim imenom, mora biti trajno, obstojno. Mesto Knjige je mesto, ki ga bomo zgraditi v že obstoječem mestu Nova Gorica in za katerega želimo, da bo trajno, da ga bodo prebivalci in obiskovalci vzeli za svojega. Le tako bo tudi zares postalo Mesto Knjige.

Zakaj knjige? Že hiter pogled na programsko shemo razkriva, da so knjige le del dogajanja.
V Mestu Knjige so knjige tista osnova, okoli katerih se vse skupaj dogaja, so osnova za druženje in srečevanje, zato je tudi takšen poudarek na samem programu. Prek knjig nam avtorji sporočajo svoje zgodbe, ideje, misli in podobe. S knjigami vstopamo v svetove drugih, tako tistih, ki so že davno mrtvi, kot tistih, ki še živijo med nami. Že stoletja je v navadi, da knjige beremo sami v tišini, da nas torej pri tem ne moti zunanji svet, ko vstopamo v drugega. Mesto pa ni le skupek individualnih svetov, temveč ravno njihovo soočanje. Ni samo prostor tišine in osame, ampak tudi vidnosti in glasnosti. Te raznolike svetove iz številnih knjig je namreč treba soočati, da niso le mrtva črka na papirju. V knjigah se takšna soočanja pogosto dogajajo, ne dogajajo pa se pogosto v živo, saj se ljudje vse bolj zapirajo v svojo intimnost oziroma ideološke in podobne preference, zaradi katerih je že sama možnost dialoga ukinjena oziroma razumljena kot nepotrebna. Zato je pomembno odpreti mesto, kjer se raznolikosti lahko soočijo, kjer se raznoliki ljudje dobijo na istem mestu in se ne bojijo predstaviti svojega pogleda, ko torej vsi ti svetovi stopijo skupaj v diskusijo – šele takrat nastopi mesto. Mesto knjige je v osnovi knjižni sejem, na katerem se predstavlja več kot 20 založb, programska shema pa je tista, ki iz trga – torej marketa – naredi mesto. Torej kjer ne poteka zgolj blagovna izmenjava, ampak tudi idejna.

Knjige so tiste, ki povezujejo, ki gradijo mostove, ki prebijajo meje ... So skratka orožje. Kako ga vi nameravate uporabiti in proti komu?
Orožje želi uničiti, lahko prebija meje, ne more pa graditi mostov. Knjige niso vedno orožje, saj so lahko tudi "zgolj" orodje, "zgolj" medij, torej posrednik misli. Za prebiti mejo ni nujno potrebno orožje, za prebiti mejo, ne da bi s tem drugo stran tudi uničili, pomeni odpirati se drugi strani, pridobivati drugačen pogled na svet in posledično podajati roko tistim, ki so na drugi strani. Uporabiti knjigo kot orožje, torej kot nekaj, ki je namenjeno uničevanju, pomeni za vsako ceno dokazati svoj prav, torej prav tiste knjige kot orožja. S tem pa ne samo, da druge poglede zanikamo, ampak jih dejansko želimo izničiti in jim s tem onemogočiti, da sploh spregovorijo. Edina prava uporaba knjige kot orožja je zato le, če ga uporabimo kot orožje proti nevednosti. Kot preboj meje svoje lastne duhovne omejenosti in samoljubnosti. Zato želi Mesto Knjige biti mesto številnih knjig in številnih ogledov nanje, pa tudi na vse drugo, kar se dogaja okoli nas. Torej mesto knjig in pogledov, ne pa ene knjige in enega pogleda.

Je Nova Gorica kot mlado mesto, kot umetna tvorba, pripravljeno na Mesto knjig?
Kako lahko vemo, da je mesto pripravljeno na Mesto Knjige kot tako, da ga postavimo in ga s prebivalci in obiskovalci skupaj zgradimo? Da ga torej tudi drugi vzamejo za svojega? Nova Gorica je mesto, ki nima resne knjigarne, obenem pa je knjižnica zelo dobro obiskana in je dejansko eno osrednjih srečevališč v mestu. Po manjšem knjižnem sejmu, ki smo ga organizirali v sklopu občinskega novoletnega programa, se je izkazalo, da ljudem dobre literature in debat manjka. V Društvu humanistov Goriške, ki je organizator festivala, v mestu že deset let organiziramo predavanja, okrogle mize in druge podobne dogodke, ki so v okolju zelo dobro sprejeti in obiskani. Prav tako izdajamo revijo Razpotja, ki je dejansko edina slovenska revija za srečevanje različnih pogledov v formi poglobljenih neakademskih člankov in ki je zato zelo hitro presegla zgolj lokalno raven ter postala ena ključnih revij na področju kulture in humanistike.

Mesto Knjige zato ni kar preprosto padlo z neba in morebiti je mladost mesta v tem pogledu pozitivna, saj ni obremenjena z ustaljenimi vzorci delovanja in vedenja. Sicer pa katero mesto ni umetna tvorba? Ali so mesta nekaj naravnega ali tisto najbolj umetno? Obstajajo skupine, tropi in kolonije živali. A vendar še ni bilo znanstvenika, ki bi doslej kakršno koli obliko živalskega organiziranja označil za mesto. Za mesto je namreč potreben jezik, prek katerega lahko bolj kompleksno komuniciramo kot živali in s tem tudi opravimo bolj kompleksne izmenjave.

Tema festivala je meja. Popolnoma naravna izbira za mesto, ki leži ob meji. Kakšna pa je danes ta meja?
Varovane meje ni več, prepustnic in potnih listov ni več treba pokazati pri prehajanju meje, prav tako ni treba prijavljati blaga oziroma se ukvarjati s tem, kako bi ga "prešvercali". A meja še vedno ostaja. Meja namreč ne more kar tako izginiti zgolj s tem, da nastopi schengensko območje, ki nam omogoča pretok blaga in ljudi znotraj njega. Veliko večja je neka druga meja, meja v glavah ljudi, tistih, ki se vedejo tako, kot da se ni nič spremenilo. A če smo zares iskreni – kaj pa se je dejansko spremenilo?

Schengenska meja je sicer odprla možnost pretoka blaga in ljudi, vendar ali je to vse, kar lahko prehaja čez mejo? Ideje, koncepti, podobe, navsezadnje tudi ljubezni lahko večno živijo drug poleg drugega, če ljudje ne želijo oziroma si ne upajo prestopiti meje, ki jih loči od nekega drugega sveta. Zato dejansko sploh ni potrebna meja med državami. Prav nasprotno: tam, kjer ni meje med različnimi kulturami oziroma kjer ni mesta, v katerem se srečujejo raznoliki ljudje, je manjša možnost prehajanja meje. Meja med ljudmi v prostorih, kjer ni raznolikosti, je veliko večja prav zato, ker vsi ti ljudje sploh nimajo izkušnje prehajanja meje in zato ostajajo zaprti v svoj svet. V svojo lastno knjigo.

Kaj pa tam, kjer ni meje? Kjer ni te izkušnje?
Preseganje meje je zato hkrati potrditev, da neka določena meja zares obstaja, hkrati pa odločitev, da želimo drugo stran razumeti. Mejni prostori imajo večjo možnost spoznavanja bolj raznolikih svetov kot prostori, kjer ni prave meje in je vse bolj ali manj enako. Seveda pa je navsezadnje odločitev posameznika, ali bo te meje prestopil, saj je lahko tisti, ki živijo na meji, nikoli ne prestopijo, tisti na ozemlju brez fizičnih mej pa jo veliko bolj. Prav zato nas zanima tudi meja med identitetami ljudi, tistih, ki ustvarjajo raznolikost, tistih, ki ne razumejo prestopa meje nujno kot napad druge strani, temveč kot možnost spoznavanja tistega na drugi strani. Ob tem velja poudariti, da je brezmejnost na tej ravni problematična. Hkrati pa je tematika meje v tem letu še posebej aktualna, zato želimo na festivalu ustvariti dialog med vprašanjem meje v identiteti goriške regije nekoč in danes, hkrati pa tudi osvetliti problematiko utrjevanja mej zaradi t. i. begunske krize. Opazovati gradnje žičnatih ograj tam, kjer jih ni bilo, z vidika nekoga, ki je odraščal ob meji, ki je ni več, je še posebej težko in nerazumljivo.

Ste morda pomislili, da bi v Mesto knjige povezali tako Novo Gorico kot tudi Gorico?
Seveda, to je naš načrt, vendar ne moremo tega narediti kar takoj že prvo leto. Ko imamo opravka s knjigami in govorjeno besedo, imamo opravka namreč z jezikom: če se vsi ne razumemo, pač ne moremo komunicirati. Povabiti goste iz obeh strani meje in od še kje drugje pomeni poskrbeti, da se vsi razumemo, kar pomeni veliko tehničnih pripomočkov in prevajanja, kar pomeni veliko stroškov. Glede na to, da naša gradnja mesta pomeni šele kopanje luknje in postavljanje temeljev, letos tega še ne moremo narediti, ker je preprosto prevelik zalogaj. Najprej morajo Mesto Knjige vzeti za svojega prebivalci Nove Gorice, šele potem gremo lahko naprej.

Kakšno je pravzaprav čezmejno sodelovanje na polju kulture? Se kulture prepletajo?
Največ čezmejnega sodelovanja je prav na polju kulture. Na politični in gospodarski ravni so sicer podpisali že nešteto pisem o nameri, ki pa so na koncu ostale le namere. Pravkar se je v Gorici končal festival Invisible cities, kjer je bilo prav naše društvo edini partner iz Nove Gorice. Prav tako smo pridobili v souporabo prostore nekdanjega mejnega prehoda na Erjavčevi ulici. Na mejnem prehodu je torej namesto policije prostor, namenjen kulturi. S tem smo več kot le simbolno poudarili težnjo k čezmejnemu sodelovanju, hkrati pa tudi ohranili mejo kot identiteto, kot tisto, ki nas torej loči od nekoga, ki nismo mi. S tem, da je namesto represivnega aparata na meji kultura, se tudi pomen meje spremeni. Meja ni več tisto strašno, nekaj, kar nas zapira pred drugimi, ampak tisto, ki nam odpira nove svetove. Mejo smo s tem presegli, a jo hkrati ohranili.

Kaj pa prepletanje jezikov?
Prepletanje jezikov pa je bilo vedno doslej takšno, da smo na obeh straneh govorili italijansko. Številni predstavniki mlajše generacije iz druge strani meje so mi zaupali, da jih je sram, da ne znajo slovensko, po drugi strani pa so tudi samoumevnemu znanju italijanščine na naši strani šteti dnevi. Na tej točki je namreč treba poudariti, da to ni dvojezično območje kot na Obali, tu je dvojezičnost prisotna le na italijanski strani meje. Mi smo se namreč naučili italijanščine prek televizije. Navsezadnje je Berlusconi TV …

Berlusconi TV?
Gre za tri TV-kanale, ki jih je ustanovil Berlusconi in s katerimi je porušil monopol italijanske nacionalne televizije RAI, čeprav je bilo z zakonom o medijih prepovedano, da ima lahko katerikoli privatnik v lasti televizijo, ki oddaja na celotnem italijanskem področju. Skratka, njegova televizija je tista, ki nas je kolonizirala veliko uspešne kot naše none fašizem. Kot otrok osemdesetih sem imel na eni strani vse mogoče oddaje, kvize in druge šove, kjer se je vse bleščalo in plesalo, polega tega pa še vse mogoče filme in nadaljevanke, sinhronizirane v italijanščino; na drugi strani pa so bili zamorjene barve in ljudje brez entuziazma, ki so se želeli iti šova, a brez resnega uspeha. Tako je na koncu ves ta šov bil idealen prostor za učenje jezika, kar pa s prihodom kabelske televizije in spleta ni več samoumeven. Danes mladi nimajo več toliko stika z italijanščino, kot smo ga imeli mi, saj ne gledajo več toliko italijanske televizije.

Na drugem koncu države, tam nekje v kljunu te naše kokoši, se prepletajo ne samo trije jeziki, če štejemo še romskega, kar štiri, ampak tudi dve veri. In mesto dejansko diha multietnično, multireligiozno, nekoč trda meja pa ni niti več spomin. Kako je s tem spominom v primeru Nove Gorice in Gorice?
Trdim, da gre tu za temeljno nerazumevanje tega, kaj sploh je Nova Gorica. Ko smo leta 2004 vstopali v EU in je predsednik Evropske komisije Romano Prodi izbral, da izmed vseh 10 novih EU-držav pride prav na mejo med Slovenijo in Italijo, torej ko je dejanski vodja EU-ja praznoval vhod "vzhodnega bloka" v zahodni EU izbral, da bo stal na trgu, ki si ga delita Nova in "stara" Gorica, so številni mediji pisali o tem, da je končno padel Berlinski zid. A prav to je ključno nerazumevanje dejanskega položaja: Nova Gorica je namreč nastala zato, ker so mejo začrtali po sredini že stoletja stare pokrajine Goriške. Pokrajine, ki je bila stoletja tudi prostor sobivanja različnih ljudi oziroma kultur. Ko je bila črta potegnjena, je Gorica pripadla Italiji, preostali del večji Goriške, ki je pripadel Jugoslaviji, pa je potreboval novo središče. Tu je padla odločitev, da zgradijo Novo Gorico, "mesto, ki naj bi sijalo čez mejo", ki naj bi bilo izložba socializma proti gnilemu zahodu. Na drugi strani pa je bila največja koncentracija vojske v Italiji, ki je skupaj z Natovimi oporišči varovala pred možnostjo prodora Rusov na Zahod. Prav zato gre v primeru Nove Gorice za mesto, ki je dejansko zgrajeno kot nasprotje druge Gorice. Hkrati pa na jugoslovanski strani Goriške ni bilo veliko multietničnosti.

Meja na tem področju je zato tista, ki ustvarja identiteto prebivalstva, tako v slabem kot v dobrem. V slabem tako, da številni vidijo na drugi strani meje le pošasti, tako kot so jih risali na starih zemljevidih, v dobrem pa tako, da se drugi zavedamo, da je prestopanje meje vstopanje v neko drugo mesto, v neko drugo kulturo, ki je drugačna kot naša, a ne sovražna, temveč le različna, kar nam daje možnost in priložnost za spoznavanje nečesa, kar ni enako kot mi. To pa je najmočnejše zagotovilo zatohlosti, ki nastane prav v pogojih, kjer ni takšnega prepiha različnosti. Nova Gorica in Gorica skupaj s svojima okolicama imata več kot 80.000 prebivalcev, kar je v našem prostoru kar velika številka. Tega pa se morajo zdaj zavedati tudi sami prebivalci.

Zamisel Mesta Knjige temelji na tem, da misleči, ustvarjalni in samostojni ljudje dajejo mestu tisto poglavitno – njegov značaj. Kakšen pa je ta značaj?
Poglavitno je, da misleči, ustvarjalni in samostojni ljudje dajejo mesto značaj, ne pa ga dajejo tisti, ki to niso. Torej da je značaj misleči, ustvarjalen in samostojen, ne pa ignorantski, zamerljiv in nečimrn.

Hkrati je ena izmed namembnosti festivala tudi odpiranje možnosti boljše prihodnosti. Kako vi sami vidite to prihodnost?
Bolj kot to, kakšna točno je ta prihodnost, je tu bolj poudarek na odpiranju možnosti nečesa boljšega, na skupni sreči tistih, ki jo gradijo, ki skupaj delujejo. Navsezadnje, kot nam lepo slovenščina govori, je sreča prav v srečanju.

Festival traja štiri dni. Kaj se bo zgodilo peti dan? Kaj bo od festivala imela Nova Gorica v prihodnjih tednih, mesecih, letih?
V jeseni načrtujemo dve desetdnevni pop-up knjigarni, najverjetneje bomo doživeli tudi zimski sejem in nato naslednji čez leto dni. A ključno je to: delovanje se razlikuje od dela in ustvarjanja po tem, da je nepredvidljivo, da ga torej ne moremo načrtovati. Zato poudarjamo, da gradimo Mesto Knjige, da ni nekaj zgrajenega, kar bomo postavili med ljudi. Mi odpiramo prostor in le, če bodo ta prostor obiskovalci in prebivalci vzeli za svojega, bo ta prostor zares postal Mesto, in ne le mesto. Od Mesta Knjige zato ne bo imela le Nova Gorica, ampak tudi vsi drugi. Vsi tisti torej, ki bodo to mesto vzeli za svojega in se bodo voljni znova in znova preseliti vanj, ko se bo vnovič zgodilo.