Trditev bo gotovo prah dvigovala vsaj na Kitajskem, kjer partija še vedno vzdržuje neoporečno javno podobo svojih voditeljev in kjer je homoseksualnost še vedno vsaj neodobravana, čeprav ni več razlog za pregon.

Avtor knjige, hongkonška zgodovinarka Coj Ving Muj, je nekdanja urednica liberalne politične revije in je v preteklosti že večkrat pisala o tematikah, povezanih s homoseksualnostjo. Biografija Skrivno čustveno življenje Džov Enlaja bo sicer njena prva knjiga.

Med pripravami na pisanje je prebrala javno dostopna pisma in dnevnike Džova in njegove žene, Deng Jingčao; naletela je na podrobne opise naklonjenosti Džova dve leti mlajšemu sošolcu v mlajših letih ter anekdote, ki pričajo o tem, kako čustveno distanciran je bil državnik do svoje žene.

Skoraj 30 let na oblasti
Džov je bil kitajski premier vse od revolucije leta 1949, ki je komunistično partijo zavihtela na oblast, pa do leta 1976, ko je umrl za rakom. Le nekaj mesecev za njim je umrl tudi njegov stari revolucionarni pajdaš, ustanovitelj moderne Kitajske Mao Cetung.

Knjigo Skrivno čustveno življenje Džov Enlaja bo izdala ista založba, ki je objavila tudi skrivni dnevnik nekdanjega partijskega voditelja Džao Zijanga, ki je bil odstavljen neposredno po krvavi zadušitvi študentskih demonstracij in množičnih žrtvah na pekinškem Trgu nebeškega miru.

Cojeva je preštudirala tudi vse knjige, ki jih je leta 1998 - ob stoletnici rojstva Džova - izdala partija; v njih so natisnjeni politikovi eseji in govori, pa tudi dnevniki, pisma, poezija in romani, ki so nastajali v letih 1912-1924. "Džov Enlaj je bil istospolno usmerjen politik, ki je imel to nesrečo, da je bil rojen sto let prezgodaj," lahko beremo v novi knjigi.

Resnica že ves čas na dlani?
Avtorica je za tiskovno agencijo Reuters pojasnila, da je bil "pravi pomen" dnevnikov ves ta čas pred našimi očmi, pa ni do zdaj še noben kitajski akademik javno naredil nobenih očitnih zaključkov. "Kadar so avtorji iz celinske Kitajske prišli v stik s temi besedili, niso niti pomislili na možnost homoseksualnosti," pravi.

Homoseksualnost na Kitajskem ni prepovedana in v številnih velikih mestih je gejevska skupnost precej živahna - a pritisk tradicije, ki narekuje, da se je treba poročiti in ustvariti družino, je še vedno močan, tudi za istospolno usmerjene posameznike. V kitajski popkulturi je peščica zvezdnikov, ki priznava svojo homoseksualnost, ni pa nobenega politika.

Čeprav v klasični kitajski književnosti in zgodovinopisju kar mrgoli primerov, ki pričajo o zelo liberalnem odnosu do spolnosti v imperialnih časih, pa je revolucija s seboj prinesla tudi konservativnejšo uradno politiko.

Cojeva napoveduje, da bo njena knjiga na Kitajskem, kjer preizpraševanje zgodovinsko pomembnih osebnosti ni dovoljeno, prepovedana.

Gao Venčjan, še en strokovnjak za premierjev lik, ki pa živi in dela v Ameriki, pravi, da je sicer že prej vedel za ugibanja o državnikovi spolni usmerjenosti, a si sam ne bi upal z gotovostjo trditi, kakšna je resnica. "V resnici v dokumentaciji ni veliko podatkov o teh rečeh," je pojasnil za Reuters. "Ne moremo zagotovo vedeti."

Nova knjiga se posveča dejstvu, da je bil politiku najbolj pri srcu dve leti mlajši sošolec Li Fudžing. V svoj dnevnik je med drugim zapisal, da brez Lija "ne bi preživel niti en dan", ter da to, da sta skupaj, "največjo žalost spremeni v radost".

Džov se je z Deng Jingčao poročil leta 1925; otrok nikoli nista imela. Med zakoncema - po mnenju zgodovinarke - nikoli ni bilo romantičnih čustev, češ da je šlo za "zakon na papirju" ... "V svojo ženo ni bil nikoli zaljubljen."