"Seveda se lahko vsak velik narod pohvali z literarnimi mojstrovinami, a ne da se zanikati, da je središče literarnega sveta še vedno Evropa, in ne ZDA." Močna izjava - še toliko bolj, ker je prišla iz ust Horaca Engdahla, člana švedske Akademije, ki prav v teh dneh tehta pisatelje, ki pridejo v poštev za Nobelovo nagrado. Dežela Philipa Rotha, Johna Updika, Ernesta Hemingwaya in F. Scotta Fitzgeralda je po Engdahlovem mnenju "preveč pozorna le na premike in težnje v lastni množični kulturi", kar naj bi škodilo kakovosti njenega leposlovja. "Ne prevajajo dovolj tuje književnosti in ne sodelujejo zares v velikem dialogu literature. Taka nevednost je omejujoča."

Čeprav je Engdahl pozneje izjavil, da je agencija AP njegovo izjavo povzela in v svet posredovala napačno, sta ameriška pisatelja, ki sta letos v ožjem izboru za Nobelovo nagrado - Philip Roth in Joyce Carol Oates - v očeh javnosti izgubila kakršne koli možnosti, da bi trofejo tudi v resnici dobila.

Na izjavo so se burno odzvali tudi številni ameriški založniki, predstavniki industrije, ki je samo lani izdala 50 tisoč novih naslovov. Harold Augenbraum, predstavnik Narodne knjižne zveze, je pripomnil, naj ga "povežejo z gospodom Engdahlom in posredoval mu bom spisek čtiva. Njegova izjava priča o tem, da je prebral bore malo ameriške literature zunaj "mainstreama" in da ima zelo omejen pogled na to, kaj vse pojem ameriška literatura danes obsega."

Najprej naj pometejo pred svojim pragom!
Urednik New York Timesa David Remnick je bolj vdan v usodo - vse skupaj ga ne preseneča, češ da je 16-članska komisija v preteklosti že večkrat spregledala več kot zaslužne ameriške pisce. "Človek bi si mislil, da nam bo predstavnik inštitucije, ki se ima za učeno, a je doslej že spregledala Prousta, Joyca in Nabokova (če naštejem le nekaj nenobelovcev), prihranil načelno pridigo. Če bi si natančneje ogledal literarno pokrajino, o kateri govori, bi opazil vitalnost generacije, ki jo zastopajo Philip Roth, John Updike in Don DeLillo, pa tudi mlajši pisci, mnogi med njimi potomci priseljencev, katerih materni jezik niti ni bila angleščina. Nobene od teh ubogih duš niso trajno poškodovale grozote Coca-Cole."

Literarni snobizem?
Nobelova akademija za nagrado pogosto izbere (vsaj v očeh javnosti) "obskurne" pisce, ki skoraj praviloma ne kotirajo visoko na lestvicah prodajnih uspešnic. Zato se morajo pogosto otepati obtožb, da so snobovska, elitistična in politično pristranska inštitucija.

Zgovorna statistika
Resnici na ljubo, vse od leta 1994, ko je nagrado dobil Japonec Kenzaburo Oe, ima seznam nobelovcev izrazito evropski priokus: kar devet pisateljev (vključno z lansko nagrajenko, Britanko Doris Lessing) prihaja s stare celine; preostali štirje so iz Turčije, Južnoafriške republike, Trinidada in Kitajske, a ima njihovo ustvarjanje v vseh primerih močne vezi z Evropo.

Engdahl je prepričan, da Evropa tuje pisce privlači zato, ker "spoštuje neodvisnost literature" in jim lahko nudi varno zavetje. "Številni pisatelji, ki imajo korenine drugje, ustvarjajo v Evropi, saj te samo tukaj pustijo v miru pisati, ne da bi ti grozilo, da te bo kdo pretepel do smrti. V velikem delu Azije in Afrike je poklic pisatelja nevaren." Vseeno ni pozabil poudariti, da njegovo osebno mnenje ne igra ključne vloge pri končni odločitvi žirije, ki bo znana v naslednjih tednih.

Ana Jurc