Dolgo je bilo splošno sprejeto, da o identiteti Williama Shakespeara nihče ni podvomil vse do 19. stoletja. To je pogosto služilo tudi kot odgovor na večna vprašanja o tem, ali je ogromni "Shakespearov" opus ustvarila ena sama oseba in kdo je ta oseba bila.

Zdravo je dvomiti
No, nova akademska dognanja zdaj kažejo, da so si vprašanja o Shakespearovi identiteti začeli zastavljati že njegovi sodobniki – in sicer v knjigi z naslovom Palladis Tamia, Wits Treasury, ki jo je leta 1598 izdal teolog Francis Meres. To knjigo je več let preučeval profesor univerze Coppin v Baltimoru Roger Stritmatter; njegov sklep je, da Meres kot "Shakespeara" identificira Edwarda de Wera, 17. oxfordskega grofa, povzema časopis Guardian.

Svoje izsledke je Stritmatter zdaj objavil v novi številki zbornika Critical Survey; izdajo je uredil Graham Holderness, še en izvedenec za Shakespeara, ki se po lastnih besedah boji, da bi "zatiranje ugibanj o Shakespearovi identiteti ogrozilo akademsko svobodo". "Ko naletiš na klasične shakespearologe, ki dvome o Shakespearovem avtorstvu primerjajo s teorijami zarote, z idejami proticepilcev in zanikovalcev okoljskih sprememb – mislim, to je narobe ... Iz cele vrste razlogov."

Palladis Tamia je nekakšna zbirka izrekov in primerjav in je že dalj časa referenčno delo za preučevalce Shakespearovega opusa. V poglavju z naslovom Primerjalni diskurz o naših angleških pesnikih ter grških, latinskih in italijanskih pesnikih Meres svoje rojake primerja s klasičnimi avtorji. Rodijo se take primerjave: "Če je veljalo, da duša Evforba živi v Pitagori, potem se je prisrčna, duhovita duša Ovidija utelesila v sladkozvenečem, jezičnem Shakespearu." Meres Shakespeara omeni devetkrat, našteje 12 njegovih dram in ga hvali kot pesnika in kot dramatika.

Nekateri akademiki sicer Meresa zavračajo kot "zgolj kopista", ki je znal predvsem sestavljati sezname, pa drugi v njegovem delu vidijo dragocen dokument časa. Stritmatter je v tem duhu sestavil članek Francis Meres Revisited: Wit, Design and Authorship in Palladis Tamia, v katerem pretresa avtorjevo oko za simetrijo. Kadar Meres denimo izpostavi osem grških pesnikov, na drugo stran tehtnice postavi osem rimskih in osem britanskih. Še kadar se zdi, da mu je ušla kakšna asimetrija – šest antičnih epigramatikov primerja s petimi britanskimi – se izkaže, da ni tako: njegov rojak "Davies" se nanaša na dve osebi, dva znana Johna Daviesa, ki sta oba sestavljala epigrame.

Logična uganka
"V bistvu gre za knjigo logičnih ugank," pravi Stritmatter. "Kadar seznami niso simetrični, za to obstaja razlog." In s tem pridemo do bistva: ko Meres našteva komične dramatike, 16 antičnih dramatikov postavi proti 17 angleškim, pri čemer navede tako oxfordskega grofa kot Shakespeara. Iz tega lahko logično izluščimo vprašanje: "Če se eno ime (Davies) lahko nanaša na dve osebi, se lahko tudi dve imeni nanašata na eno osebo?"

Ureditev knjige je taka, da Meres vsakega starega klasika poveže z enim svojim rojakom; protiutež Plavta je Anthony Munday, češ da sta oba pisala komedije o bahavih vojakih; Arhipus Athenski je postrojen s Thomasom Nashem, češ da sta oba napisala satiri, v kateri se pojavijo ribe.

Sorodna novica Shakespeare kot igralec: po novih ugotovitvah je leta 1598 upodobil ljubosumnega moža

Protiutež za Shakespeara je Aristonimus, o katerem ne vemo ničesar, razen tega, da njegovo ime dobesedno pomeni "aristokratsko ime". Oxfordski grof nima vzporednice in je edino dejansko aristokratsko ime na seznamu. Stritmatter torej argumentira, da vzporejanje Shakespeara z "aristokratskim imenom" napeljuje na grofa. "Sklenemo lahko, da Francis Meres, z uporabo vmesnika Aristonimusa, postavlja teorijo Shakespeare = oxfordski grof."

Zakaj je bilo treba tako okolišiti?
S Stritmatterjevim izvajanjem se strinja tudi Ros Barber z Univerze v Londonu. "Članek ne dokazuje, da je de Vere napisal drame, je pa močen argument, da Meres verjame, da jih je. Če upoštevamo pogostost anonimnih objav in objav pod psevdonimom v devetdesetih letih 16. stoletja, pa tudi nevarnost objavljanja stvari, ki bi lahko razjezile oblasti, ni presenetljivo, da je Meres to mislil, pa tudi ne, da je to izrazil na tako prikrit način."

Kdo je bil torej Edward de Vere?
Edward de Vere, 17. oxfordski grof, je bil ekscentričen plemič na elizabetinskem dvoru, ki so ga sodobniki poveličevali kot izobraženega moža in mecena umetnosti. Kraljica ga je imela v čislih, bil pa je tudi magnet za škandale (kar naprej je bil udeležen v dvobojih, zapravljal je svojo dediščino in se rad oblačil v ženska oblačila). Sodobnik Gabriel Harvey je kritiziral njegovo "ženstveno" ustvarjanje, njegovo bahavo modo in obsedenost z Italijo. Bil je priznan dramatik, a se ni ohranilo nobeno njegovo delo.

Že leta 1920 je profesor angleščine J. Thomas Looney Shakespeara "identificiral" kot Edwarda de Vera, pri čemer se je naslanjal na vzporednice med de Verovim življenjem in Shakespearovimi dramami, ki so po njegovi oceni "tako neverjetno čudne in povsem samosvoje", da upravičijo "zelo trdno prepričanje, da so Shakespearove drame izgubljeni opus oxfordskega grofa". V zadnjem stoletju je ta teorija pritegnila nekaj prominentnih zagovornikov, med katerimi so bili denimo Sigmund Freud, zgodovinar David McCullough, fizik Roger Penrose ter igralci Derek Jacobi, Jeremy Irons in Mark Rylance.