Nedojemljivo: Ontološki uvod v filozofijo religije je osrednje delo sicer manj poznanega sodobnega ruskega filozofa judovskih korenin Semjona Franka. Ta v treh poglavjih izrisuje tri pomembne teme, ki so bile v središču njegovega zanimanja. V prvem poglavju se je posvetil spoznavni teoriji, v drugem se je lotil eksistencialne tematike, v tretjem pa področja religiozne duhovnosti.
Platonov sodobnik Ksenofont je po besedah prevajalca Gregorja Pobežina ena najbolj očarljivih osebnosti svojega časa. Ksenofonta sta v življenju spremljala vojna in kriza, obenem pa je bil deležen Sokratove šole. Medtem ko je njegov sošolec Platon nadaljeval Sokratovo tradicijo, se je sam vključil v vojsko. 39 poglavij, razdeljenih v štiri knjige, predstavlja kolaž vtisov, ki jih je nabral med leti druženja s Sokratom ter pozneje s prebranim gradivom o njem. Drugače od Platona daje Ksenofont pri opisu Sokrata poudarek predvsem na človeško plat, že v uvodnih poglavjih pa precej poudarja tudi obrambo Sokratovega filozofskega delovanja.
Pesnjenje iz kontemplativne distance
Zbirko Poezije so obogatili s pesmimi Christine Rossetti, Angela Silezija, Efrema Sirskega in Geoffreyja Hilla. Izbrane pesmi priznane angleške pesnice Rossettijeve Lokvanj v vzburkanih vodah je poslovenilo več prevajalcev - Nada Grošelj, Andrej Arko in Miljana Cunta, k delu pa so dodali tudi štiri pesmi, ki jih je nekoč že prevedel Boris A. Novak. Avtoričine poezije se, tako Miljana Cunta, ni mogoče razumeti brez njene življenjske zgodbe. Rojena je bila v obdobju viktorijanske družbe v družini, polni kontrastov, kjer so bile ženske globoke verne, moški pa prej agnostiki. Njen tisoč strani dolg pesniški opus razkriva pesnico, ki je družbeno dogajanje spremljala iz kontemplativne distance.
Drzni paradoksi o Bogu
Gorazd Kocijančič in Vid Snoj sta prevedla Kerubskega popotnika Angela Silezija (njegovo pravo ime je bilo Johannes Scheffer), ki je živel v 17. stoletju. Pod uvod in spremno besedo se je podpisal Alen Širca, ki je tudi avtor spremne besede. Knjiga znotraj mističnih epigramov v obliki rimanih dvovrstičnic prinaša drzne paradokse o Bogu, je dejal Snoj in dodal, da je številne poznejše mislece in filozofe vznemirjal s svojim t. i. mističnim nihilizmom.
Duh vzhodne poezije
Efrem Sirski - živel je v 4. stoletju - je v svojih himnah ujel duh vzhodne poezije. Po Kocijančičevih besedah je zanjo značilen umik lirskega subjekta. Obenem pesnikov duhovni svet izvira iz krščanstva, ki se je v Siriji, kot je pojasnil Kocijančič, razvil neodvisno od grške misli. Pesmi je prevedel in s spremno besedo opremil Širca.
Mercijske himne in druge pesmi Geoffreyja Hilla je poslovenil Veno Taufer, ki je avtorja označil za tipičnega Angleža, globokega vernika in pesnika pesnikov, ki je pisal za "navadnega bralca" težko doumljivo poezijo.