V umetniški družini rojena akademska slikarka se je ilustraciji prvič posvetila šele nekaj let po končani Akademiji likovnih umetnosti v Ljubljani leta 1981. Čeprav je sprva ilustrirala, da bi se preživela, ni trajalo dolgo, da je po izdelavi prve podobe za revijo Kekec leta 1986, ilustracija osvojila njo, ona pa ilustracijo. To nazadnje dokazuje 45 knjig, ki jih je Sottlerjeva ilustrirala po študiju.

Njeno delo je mogoče spremljati na razstavah, tako doma kot v tujini. Njene ilustracije so bile pravkar izbrane na ogled v Muzeju ameriške ilustracije v New Yorku .V Italiji potujejo skupaj z mednarodno razstavo ilustracij L'immagine della fantasia po Monzi, Sieni, Trevisu, Veroni, Luganu Rimu in drugih mestih, cikel jedkanic, s katerimi je pospremila pesmi Malcolma de Chazala, pa je trenutno na ogled v pariški Galeriji West–Ist.

Alenko Sottler je Slovenski bienale ilustracije nagradil trikrat, lani tudi s prvo nagrado Hinka Smrekarja, za svoje delo je prejela še veliko drugih nagrad, med njimi Grand prix otroške žirije na Svetovnem bienalu ilustracije BiB v Bratislavi in priznanja za selekcijo, ki jih je dobila za uvrstitev na Emperor 's Illustartions na knjižnem sejmu v Bologni ter za trikratno uvrstitev na vsakoletno Annual exhibition v Muzeju ameriške ilustracije v New Yorku. S svojimi ilustracijami je med drugim opremila dela Mehurčki Otona Župančiča, Agnes Cecilija Marie Gripe, Pravljice Oscarja Wilda, Ure Kralja Mina Bine Štampe Žmavc, Wili wunscht sich einen bruder.

Pravljično delo za pravljični vrh
S podobami je pospremila tudi Pepelko bratov Grimm, ki so jo izdali pri Mladinski knjigi. Ta knjiga, v kateri je združila znanje iz preteklih let in dosegla svoj kvalitetni vrh, je prinesla Sottlerjevi vse, kar si ilustrator lahko želi. Poleg prve nagrade za ilustracije na Slovenskem bienalu je Pepelka prejela tudi nagrado za najlepšo knjigo v kategoriji mladinske književnosti, pravkar pa je nominirana za najboljšo izvirno slovensko slikanico 2007.

Po končani akademiji ste se najprej posvečali predvsem slikarstvu, z ilustracijo pa ste se srečali nekaj let pozneje. Kaj je sprožilo novo ljubezen?
To se sliši zelo romantično. V resnici pa sem začela ilustrirati, da bi preživela . Ko sem končala postdiplomski študij slikarstva na Ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, sem lep čas zastonj iskala službo. Potem sem le dobila priložnost in se zaposlila kot učiteljica likovnega pouka. Hkrati s to zaposlitvijo pa sem dobila v delo prve ilustracije. Pesnik Boris A. Novak, ki je takrat urednikoval v otroški reviji Kekec, mi je kot še zelo nespretni začetnici ponudil priložnost, da ustvarim prve ilustracije. Bile so še po "slikarsko" okorne.

Potem pa sem nekega dne za revijo Kekec narisala zgodbo o praazgodovinskih lovcih na mamute. Ilustracija je zahtevala znanje anatomije in prostorkega predstavljanja, kar mi je šlo dobro od rok. Opazil jo je še do danes naš edini likovni urednik Pavle Učakar na MK in me povabil k sodelovanju. Ko sem za Mladinsko knjigo narisala prvo knjigico so bili tako zadovoljni, da sem takoj dobila novo naročilo. Od takrat naprej nisem bila nikoli več brez dela. Že za drugo knjigo sem prejela Smrekarjevo priznanje na Slovenskem bienalu ilustracije. Zapustila sem učiteljevanje in se odločila za delo ilustratorke.

Ilustraciji ste se nato začeli intenzivneje posvečati kot slikarstvu. Je bil za to kakšen poseben razlog?
Zame so ilustracije naročeno slikarstvo. Za motivi iz literature so skriti povsem abstraktni likovni problemi, ki jih obravnavaš kot slikar. Kljub temu, da so teme različne, sem v ilustracijah vedno reševala povsem likovne probleme. Glavni cilj ilustriranja po mojem je, da z vsemi vidnimi sredstvi podpreš sporočilo, temo in vzdušje zgodbe. Poleg slikarstva sem bila od nekdaj zaljubljena v pisano besedo, predvsem pesništvo. Šele kasneje sem razumela, da sem z ilustracijo združila ljubezen do likovne umetnosti in pisne besede. Uživam v združevanju obeh področij. Presenečenje in raznolikost, ki ga doživljaš ob prepeltanju obeh svetov, mi predstavlja dvojno bogastvo in izvir kreativnosti.

V sodelovanju z Mednarodnim grafičnim likovnim centrom v Ljubljani ste na podlagi ilustracij pripravili zahteven grafični cikel jedkanic. Kakšno mesto ima grafika v vašem opusu?
Predvsem v knjigi Svetovne pravljice, ki so izšle pri založbi Nova revija, sem dobila priložnost, da izživim svoj občutek za črno in belo. V teh ilustracijah sem prišla do izjemno lepih grafičnih rešitev, ki so mi odprle vrata na razstave v New Yorku , Italiji, Angliji in še kje. Do ponovnega "odkritja" grafike me je pripeljala želja, da bi moje podobe izdelala na kar najbolj plemenit in popoln način.

Tako sem lani poleti dobila s strani podjetja Art pro, ki se ukvarja s tiskovinami za šole, lepo naročilo. Ilustrirala naj bi pesmi Malcolma de Chazala, pesnika francoskega porekla doma iz otoka Mauriciusa. Odločila sem se, da vseh 8 motivov narišem iz drobnih črk in jih izvedem v jedkanici. To je ena zahtevnejših grafičnih tehnik, tokrat pa je bila izvedba zaradi črk, ki smo jih prenesli s fotografskim postopkom na plošče, še dražja in zahtevnejša. Poleg tega smo grafike natisnili v zelo majhni nakladi, kar je še podražilo ves postopek. Zato sem se za pomoč pri izvedbi obrnila na Mednarodni grafični likovni center v Ljubljani. Te dni sem dokončno podpisala vse natisnjene izvode.

Čeprav se je izvedba vlekla več kot pol leta, mi ni žal časa in truda. Ena od teh ilustracij je bila pravkar selekcionirana za razstavo v New Yorku, medtem ko so bile grafike izjemno všeč specializirani grafični galeriji v Parizu in so tam trenutno razstavljene na prestižnem mestu. Vse to mi pomeni spodbudo in pričakujem, da se bom v bodoče še bolj posvetila grafičnemu mediju, predvsem pri ilustriranju poezije za odrasle.

S katero tehniko se najraje izražate?
Slikarske, risarske tehnike, to so ene od področij moje inovativnosti. Rada izumljam kaj novega. Novo tehniko, nov način ali nov material. Te izume v obliki skic, poskusov ipd. shranjujem. Ko dobim ilustratorsko nalogo, med njimi poiščem najprimernejšo tehniko. Zato me na razstavah obiskovalci velikokrat sprašujejo, kako sem naredila to ali ono.Vem, da me bodo kmalu nekateri posnemali, a mene že zanimajo nove reči in me to ne moti.

Koliko svobode imajo po vašem mnenju ilustratorji? Se vam kdaj zgodi, da besedilo ali avtorjeva želja preveč omejujeta vaše navade?
Z leti mi naročniki vedno bolj zaupajo. Moram pa tudi reči, da s strani avtorjev nikoli nisem doživela omejevanja, omejitve v besedilu pa so zame pravzaprav izziv. Edina omejitev, ki sem jo najtežje prenašala, je bila "omejenost" teksta.

Poskušate pri ilustriranju čim bolj zvesto slediti sami zgodbi ali pustite dovolj prostora tudi otroški oziroma bralčevi domišljiji?
Pri vsakem tekstu je drugače in vsak zahteva sebi lastno dopolnilo. Tukaj ni pravila. Če je v zgodbi že vse do podrobnosti opisano, potem v ilustracijah ne poskušam zgolj ponavljati in podvajati že povedno. Raje poudarim vzdušje in sporočilo zgodbe. Če čutim, da je potrebno, določene stvari še bolj poudarim, iščem ravnotežje v prid celote. Pri iskanju rešitev upoštevam, komu je knjiga namenjena. Z načinom ilustriranja pa izrazim svoja merila in estetske kriterije.

Kakšna dela najraje opremljate s svojimi ilustracijami?
Za otroke najraje ilustriram pravljice, za odrasle pa pesmi in kratke zgodbe.

Ob čigavih ilustracijah ste sami odraščali? Bi rekli, da so določene ilustracije naredile na vas poseben vtis, ki vas je nato spremljal tudi pri izoblikovanju vašega lastnega sloga?
Najbolj sem uživala ob ilustracijah Marlenke Stupica, predvsem njena Trnuljčica je bila moja najljubša. Rada sem imela ilustracije Toneta Kralja, Ančke Gošnik Godec, Rože Piščanec in še mnogih drugih. Zrasla sem ob prečudovitih Slovenskih ilustracijah in jih za vedno ponotranjila. Vplivi in visoki standardi mojih predhodnic/-ikov so se in se še danes zrcalijo v mojem delu. Temu se tudi zavestno nisem želela odpovedati. So ena od sestavin, po kateri se odlikujem in razlikujem od svojih sodobnikov v svetu.

Lahko dobra ilustracija reši slabše besedilo?
Besedilo, pa četudi minimalno, je v knjigi kot dirigent v orkestru, vse se mu mora podrediti. Če ima knjiga slabe ilustracije, potem si od vsebine navadno ne obetamo veliko. Če pa imamo virtuozne ilustracije, pod njimi pa plehko in neustrezno besedilo, smo zbegani. V takem primeru dobra ilustracija ne bo rešila besedila. Knjiga nas bo razočarala in počutili se bomo prevarane. Zato je dobro besedilo bistvenega pomena.

Kakšen pomen ima po vašem mnenju ilustracija?
Če je v knjigo ob besedilu vključena ilustracija, pomeni, da imamo v njej dialog dveh ustvarjalcev, zato je njeno sporočilo bogatejše za modrost dveh ljudi. Ob tem vprašanju mi je na misel prišela tudi izjava nekega znanega ilustratorja: "Obstaja okrog deset načinov, kako lahko fotografiraš prizor in neskončno število načinov, kako ga lahko ilustriraš."

Kakovostna ilustracija je izjemnega pomena zato, ker se otrok, pa tudi odrasla oseba, prek njene vizualne govorice na najbolj oseben način seznani z bogastvom različnih ustvarjalnih osebnosti. Spozna njihove misli, drugačnost, dobi potrditev, vzpodbudo za osebno svobodo in preraščanje predsodkov.

Maja Kač