Roman Samuraj pisatelja Shusakuja Enda je izšel pri založbi Sanje, mariborska založba Litera je poskrbela za izid romana Florjana Lipuša, ki nosi naslov Gramoz. Založba Zala je izdala mladinski roman norveškega avtorja Sverreja Henmoja Samo ljubezen, monografija Monike Deželak Trojar, naslovljena Janez Ludvik Schönleben (1618-1681). Oris življenja in dela, pa je izšla pri založbi ZRC.

Kakšni so bili resnični samuraji?
Shusaku Endo (1923-1996) velja za enega najpomembnejših japonskih pisateljev 20. stoletja, pri nas je znan predvsem po romanu Molk. V zgodovinskem romanu Samuraj pripoveduje o resnični zgodovinski osebi, samuraju Hasekuri Rokuemonu, ki ga je šogunat leta 1613 poslal na odpravo v takratno Novo Španijo (Mehiko), kjer naj bi sklenil trgovski dogovor z Evropo v zameno za pravico evropskih misijonarjev do širjenja krščanstva na Japonskem.

Okoliščine so odpravo prisilile v nadaljnjo pot v Španijo, Francijo in Vatikan. Trgovska pogajanja so propadla, saj so se v tem času politične razmere na Japonskem že spremenile, začela se je politika preganjanja krščanstva in zapiranja države pred svetom.

Leta 1620 je ob vrnitvi na Japonsko skupaj s celotno družino žrtev preganjanja. Endov roman sloni na skoraj pozabljenem poglavju japonske zgodovine. V njem preplete svetovne zgodovinske okoliščine z usodo skromnega samuraja. Ves čas ostaja zvest zgodovinskim dejstvom, hkrati pa pot odprave pretvori v ganljivo pripoved o duhovnem potovanju. Pričujoči roman je prevedel Iztok Ilc.

Roman, zaznamovan z vojno tematiko
"Pripoved se razkraja, ni klasična, fabulativna, ki bi se linearno odvila od začetka proti svojemu koncu. Sestavljena je iz fragmentov o usodi taboriščnic, opisov trpljenja v koncentracijskem taborišču, spominskem obisku poznejših generacij v nekdanjem taborišču in njihovem soočanju s tragično usodo prednikov ter premislekov o jeziku. Ti fragmenti se povezujejo v spomenik, ki je tu z namenom oporekanja pozabi. Nadrobni, mestoma že groteskni opisi 'proizvodnje smrti' v Lipuševem izvirnem pesniškem jeziku so tu v funkciji spominjanja," je v spremni besedi romana Gramoz zapisal Blaž Gselman. V ospredju Lipuševega romana je namreč spomin na izgubljene bližnje, ki jih je ukradla temna noč nacizma.

Florjan Lipuš (1937) velja za enega najpomembnejših slovenskih pripovednikov na avstrijskem Koroškem. S pisateljevanjem se je ukvarjal že v dijaških letih, proslavil pa se je z romanom Zmote dijaka Tjaža. Bil je med ustanovitelji osrednje koroške literarne revije Mladje, ki jo je več kot 20 let tudi urejal. Za svoj književni opus je leta 2004 prejel Prešernovo nagrado, istega leta je bil z romanom Boštjanov let nominiran za kresnika. S častno nagrado za književnost pa je bil na Dunaju odlikovan leta 2005.

Vsaka nova generacija ima svoj roman o odraščanju
Kot pronicljiv portret skoraj čisto običajnega vsakdana najstnika, bi lahko opisali knjigo Samo ljubezen. Kot je značilno za tovrstno literaturo, se ukvarja s prijateljstvom, prvo zaljubljenostjo, domom, šolo in glasbo ... Protagonist Jonathan je prvič zaljubljen. Znajde se v precepu, naj ugodi prijatelju ali sledi svojim željam. Na prvi pogled gre za portret odraščanja, prvih resnejših odločitev in izkušenj, ki se niti ne zdijo usodne, a življenje je nepredvidljivo. Za prevod prvega dela Sverreja Henmoja (1968), prevedenega v slovenščino, je poskrbel Darko Čuden.

Norveški pisatelj Henmo z izostrenimi čuti opazuje svet mladih, ki ga opazuje z nič manj nabrušenim in obenem občutljivim peresom. Njegova dela, tako za odrasle kot mladino, so prevedena v več jezikov, prejela so več priznanj in nagrad, tudi nagrado norveškega ministrstva za kulturo.

Celostna obravnava Valvasorjevega predhodnika
Pomemben kranjski zgodovinar, pridigar, teolog in polihistor Janez Ludvik Schönleben (1618-1681), ki je bil po krivici spregledan, je šele z izidom monografije Monike Deželak Trojar deležen celostne obravnave, saj knjiga prinaša prvo temeljno raziskavo o njem. Avtorica podrobno predstavlja njegovo življenjsko pot in pojasnjuje številne vidike njegovega življenja, ki so bili še neznani ali slabo poznani.

Biografskemu delu sledi pregled celotnega Schönlebnovega opusa, v katerem so zbrani vsi njegovi do zdaj odkriti natisnjeni in rokopisni, ohranjeni in neohranjeni spisi. Zadnja dva vsebinska sklopa monografije pa se osredotočata na Schönlebnov zgodovinopisni in govorniški ter pridigarski opus. V ospredju prikaza so njegova najpomembnejša natisnjena dela z omenjenih dveh področij, upoštevano pa je tudi obsežno rokopisno gradivo.

Avtorica Monika Deželak Trojar (1982) se ukvarja predvsem s starejšim slovenskim slovstvom 17. in 18. stoletja ter z zgodovinopisjem 17. stoletja. Po diplomi iz zgodovine in latinskega jezika s književnostjo je doktorirala iz zgodovinskih znanosti, trenutno pa je zaposlena na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede, ZRC SAZU.