Knjižnice in čitalnice so bile v slovenski zgodovini vselej pomembno, pogosto pa celo ključno gonilo razvoja kulturnega, znanstvenega, družabnega in tudi političnega življenja.

Samostanske, zasebne in javne knjižnice so vse od srednjega veka delovale kot stičišča med različnimi idejami in posamezniki podobnih kot tudi nasprotujočih si pogledov. Veliko gradiva iz oddaljenih obdobij se je sicer izgubilo, zato pa smo tistih ohranjenih dragocenosti toliko bolj veseli. Nekaj jih je tudi tokrat izbral Žiga Cerkvenik iz Narodne in univerzitetne knjižnice, ki za naše bralke in bralce vsak teden predstavi izbor rokopisnih dragocenosti.

Društvena središča narodnega izobraževanja in zabave
Sredi 19. stoletja se jim pridružijo čitalnice, "društvena središča narodnega izobraževanja in narodne zabave" (Nolli), ki so z bogatim kulturnim življenjem pospeševala razvoj slovenskega jezika in narodno prebujenje Slovencev. Znotraj čitalniških gibanj je 24. aprila 1867 nastala prva gledališka organizacija na Slovenskem, Dramatično društvo v Ljubljani. Člani društva so prevajali in objavljali dramska dela ter si prizadevali za razvoj slovenskega gledališča. Tudi z izdajo priročnikov, kot je Nollijeva Priročna knjiga za glediške diletante, posebno za ravnatelje igrokazov ter prijatelje slovenske dramatike sploh iz leta 1868.

Ob 150. obletnici ustanovitve društva so v Narodni in univerzitetni knjižnici iz Digitalne knjižnice Slovenije zbrali številno in raznovrstno gradivo, povezano z obdobjem narodnega preporoda, čitalniškim gibanjem in razvojem slovenskega gledališča.

"V navzočnosti 'verodostojnih' oseb Primoža Stor in Mateja, Gašperjevega sina iz Zaloga"
Spomladi leta 1481 se je skupina gospodov iz vasi Zalog pri Postojni na konjih odpravila na dolgo in naporno pot proti Nürnbergu v Nemčiji s precej nenavadnim namenom: dogovoriti se o podrobnostih izdelave obredne knjige za potrebe cerkve sv. Danijela v Zalogu pri Postojni. Latinski kodeks, ki so ga naročili, obsega 78 lepo okrašenih pergamentnih listov, ki jih ščitijo robustne lesene platnice z usnjeno prevleko in kovinsko zaščito.

Sorodna novica V Slovenijo se je vrnil dragoceni Slavinski misal, knjižni spomenik prvega reda

25. novembra 1481 je s plačilom pet zlatnikov in sedem soldov "v navzočnosti 'verodostojnih' oseb Primoža Stor in Mateja, Gašperjevega sina iz Zaloga", dragoceni rokopis prešel v roke odposlancev iz župnije Slávina. A zgodba Slavinskega misala se s tem pravzaprav šele začenja, čeprav ostaja zavita v meglico zgodovine. Leta 1982, pol tisočletja po nastanku, se je nenadoma pojavil na dražbi v Londonu, a nam ga zaradi previsoke cene ni uspelo odkupiti. Pred dvema letoma se je pojavila nova priložnost, ki je s pomočjo ministrstva za kulturo nismo izpustili in izjemni srednjeveški spomenik končno vrnili v Slovenijo.

"Leta 1575 je prvič prišla tiskarna knjig v Ljubljano."
"Leta 1575 je prvič prišla tiskarna knjig v Ljubljano. Tiskar se je imenoval Johann. Manlius; in ta Manlius je pred vsem drugim najprej v Ljubljani natisnil govor Johannis Saliceti zoper Turke dne 20. julija leta 1575." Tako Valvasor v Slavi Vojvodine Kranjske na kratko strne zgodbo prve tiskarne na slovenskem ozemlju in njenega lastnika Janeza Mandelca. Salicetiusov govor, prva v Ljubljani natisnjena knjiga, se je žal izgubil, ohranil pa se je Dalmatinov prevod knjige Jezus Sirah, ki ga je Mandelc natisnil jeseni istega leta in velja za prvo slovensko knjigo, natisnjeno na slovenskem ozemlju.

V svojem kratkem ljubljanskem obdobju je natisnil okoli 30 knjig. Delo Mandelčeve tiskarne je bilo tesno povezano s prizadevanji slovenskih protestantskih avtorjev, kar je verjetno pripomoglo, da so jo leta 1581, sredi priprav na tisk Dalmatinove Biblije, zaprli. Mandelc sam je bil prisiljen zapustiti avstrijske dežele. Svojo dejavnost je pozneje opravljal v različnih mestih na Ogrskem in Hrvaškem in do smrti leta 1605 natisnil še okoli 50 del. Na Digitalni knjižnici Slovenije si lahko ogledate izbor 15 ljubljanskih tiskov prvega slovenskega tiskarja.

"Mama, ne štimajte za Jugoslavijo, kar moram ajnrukat za kralja Petra!"

Letos bo minilo 100 let od koroškega plebiscita, enega najusodnejših trenutkov v zgodovini slovenskega naroda. Po plebiscitu, s katerim je bila po prvi svetovni vojni 10. oktobra 1920 določena meja med takratno Kraljevino SHS in Avstrijo, je velik del Slovencev ostal ločen od matičnega naroda. Pred dnevom glasovanja sta obe strani izvajali intenzivno politično propagando prek plakatov, razglednic, letakov in prispevkov v časopisju. Skupaj s Koroško osrednjo knjižnico dr. Franca Sušnika smo zbrali dokumente, ki pričajo o tem burnem zgodovinskem obdobju. Poleg slikovitega propagandnega gradiva je zanimiva tudi izvirna glasovalna izkaznica z rokopisnim potrdilom o kraju glasovanja.

"Draga gospica! Nam je sploh lijepo v Ljubljani. Mi nič ne delamo samo gremo na sprehod. Prav lušno se mamo."

Za konec pa še skok v zgodovino slovenske prestolnice. V zadnjih letih smo digitalizirali obsežno zbirko starih razglednic Ljubljane iz obdobja med 1880 in 1918, iz tako imenovane "zlate dobe razglednic". Nostalgične podobe našega glavnega mesta so razporejene po lokaciji oziroma vsebini, ki jo prikazujejo, dopolnjujejo pa jih zanimivi in včasih prav zabavni zapisi na hrbtni strani, ki so dragoceni vsaj toliko kot podobe same. Razglednice prikazujejo mestne vedute, glavne ljubljanske znamenitosti, predele in bližnja naselja. Občasno zaidejo tudi v politične vode, kot denimo v primeru propagandnih razglednic, ki so nastale po protinemških protestih v Ljubljani 20. septembra 1908. Okna Kazine niso bila edina žrtev nemirov. Pod streli nemške vojske sta na Pogačarjevem trgu padla 15-letni dijak Ivan Adamič in 22-letni tiskar Rudolf Lunder.