To bi se znalo v kratkem spremeniti. Konec marca bodo tokijske mestne oblasti glasovale o takem popravku pravilnika v zvezi s prepovedjo otroške pornografije, da bi vključevala tudi "neobstoječe mladoletnike" (ta dvoumni opis naj bi zajel narisane like, za katere se da po videzu sklepati, da so mladoletni); predlagana je tudi uvedba starostne omejitve za kupovanje mang s seksualno eksplicitno vsebino. Velik del japonske pornografiije je namreč zapakiran v oblike, za katere ne veljajo ista pravila kot za fotografije in videomaterial, torej v mange, animeje in računalniške igrice. Zakon je napisan tako, da obvaruje žrtve - pri "virtualni" poronografiji pa teh ni.

Kršitev svobode izražanja?
Polemika se je razvnela, ko je ta teden več kot petdeset vodilnih japonskih risarjev mang - med njimi so tudi v svetu znane založbe (Šogakukan, Šueiša in Kodanša) in umetniki, kakršna sta Fudžiko Fudžio A (risar stripa Nindža Hattori) in Tecuja Čiba - s peticijo povzdignilo glas proti predlagani spremembi zakona, ki bi bil po novem po njihovem mnenju preveč odprt za različne interpretacije, svoboda izražanja risarjev pa bi bila ogrožena. Risarka Machiko Satonaka denimo pravi, da bi bila nad morebitno prepovedjo "zgrožena", saj ne vidi, komu bi stripovski junaki lahko škodili.

Ta "konglomerat" umetnikov je tako ugleden in močan, da je doslej lahko preprečil uvedbo ukrepov, za katere se zdi, da jih javnost podpira: anketa iz leta 2007 je pokazala, da 86,5 odstotka vprašanih podpira uvedbo regulacij na področju stripov, v katerih nastopajo mladoletniki.

Če bi bil novi zakon sprejet, industrija mang in animejev ne bi več smela prodajati prizorov mladoletnikov v situacijah spolne narave, obenem pa pa bi bilo treba vsebine, ki prikazujejo posilstvo ali nasilje, označiti kot "škodljiv material" in ga spraviti iz dosega mladoletnikov. Tudi če zakon potrdijo, bo veljal samo za Tokio, ki se je zavezal k ostremu boju proti otroški pornografiji.

Kritiki predloga opozarjajo, da bi bilo izvajanje novega zakona skoraj nemogoče nadzirati in da bi bilo mogoče bolje, če bi se oblasti raje ukvarjale z izkoreninjanjem "resnične" otroške pornografije. Vseeno gre pričakovati, da bo konzervativni tokijski župan Šintaro Išihara legislacijo podprl.

Avtorji mang vztrajajo, da bi potrošniki morali imeti proste roke, ko gre za to, kaj želijo brati. "Veliko primerov je, v katerih kultura izgubi svojo umetniško ostrino zaradi pravil," opozarja Tecuja Čiba. "Odločitev je treba prepustiti bralcem."

Japonska družba se s to vročo temo ne spopada prvič: Japonska je poleg Rusije trenutno edina država članica G8, ki ne kriminalizira posedovanja otroške pornografije (njeno razpečevanje in razstavljanje pa). Iz zakona iz leta 1999 so, kot že rečeno, mange in animeji izvzeti. In čeprav je stripov z erotičnimi ali celo pornografskimi vsebinami na policah trafik precej, se držijo zakonodaje: prikazovanje tako moških kot ženskih genitalij je popolnoma prepovedano. Zelo priljubljen žanr je tudi t. i. lolicon - strip, v katerih so glavni junaki predpubertetni otroci, prikazani z erotičnimi podtoni. Obstajajo ocene, da je kar 30 odstotkov mang - industrija, ki je leta 2007 na Japonskem ustvarila 3.300 milijonov evrov dobička - erotične narave in da velik del teh prikazuje mladoletnike.

Neškodljivo izživljanje fantazij ali nadaljevanje škodljivih vzorcev?
Japonska kultura v številnih primerih odnosov med odraslimi in najstniki ne razume kot sporne; večina umetnikov in uglednih kritikov brani tako lolicone kot druge fantazijske žanre, češ da v deželi, ki ima eno najnižjih stopenj nasilja na svetu, očitno pomenijo nekakšen ventil. Na drugi strani so tisti, ki opozarjajo, da tovrstni stripi vsiljujejo stereotipne vzorce vedenja in da lahko izmaličijo vrednostni in etični sitem mladoletnikov.